»Prišla sva do klopce, dalj nisva mogla, sedla sva, kot da bi bil to najin cilj. Nedvomno sem imela vročino. Čutila sem, kako me požira vedno hujši ogenj. Kot da bom umrla na grmadi, kot da ne prenesem tesnobe umiranja, sem se stisnila k Antonu,« se začenja uvod v zaobljubo o večni zvestobi staršev slovitega arhitekta Maksa Fabianija.

Vsaj tako je zapečatenje ljubezni med Antonom Fabianijem in Charlotte von Koffler na kamniti klopci sredi vinograda nad Kobdiljem popisal arhitektov nečak Renato Ferrari v knjigi Murva Fabijanijevih, Stoletje miru na Krasu. In kot dokazujejo italijanski turisti, ki se na koncu Fabianijeve poti iz Štanjela ustavljajo pred črno kovano ograjo Fabianijevega posestva ter kukajo skoznjo, je ta zgodba ali vsaj človeška radovednost še vedno zelo živa.

Katero drevo krasi kraško dvorišče in kje vse lahko vidimo dela slovitega arhitekta, si lahko preberete v današnji tiskani izdaji Dela ali na www.deloindom.si.