Vse se je začelo tako, kot se običajno; z vselitvijo v hišo, ki je pobočje z vinogradom na vrhu razdelila na več območij. Nadi se je tako ponudila priložnost, da ustvari vrt po svojih željah. Nekaj znanja je že imela, saj je tudi pri njih doma vedno cvetelo veliko rož. Še pomembnejša pa je bila ljubezen do njih, ki jo je mama prenesla nanjo.

Od listavcev prek iglavcev nazaj k listavcem

Ker ima sonce tukaj resnično veliko moč, je Nada najprej želela ustvariti senco, zato je vrt svojo prvo obleko dobil z listavci in grmovnicami. In to takšnimi iz domačih krajev, ki so bili vajeni podnebja, predvsem pa težke, ilovnate zemlje. Barvo so mu takrat dajale, kot je bilo običajno v tistih časih, enoletnice; pa tudi na balkonu so našle prostor. Zaradi velike količine odpadlega listja jeseni se je Nada pozneje odločila nekatere listavce zamenjati z iglavci, kot so navadne in srebrne smreke, različni bori in drugi. Ti še danes tvorijo nespremenljivo celoletno kuliso in ogrodje vrta. V tretjem koraku pa je Nada spet začela uporabljati listavce in jih saditi med in pod iglavce. Ti dajejo prepotrebno senco številnim nežnim javorjem, raznolikim drenom in magnolijam, piš jeseni pa njihovo listje dobesedno odnese in dela je malo ali nič.

Hoste in praproti številka ena

Čeprav je parcela zelo velika, je okrasnemu vrtu, ki se razprostira pod krošnjami dreves, namenjenih dobrih 1500 kvadratnih metrov. In tukaj je Nada ustvarila svoje barvite gredice brez cvetenja. Pred dvajsetimi leti je v trgovini videla hoste v vrečkah. Te so jo takrat s svojimi poganjki popolnoma prevzele in očaranost vse do danes ni popustila. Na gredah pod krošnjami in na severni strani, v širokem pasu okoli hiše, ji ljubezen in ogrom­no dela z zalivanjem, ki je potrebno v sušnem obdobju, vračajo z brezhibno teksturo listov v rumeni, modri, sivi in zeleni barvi ter v variacijah vseh barvnih kombinacij. Družbo jim delajo številne praproti, ki so Nadi všeč zaradi nežno oblikovanih listov, pa tudi pljučniki, petelinčki in drugi, bolj nenavadni ljubitelji sence, se pod zavet­jem listov host imenitno počutijo. Morda tudi zaradi dobre hrane. Pred leti je Nada od vrtoljubke Nuše izvedela, da hosta toliko da od sebe, kot vanjo vložiš. To si je, pravi, zapomnila za vse večne čase, zato jih vsako leto nahrani s preperelim hlevskim gnojem. Zadnje čase so se hostam pridružile še imenitne prezimne orhideje, ki so na gredicah z zastirko in brezhibno obrezanimi robovi dobile sebi primerno »kraljevsko« mesto. Nekaj časa je bil tak prostor rezerviran tudi za rododendrone in azaleje, vendar zanje tu, brez ustreznih kislih tal, ni bilo pravega življenja, ampak samo životarjenje. In če po nekaj poskusih rastlina ne začne dobro uspevati, takšnih na vrtu ni. Tudi to je način, da imaš vedno lep vrt in da ne mučiš ne sebe ne rastlin. »Če nekaj ne gre, pač ne gre,« razlaga, »zato sem se sprijaznila z naravo. Pomagam ji s kupljeno zemljo in gnojem v vrečah in se poskušam pri svojih odločit­vah posvetovati z njo.«

Okras gredicam so različni štori in veje, ki dajejo skupaj z rastlinami videz lepo urejene narave. Večjih kamnov in skal ni videti, saj je Nada mnenja, da na njene grede ne sodijo, ker jih tudi v okolici ni. In ker v naravi ni niti ograj ne mej, jih tudi tukaj ni. Kljub srnam, ki znajo marsikaj po svoje obrezati in oblikovati. Ena ograja sicer nastaja, ampak je iz sirskega osleza in je bolj okras, ne kakšna posebna zaščita.

V hribe po kondicijo

Nada ne posveča vsega svojega časa vrtu, ampak si ga vzame tudi zase. Sobote in nedelje so namenjene izletom v hribe. In to so izleti, ki zahtevajo dobro kondicijo. Lani je tako dvanajstkrat osvojila vrhove čez 2200 metrov in kot vsako leto tudi Triglav. Kadar pa je zaradi dela v turnusu konec tedna v službi, kolesari in teče. Tako ji tudi fizično delo na vrtu ne pomeni prevelikega napora. Morda samo košnja, ki je ne mara preveč, pa jo vseeno opravi sama; da ne bi kdo drug česa odkosil … Vse, kar je na vrtu narejenega, je naredila sama, tudi položila lesene stopnice, ki vodijo na zgornjo vrtno ploščad, kjer v zadnjem času sadi potonike in maslenice. Če je kaj treba narediti, to naredi takoj, še danes, nikoli ne čaka na jutri. Veliko je daril prijateljev, in ker Nada nikoli nobene rastline ne zavrže, jo najprej da v čakalnico, kjer mora počakati tako dolgo, da se zanjo najde primeren prostor. Čakalnica je greda na koncu zelenjavnega vrta, kjer Nada pridela vse od paradiž­nika, paprike, blitve, fižola, solate do prvega krompirja. Pa ne zato, ker starejše ženske v okolici pravijo, da je zelenjavni vrt ogledalo gospodinje, ampak zato, ker ji je v veselje. Kot sadovnjak s hruškami, češnjami, vseh sort jablan, pa še kaki se najde, zaradi lepega listja, ne sadja. Če je v sadovnjaku veliko dela, vse razen obrezovanja opravi Nada sama, ga je toliko manj na skalnjaku ob hiši. Tu različni netreski s svojimi rozetami tvorijo rdečo in zeleno preprogo, ki ne potrebuje skoraj nobenega vzdrževanja. Tudi netreski so ena njenih ljubezni. So ji pa vse rože ljube in lepe.

»Vrt imam, ker ga imam rada,« pravi Nada, »dragocen mi je zato, ker sem vse sama naredila.«