Med solatami imamo najraje ljubljansko ledenko, med korenčki prisegamo na nantes, pri nizkem stročjem fižolu pa je najbolj priljubljena sorta berggold z okroglimi, rumenimi stroki. Največ pridelamo holandske rumene čebule. In kako ravnati, da bodo te nepogrešljive vrtnine dobro obrodile?

Solata

Medtem ko veliko drugih vrtnin prihaja z druge strani luže, je solata (Lactuca sativa) domačinka, saj izvira iz srednje in južne Evrope. Najpogostejša je glavnata solata, zanimive pa so tudi sorte, ki oblikujejo rozeto. Manj pogoste so tiste, pri katerih trgamo liste od spodaj navzgor, torej ne oblikujejo niti glav niti rozet. V listih solate je veliko vitaminov in rudnin, zdravilne učinkovine so tudi v listnih rebrih.

Tla in gnojenje: Najboljša so srednje težka, humozna tla. V kisli zemlji ne uspeva, dobro raste v nevtralni ali rahlo bazični. Ne gnojimo je s hlevskim gnojem, ker se hranila sproščajo prepočasi. Namenimo ji gredico, na kateri so prejšnjo sezono rasli paradižnik, paprika, kumare, jajčevci in zelje, cvetača, torej vrtnine, ki so bile pognojene s hlevskim gnojem. Dobro raste tudi za fižolom, saj so taka tla bogata z dušikom. Zadostuje, da pognojimo s kompostom.

Setev: Prve spomladanske setve na prosto so odvisne od vremena in lege vrta. Krhkolistno glavnato ljubljansko ledenko sejemo na prosto od aprila do junija, v zaprto gredo ali rastlinjak pa že marca. Zgodaj spomladi sejemo tudi majsko kraljico, braziljanko, dalmatinsko ledenko, ovired (do avgusta), counter (do avgusta), unicum, great lakes in še nekatere druge. Sejemo tudi solato za pobiranje mladih listov. Zimske sorte sejemo pozno poleti. Glavnato solato sadimo na razdalje 30 x 25–30 cm. Priporočljivo je postopno sajenje, da imamo vedno na voljo čvrste glavice. Solato lahko gojimo med vrstami nizkega ali visokega fižola, med paradižnikom, kumarami, čebulo, zeljem, cvetačo, ohrovtom.

Oskrba: Med rastjo prst dvakrat dognojimo. V suši zalivamo zjutraj ali zvečer, saj zalivanje čez dan povzroča rumenenje listov. Pazimo, da je med rastlinami dovolj prostora, saj se v pregostem posevku rada pojavi solatna plesen. Tla rahljamo po dežju ali zalivanju. Koristno je tudi pokrivanje tal travno zastirko.

Pobiranje pridelka: Na vrtu ni toliko pomembna velikost glavic, zato jih lahko pobiramo, še preden dosežejo končno velikost.

Fižol

Fižol (Phaseolus vulgaris) izvira iz Južne in Srednje Amerike. Pri nas smo nekdaj najraje gojili visoki fižol, zdaj pa je po vrtovih čedalje več nizkega, ki ne potrebuje opore, hitro obrodi in ga lahko sejemo med sladko koruzo, zelje, cvetačo, blitvo, ohrovt, rdečo peso, paradižnik, papriko in solato.

Tla in gnojenje: Fižol najlepše obrodi v rahlih in humoznih tleh, saj potrebujejo korenine za razraščanje dovolj zraka. Gredice ne gnojimo s hlevskim gnojem, lahko pa dodamo dobro dozorel kompost. Fižol dobro uspeva za vsemi vrtninami, še zlasti za tistimi, ki so bile pognojene s hlevskim gnojem (kumare, bučke, paradižnik, paprika, jajčevec, krompir, zelje, ohrovt). Od mineralnih gnojil je primeren NPK, pri čemer mora biti gnojilo bogato predvsem s kalijem v obliki oksida (K2O) in fosforjem. Ker na koreninah fižola živijo bakterije, ki vežejo zračni dušik, dodajanje dušikovih gnojil ni potrebno. Izjema so le izrazito peščena tla, iz katerih se hranila hitro izpirajo v nižje plasti. Ko rastline fižola pospravimo z grede, jih ne pulimo, ampak odrežemo, da bo v tleh ostalo veliko dušika. Med rastjo lahko fižol dognojujemo s kompostom; to storimo, preden rastline prekrijejo tla.

Setev: V pretežnem delu Slovenije sejemo nizki fižol na prosto od konca aprila do sredine julija, ob morju lahko tudi mesec dni prej. Tla lahko nekaj dni prej pokrijemo s temno folijo, da se hitreje ogrejejo.

