Vse plodovke (paradižniki, jajčevci, paprike in bučnice) so toplotno zelo zahtevne rastline, zato jih na prosto ne sadimo pred majem. Prag občutljivosti za prenizke temperature zemlje se pri posameznih vrstah razlikuje, za vse pa velja, da s prehitevanjem rastlinam škodimo, ker zakrnijo, rast se ustavi in potrebujejo veliko časa, da se procesi v njih normalizirajo. Najprej gre lahko na prosto paradižnik, za katerega naj bo konstantna temperatura zemlje 10 ˚C (nikakor ne pred prvim majem, razen če ga posadimo v rast­linjak), nekaj dni za njim še paprika in čili, okrog 10. maja kumarice in bučke, s toplot­no najzahtevnejšimi plodovkami, jajčevci, melonami in lubenicami, pa počakamo vsaj do 15. maja oziroma do takrat, ko se zemlja ogreje vsaj na 15 ˚C. »Zlasti ljubitelji lubenic bodo v celinski Sloveniji zaman čakali na pridelek na prostem, saj tudi poleti ni dovolj dolgo visokih temperatur,« pravi sogovornica. Po njenih besedah vsem trem nazadnje naštetim plodovkam zelo godijo temperature v rastlinjaku, medtem ko razen paradižniku drugim vrstam manj ugodne razmere ne škodijo toliko, da bi jih bilo smiselno seliti v pokrit prostor. Medtem ko paradižnik takrat, ko so poletne temperature na vrhuncu, šele začne prav zoreti, lahko kumarice ali bučke, ki začnejo hitreje tvoriti plodove, ob morebit­ni bolezni posadimo na novo.

Usodna paradižnikova plesen

Tudi vrtičkarji srednjih let se spomnijo, da nekdaj, pred desetletji, ni bilo tako hudih težav s plesnijo na paradižniku. Od kod se je vzela? »To, čemur v pogovoru pravimo paradižnikova plesen, je glivična bolezen fitoftora (Phytophtora), ki potrebuje za razvoj visoko zračno vlaž­nost in temperature od 18 do 24 ˚C. Slovensko ime zanjo je krompirjeva plesen, saj primarno napada krompir, s krompirišč ali samosevcev na vrtu pa se predvsem po zraku širi na paradižnik (prenašanje z leseno oporo je manj verjetno). Nekdaj je res povzročala manj težav, saj je bil pri nas razširjen manj agresiven različek te bolezni, ki se ni širil kot plamen. Pozneje pa je prišla nova različica (rastlinske bolezni se spreminjajo podobno kot človeške, npr. virusi gripe), k razmahu v zadnjih letih pa so pripomogle izrazito mokre pridelovalne sezone,« razloži dr. Ugrinovičeva. Osrednja Slovenija po njenih besedah spada med območja z visoko poletno zračno vlažnostjo, medtem ko je ima že Panonska nižina zaradi prevetrenosti veliko manj. Tudi na Primorskem je veliko manj težav s krompirjevo plesnijo na paradižniku, saj veliko piha in je zrak suh.

Tolerantne sorte in cepljene sadike paradižnika

Podobno kot pri drugih vrtninah se žlahtnitelji tudi pri paradižniku ukvarjajo z iskanjem proti krompirjevi plesni odpornejših sort. Povsem odpornih ni, nekatere so le tolerantne. Pri njih bolezen napade omejene lise na rastlinah in se počasneje širi. Imena vseh se začnejo na PH (asociacija na ime bolezni phytophtora), tri od njih – phantasia, phylovita in phylona – ponujajo tudi nekateri slovenski ponudniki sadik. Vendar po okusu niso nič posebnega, zato niso posebej razširjene. S cepljenimi sadikami, ki so se pri nas že uveljavile, nič ne pridobimo glede odpornosti proti boleznim, ki napadejo zelene dele, kot krompirjeva plesen, se pa obnesejo pri talnih boleznih, škodljivcih (nematodah) in zaradi močnejšega koreninskega sistema tudi pri težkih tleh.

Širjenje bolezni lahko omejimo s primerno oskrbo. Ukrepov, ki jih bomo priporočili v nadaljevanju, se je treba držati tudi pod zaščito ali v rastlinjakih, saj se je lani fitoftora zaradi vztrajno visoke zračne vlage razširila tudi v profesionalnih, 2,5 metra visokih in na obeh straneh odprtih tunelih. Ker se je vlaga zadrževala pod vrhom strehe, je bolezen napadla vrhove odraslih paradižnikov, iz prve roke poroča sogovornica.

