Najbrž bomo od plodovk, ki so rastline iz toplih delov sveta, najprej sejali papriko in jajčevce, saj je za godne sadike potrebnih od 70 do 85 dni. Podobno velja za čilije. Paprike in bolj pekoči čiliji pri primerni temperaturi kalijo od tri do štiri tedne, podobno jajčevec, medtem ko nekatere sorte čilijev vzkalijo že v desetih dneh. Če preračunamo, bo za setev sadik, ki bodo pozneje rastle na prostem, pravšnji čas konec februarja ali v začetku marca, za sajenje v rastlinjake pa bi že lahko bolj pohiteli. Paradižnik, ki odvisno od sorte potrebuje od setve do godne sadike od 60 do 70 dni, posejemo do srede marca.

Katere plodovke pikiramo

Vse omenjene plodovke je najbolje sejati v plitve setvene plošče, saj mladim rastlinicam ustreza pikiranje (presajanje), ki jim pomaga, da razvijejo močnejši koreninski sistem. V nasprotju z njimi kumaric, bučk, melon in lubenic ne pikiramo, ker zaradi globljih korenin presajanja ne prenesejo. Pri njih eno ali dve semeni posejemo neposredno v dovolj velike setvene lončke, šotne lončke ali multiplošče z dovolj velikimi odprtinami. Za vzgojo njihovih sadik potrebujemo tudi precej krajši čas kot za jajčevce in paprike ali paradižnike. Najkrajši čas od setve je potreben pri kumaricah (od 20 do 22 dni), slab teden več pri bučkah, medtem ko bodo sadike melon in lubenic primerno zrasle v približno 40 dneh. Če poznamo čas za vzgojo sadik, preprosto izračunamo ugoden čas setve. Ker imamo v zadnjih letih opraviti z negotovim majskim vremenom, je bolje, da s presajanjem plodovk na prosto počakamo do srede maja. Za vse je priporočljivo, da je temperatura tal ob presajanju na prosto 15 stopinj Celzija. Zaradi krajše rastne dobe sadik, pa tudi časa, potrebnega do pridelka, lahko kumarice in bučke takrat posejemo neposredno na prosto. Če tla pokrijemo s kopreno, nam bo ta pomagala vzdrževati vlažnost in temperaturo tal. Ker sta ti plodovki občutljivi na plesni, ta način uporabimo, ko želimo sredi sezone zasnovati nov nasad.

Za vzgojo sadik plodovk in tudi drugih rast­lin in cvetic potrebujemo primerne prostore, v katerih jim bomo lahko zagotovili razmere za različne razvojne faze. Vse potrebujejo najvišje temperature do vznika, pozneje pa občutno nižje, najnižje solatnice in čebulnice. Če živimo v bloku in imamo poleg centralno ogrevanih prostorov na razpolago le nezaščiten balkon, ne moremo vzgoje sadik zastaviti preambiciozno, saj jim bo notri pretoplo in jih bo ogrožalo izsuševanje, zunaj pa bo prehladno. Prostor mora biti svetel, z okensko polico na severu ali vzhodu, kjer ni preveč neposrednega sonca.

Za plodovke, ki jih bomo pikirali, bomo potrebovali plitve setvene platoje iz plastike ali stiropora ali morda sobne kalilnike. Ti imajo ima pokrov, ki preprečuje nihanje temperature in izsuševanje substrata. Za presajanje ali direktno setev brez pikiranja si preskrbimo dovolj velike lončke, da se bo v njih lahko razvil močan koreninski sistem. Uporabimo lahko jogurtove lončke, a jim moramo nujno preluknjati dno, da v zastajajoči vlagi korenine ne bodo zgnile. Prednost sadilnih plošč z različno velikimi odprtinami je, da porabimo manj substrata in sadike laže premeščamo. Če gojimo različne sadike, potrebujemo še plastične napisne ploščice, ki jih zapičimo v lonček.