Pri nizkem fižolu se najbolj obnese setev v vrste. Rastline v kupčkih bi bile namreč preveč skupaj, listje se ne bi osušilo in bi bilo dov­zetnejše za bolezni. Razdalja med semeni v vrsti naj bo 5 cm, jarki pa naj bodo globoki od 2 do 4 cm. Razdalja med vrstami naj bo od 40 do 50 cm.

Oskrba: Skrbimo, da so tla ves čas rahla, med vrsticami jih plitvo okopljemo takoj po vzniku, potem pa še enkrat do dvakrat. Dobrega pol pednja visoke rastline rahlo osujemo, to ponovimo še enkrat malo pred cvetenjem. Nato tla pokrijemo s travno zastirko, da ostanejo rahla in vlažna, stroki pa se ne umažejo. Med cvetenjem in nastavljanjem strokov potrebuje fižol dovolj talne vlage, zato je potrebno zalivanje.

Pobiranje pridelka: Berggold je zgodnji stročji fižol, ki ga začnemo obirati dobra dva meseca po setvi. Zelo pozne sorte nizkega fižola obrodijo najprej po treh mesecih in pol. Bolj ko pridno trgamo mlade stroke, več pridelka bomo imeli. Pri tem smo pazljivi, da ne izpulimo rastlin.

Korenček

Korenček (Daucus carota) prihaja iz Srednje Azije, v Sredozemlju pa se je uveljavil že v obdobju pred našim štetjem. Znani so številni zdravilni učinki predvsem presnega korenčka: krepi kosti, pospešuje rast, povečuje naravno odpornost, čisti kri.

Tla: Korenček zahteva rahla, srednje težka in globoka tla. V zbiti prsti so koreni razcepljeni, skrivenčeni in razpokani. Za težja tla izberemo sorte s kratkimi ali okroglimi koreni (ingot F1, pariški okrogli). Korenček nantes ima srednje dolge, izrazito oranžne, ovalne korene. Obrodi tudi v težjih tleh, a je priporočljivejša setev v srednje težka tla. Korenčka ne smemo pognojiti s hlevskim gnojem, ampak ga sejemo na gredice, ki so bile z njim pognojene pred dvema ali tremi leti.

Tla pripravimo že jeseni, tako da jih globoko prekopljemo in pokrijemo z zastirko, ki varuje talne organizme pred mrazom. Pred setvijo jih pognojimo z mineralnimi gnojili, izberemo lahko kar vrtnarsko gnojilo v razmerju NPK 7:14:21 ali kaj podobnega. Med rastjo zgodnji korenček enkrat dognojimo z dušikovimi gnojili, srednje zgodnji nantes pa dvakrat.

Setev: Sejemo ga od zgodnje pomladi do konca junija. Prve pomladanske setve so odvisne od kraja, lege in vremena. Vrste naj bodo oddaljene 20 cm, rastline pa preredčimo na razdaljo 3–5 cm, kasneje pa na 10 cm. Seme pokrijemo z največ 0,5 cm debelo plastjo zemlje. Kali zelo počasi, zato moramo poskrbeti, da so tla ves čas nekoliko vlažna. Korenček lahko sejemo med grah, por, čebulo, česen, paradižnik in redkev.

Oskrba: Pomembna je redna pletev, saj se korenček zaradi počasne rasti pogosto močno zapleveli. Potrebno je tudi redčenje posevka. Redčimo zvečer, da ne privabimo korenjeve muhe. Možnost, da ga bo napadel ta škodljivec, je manjša, če ga sejemo med čebulo. Redčenju se izognemo, če sejemo korenček na traku.

Pobiranje pridelka: Zgodnje in srednje zgodnje sorte pobiramo takoj, ko korenčki dosežejo debelino 1,5 cm. Lahko pa ga pobiramo postopoma in pridelamo tudi nekaj debelejših korenov. Mladi korenčki, ki so še krhki in živo oranžno obarvani, so najbolj sočni in okusni.

Čebula

Čebula (Allium cepa) izvira iz Indije, čez Italijo pa je prišla tudi k nam. Gojimo jo kot zelenjavno in zdravilno rastlino.

Tla in gnojenje: Čebula potrebuje prepustna, srednje težka do lahka tla. V težki, zbiti zemlji ne uspeva. Gredico pripravimo že jeseni. Globoko jo prekopljemo in pokrijemo z zastirko. Pomembno je, da čebulček sadimo v dobro uležana tla. Prst mora biti dobre strukture, z majhnimi talnimi grudicami. V kepastih tleh je pridelek majhen.