Predvsem moramo skrbeti, da bodo rastline suhe in da bo zrak okoli njih krožil. Pred padavinami jih zavarujemo z nadstreškom, v posodah jih postavimo pod napušč ali postavimo rastlinjak, vedno zalivamo le tla okrog paradiž­nika in ga ne močimo po listih. Med rastlinami se bo zadrževalo manj vlage, če bodo dovolj narazen (med vrstami 70, v vrsti vsaj 40 cm), če ne bodo prebujne (odstranjevanje zalistnikov in spodnjih listov do prvih plodov). Vedno se jih dotikamo le takrat, ko so suhe. »Posebej naj opozorim, da se morajo čim prej posušiti tudi kapljice od škropljenja z zeliščnimi pripravki, s katerimi krepimo odpornost rastlin, zato je to najbolje početi zjutraj. Ti pripravki ne morejo preprečiti plesni, z oblogo, ki jo ustvarijo na listih, le upočasnijo širjenje v notranjost rastline, a delujejo le tam, kjer smo škropili,« opozori sogovornica.

Kakšen naj bo rastlinjak za paradižnik?

Ne glede na to, ali gre za improviziran ali profesionalni rastlinjak, mora biti dovolj visok in omogočati čim boljše kroženje zraka. »Dva metra višine bi moralo na vrtovih zadostovati, zlasti če bomo vrh paradižnika odrezali. Zaščita mora biti dovolj široka, da od strani po rastlinah ne dežuje, morda lahko ob padavinah celo spustimo folijo na bokih do tal,« pravi dr. Ugrinovičeva. Poudari, da mora imeti rastlinjak čim boljše zračenje, najraje na obeh bokih, le če je krajši od 10 metrov, sta lahko odprti samo čelni stranici. Rastlinjaki, četudi majhni, ki imajo za zračenje le vrata ali okenca, niso primerni, je pa poleg bočnega zračenja dobrodošla loputa v strehi, pod katero se nabira kondenz. V več­jih rastlinjakih se je po lanskih izkuš­njah kot smiselno izkazalo tudi nameščanje ventilatorjev.

Sicer pa je paradižniku namenjen rastlinjak lahko odprt ves čas, razen na začetku sezone, če temperature padejo pod 10 ˚C.

Stročnice

Medtem ko bob in grah v tem času že lepo zelenita, saj jima za setev ustrezajo marčne temperature, sejemo nizki fižol okrog prvega maja (temperatura zemlje vsaj 8 ˚C), okrog 10. maja pa visoke sorte fižola in lečo (10 ˚C). Čičerko sejemo na prosto šele v sredini maja, ko so tla ogreta na vsaj 15 ˚C. Pri nizkem fižolu, ki ima kratko rastno dobo, lahko setev, če je prva neuspešna, ponovimo.

Podobno kot pri paradižniku so tudi pri fižolu nekatere bolezni povezane z visoko zračno vlažnostjo. V lanski mokri sezoni je bila po besedah dr. Ugrinovičeve najbolj razširjena udrta fižolova pegavost (rdečerjave pege na listih in strokih). Pojavnost bolezni je odvisna tudi od lege (zadrževanja zračne vlage, osenčenosti), prenaša pa se predvsem s semenom. Podobno velja za nekatere bakterijske bolezni (rumenenje listov). Na okuženo seme lahko sklepamo, če so obolele že majhne rastline, na isti lokaciji pa je druga sorta fižola zdrava, razloži sogovornica. Bolezni, ki jim prija vlaga, tudi pri fižolu lahko omejimo s tem, da ga sadimo na prepišne in sončne lege, dovolj narazen, in se rastlin ne dotikamo, strokov pa ne obiramo, kadar je vse vlažno. Nasad visokega fižola je bolj zračen, če je posajen ob žičnici (navpične vrvice so nanjo privezane od 15 do 20 cm narazen, ob vsako posejemo dve zrni) kot ob preklah (na eno zadostuje šest do osem zrn, 10 jih je že preveč), nizki fižol pa sejemo v vrsti od 3 do 4 cm narazen, med vrstami pa naj bo od 50 do 70 cm presledka. Tudi fižola ne zalivamo po listih, sicer pa namakamo le v času cvetenja, ko je najobčutljivejši za pomanjkanje vode.

V suhih in vročih poletjih so najpogostejša težava pri fižolu tripsi, resarji ali pršice, ki jih opazimo po drobnih belih lisah na listih. Njihov napad lahko omejimo z zmakanjem listov. Proti ušem pa poleg družbe šetraja na gredici pomaga odstranjevanje ušivih poganjkov (rastline se obrastejo).