Prednost namenskega substrata

Substrat za setev mora biti zračen in rahel ter ne preveč bogat s hranili, da ne bo oviral kalečih semen in bo zadrževal vlago, za direktno setev pa uporabimo substrate za presajanje ali pikiranje. Prednosti kakovostnih kupljenih substratov sta primerna tekstura, v kateri se voda ne zadržuje predolgo, in vsebnost hranil, ki zadostujejo za predvideni čas. Poleg tega se z njimi večinoma izognemo padavici sadik, bakterijski okužbi, zaradi katere hipno propadejo. Ko sejemo plodovke, semena, razporejena po površini substrata, pokrijemo še s prav tanko plastjo, rahlo pritis­nemo in poškropimo s pršilko, ki nima premočnega curka. Do vznika skrbimo za stalno vlažnost. Za plodovke sprva ne potrebujemo svetlega prostora (v nasprotju s solatnicami in zelišči, ki so svetlokalilke).

Za hiter vznik potrebuje seme plodovk višje temperature, paradižnik, paprika, jajčevec in bučke kar okoli 26 °C, kumare od 22 do 24 °C, medtem ko je seme lubenice zadovoljno tudi s kakšno stopinjo nad 30. Preden začnemo sejati, lahko seme namočimo v zeliščno kopel, da bo odpornejše na bolezni in škod­ljivce in bo bolje kalilo. Za pripravo kopeli so odlični kopriva, navadni rman, kamilica, regrat, žajbelj, baldrijan in hrastovo lubje. Uporabljamo jih posamično ali v mešanici. Žlico suhih zelišč prelijemo s pol litra tople vode in pustimo stati 24 ur. V precejeno tekočino namočimo semena za deset minut, nato jih posejemo. Nekateri jih namočijo tudi v mleku.

Takoj po vzniku rastline ne potrebujejo več toliko toplote oziroma je celo bolje, da so te nižje. Potrebujejo pa svetlobo, zato lončke in pladnje prestavimo na svetlo. Paradižnik, paprika in jajčevec potrebujejo za dobro rast in razvoj 16 °C. Zavedati pa se moramo, da je največji sovražnik vseh sadik zračna vlaga, zato kalilnike redno odpiramo. Tudi ko so sadike večje, mora okrog njih krožiti zrak. Če jih gojimo v rastlinjaku, ga moramo redno zračiti, nevarne so samo temperature pod ničlo.

Ne odlašajmo s pikiranjem

Pri papriki, paradižniku in jajčevcu je pomembno pravočasno pikiranje. To naredimo, ko se klični listi rastlinice postavijo v vodoravni položaj, med njimi pa že vidimo zametke pravih listov. Plodovke vedno pikiramo globlje, kot so rasle prej. Tega se držimo tudi pozneje, ko jih presajamo na prosto, saj se steblo v zemlji obraste z dodatnimi koreninami. Rastlinici, ki jo iz rahlega substrata v setveni plošči dvignemo s pomočjo svinčnika, lahko pred pikiranjem koreninice malo odščipnemo, da bodo pozneje bolj košate.

Ker so lahko spomladi dnevi temačni in mračni, sadike počasi rastejo. Nikoli jih ne smemo spodbujati k rasti tako, da jih pospešeno dognojujemo ali dvigujemo temperaturo v prostoru. Tako bomo vzgojili pretegnjene, šibke in neodporne rastline. Raje ravnamo nasprotno. Temperaturo v prostoru nekoliko znižamo, zmanjšamo količino vode za zalivanje in prenehamo dognojevati. Čas vzgoje bo nekoliko daljši, bodo pa zato sadike zelo kakovostne.

Zadnja faza oskrbe sadik je privajanje na zunanje razmere. Prostori, v katerih jih gojimo, naj bodo prvi teden privajanja odprti čez dan, pozneje pa tudi ponoči. Ali pa jih prve dneve podnevi prenesemo v zavetne lege, vsaj nekaj dni pred presajanjem na grede pa jih pustimo zunaj tudi čez noč. Ne pozabimo na redno zalivanje.

In še nasvet za tiste, ki bodo sadike plodovk kupili prezgodaj. V takšnem primeru jim morajo poiskati svetel prostor, ki ni pretopel, jih redno zalivati in dognojevati. V lončkih namreč ni veliko hranil; premalo jih je posebno takrat, ko so rastline že velike. Vsaj dvakrat na teden jih morajo pognojiti z raztopino organskega gnojila v predpisanih koncentracijah, bodisi namenskega ali tistega za dognojevanje cvetja. Če s saditvijo na prosto predolgo čakamo, nam posamezne sadike lahko propadejo, saj bi jih morali v sončnih dneh morda zaliti tudi trikrat. Sajenje izmučenih sadik ima enake posledice, kot če se ga lotimo prezgodaj.