Če jo gnojimo s hlevskim gnojem, gnije. Sadimo oziroma sejemo jo na gredice, ki že dve ali tri leta niso bile pognojene z njim, oziroma na tiste, na katerih so prejšnje leto uspevali krompir, grah, zelje, kumare, bučke, paradižnik, cvetača ali ohrovt. Pognojimo s kompostom ali mineralnim gnojilom, ki vsebuje fosfor in kalij, najbolje jeseni. Če tega nismo storili, imamo čas še spomladi dva do tri tedne pred sajenjem čebulčka. Pred setvijo pognojimo tudi z dušikom, vendar smo pri odmerkih skromni.

Setev: Čebula je precej odporna na mraz, zato jo sejemo ali sadimo čim bolj zgodaj. Čebulček, iz katerega pri nas vzgojimo največ čebule, sadimo že konec marca, ob morju februarja. Ker je do aprila zemlja toplejša od zraka, to pospeši razvoj korenin. Kadar je ravno nasprotno, torej je zrak toplejši, raste predvsem listje, korenine pa se razvijajo slabo in temu primeren je tudi pridelek. Čebula ne uide v cvet, če čebulček tri tedne pred sajenjem na prosto damo nekam na toplo, kjer je temperatura okoli 30˚ Celzija. V takem okolju čebulček dozori, pridelek čebule je zgodnejši, večji in bolj izenačen.

Čebulček sadimo plitvo, tako da vršiček gleda iz tal. Potisnemo ga v dobro uležana tla. Prst ob njem rahlo potlačimo z roko. Razdalja med vrstami naj bo 30 cm, v vrsti pa 15 cm. Če sadimo debel čebulček, čebula rada uide v cvet.

Oskrba: Pomembno je, da redno odstranjujemo plevel in rahljamo tla. V zbitih tleh se čebula ne bo debelila. Med rastjo pognojimo z gnojilom, ki je bogato predvsem s kalijem.

Pobiranje pridelka: Ko čebula dozori, se listje upogne navzdol in se začne sušiti. Če je poletje deževno ali če preveč zalivamo, se listi ne upognejo. Zalivati prenehamo, ko začne čebula dozorevati. Priporočljivo je, da v deževnem poletju liste upognemo sami, da pospešimo dozorevanje. Pobiramo jo v suhem vremenu.

Peteršilj

Peteršilj (Petroselinum sativum) je sredozemska rastlina. Ločimo listni in korenasti peteršilj. Pri prvem razlikujemo sorte z gladkimi in kodrastimi listi. Slednji so precej manj aromatični in jih uporabljamo predvsem za kulinarično dekoracijo.

Tla in gnojenje: Tla pripravimo tako kot za korenček. Tudi listni peteršilj ne uspeva v zbitih tleh. Primerna so rahla, dovolj globoka, srednje težka tla. Peteršilj sadimo ali sejemo med por, kumare, paradižnik, redkev in redkvico. Sosednjim vrtninam izboljšuje okus, redkev in redkvico pa varuje pred bolhači.

Teden do dva pred setvijo listnega peteršilja tla pognojimo z mineralnim gnojilom NPK, ki vsebuje največ dušika. Za korenasti peteršilj izberemo gnojilo, ki je z dušikom revno, bogato pa je s fosforjem in kalijem (pognojimo tako kot za korenček). Dobrodošel je tudi domači kompost. Če uporabimo organsko gnojilo, količino mineralnega gnojila zmanjšamo.

Setev: Listnemu peteršilju namenimo gredico, na kateri so prejšnje leto uspevali paradižnik, bučke, zelje, ohrovt in druge vrtnine, ki smo jim pognojili s hlevskim gnojem. Mlade rastlinice so izredno odporne proti mrazu, prenesejo celo minus 9 stopinj Celzija. Seme kali že pri dveh stopinjah Celzija. Setev na prosto opravimo že marca, ob morju pa februarja. Seme izredno dolgo kali, v slabih razmerah tudi mesec dni in več. Tudi rast je izredno počasna. Čeprav imajo rastlinice še po nekaj mesecih zelo malo listkov, so njihove korenine prodrle že globoko v tla. Semenu peteršilja primešamo seme mesečne redkvice ali solate, da so vrste hitreje vidne. Mnogi se odločajo za vzgojo iz kupljenih sadik, s čimer prihranijo veliko časa.

Oskrba: Skrbimo, da greda ni zapleveljena in da so tla rahla. Prostor med rastlinami pokrijemo s pokošeno travo. V suši zalivamo. Listni peteršilj med rastjo enkrat dognojimo z dušikom. Uporabimo lahko tekoče gnojilo, ki ga dodamo vodi za zalivanje.

Pobiranje pridelka: Listni peteršilj sproti trgamo za uporabo v kuhinji. Lahko ga tudi zamrznemo ali posušimo. Jeseni nekaj rastlin izkopljemo in posadimo v lončke. Postavimo jih v hladnejši in svetel prostor, tako bomo imeli aromatične in zdravilne liste pri roki tudi pozimi. Sicer pa listni peteršilj prezimi celo na prostem.