Med psi je precej pasem, katerih predstavnike lahko opišemo kot »programirane« prinašalce plena oziroma retriverje. Med njimi so po vsem svetu najbolj zastopani zlati prinašalci in labradorci. Novoškotski prinašalci, ki izhajajo iz Kanade, so najmanjši v tej pasemski skupini. Njihova fizična in mentalna dejavnost pa je obratno sorazmerna z velikostjo, saj veljajo za najbolj živahne in učljive v skupini. Nezaposlenosti ne prenesejo, zato je zahtevno delo z njimi pogoj, da se normalno razvijejo in socializirajo. Gibanja jim ni nikoli dovolj, skrbniki pa morajo še posebno pozornost nameniti urjenju plavanja.

Nova Škotska ter Nova Fundlandija in Labrador sta skrajni vzhodnoatlantski provinci Kanade, iz prve izvira pasma novoškotskih prinašalcev, z obal Nove Fundlandije pa labradorcev, čeprav so ti pozneje svoje ime prevzeli po sosednjem polotoku. Za oboje lahko trdimo, da so vodni specialisti; ljudje so jih izvorno uporabljali za zganjanje divjih rac iz vode proti obali, kjer so jih pričakali lovci z mrežami ali s strelnim orožjem. Podobne rdečkasto obarvane pse, ki spominjajo na lisice, so za lovljenje vodnih ptic menda uporabljali že zelo stari lovci iz severnih predelov Evrope. Ta način lova s privabljanjem se v angleščini imenuje tolling in od tod izvira njihovo kratko, precej razširjeno ime tollerji. Pasma je nastala s križanjem pasem, kot so zlati prinašalec, irski seter in druge, verjetno pa je nekaj potez ostalo tudi od teh lisicam podobnih praprednikov. V začetku dvajsetega stoletja so jo razvijali kinologi v Novi Škotski in jo po drugi svetovni vojni registrirali kot nova scotia duck tolling retriever, kar bi v prevodu pomenilo račji prinašalec iz Nove Škotske.

Na sprehod s palico in frizbijem

Z radoživimi psi tudi življenje lastnikov ne more potekati preveč počasi. Kakor nam je pasmo predstavila aktivna Polona Železnikar, so novoškotski prinašalci vedno na preži za novimi izzivi in presežki: »To je energičen pes z velikim srcem in veseljem do življenja. Vsak trenutek te zna s svojimi vragolijami spraviti v dobro voljo. Poleg tega je pameten in hitro ugotovi, kako lastnika oviti okrog tačk. Takega psa je zato treba šolati in poskrbeti, da mu ni dolgčas, drugače si sam poišče zabavo, ki pa za nas pomeni predvsem uničevanje različnih stvari. Vsak dan potrebuje zelo veliko gibanja. Samo dolg sprehod ga ne utrudi dovolj, zato je dobro, da se z njim domislimo kakšnih igric, skrivalnic ali da ga učimo trikov, predvsem zato, da ga miselno zaposlimo. Ob njem dobimo občutek, da je motiviran za delo, in to opravi resnično s srcem oziroma z vsem, kar zna in ima. Kdaj njegova zagnanost kar ne popusti, kakor da bi naloženo opravilo rad opravil 110-odstotno.« Pasma je uspešna v različnih športnih kinoloških panogah; naša sogovornica in njena psička Wi sta denimo zelo uspešen tandem v tekmovanjih v agilityju. Za doseganje dobrih rezultatov v teh panogah morata lastnik in pes zavzeto vaditi, vendar morajo biti treningi kratki in zabavni, drugače bi se jih hitro naveličal. Tollerji se prav tako dobro obnesejo v vse bolj uveljavljenih terapijah s psi. S svojim veseljem do življenja zlahka vnesejo nekaj vedrine v bolnišnice in socialne ustanove, saj ni mogoče ostati ravnodušen ob njihovem norčavem značaju. So tudi dobri reševalci izpod ruševin, kajti imajo dober nos, so zelo učljivi ter predani delu in vzdržljivi pri iskanju.

Radi jedo

Pasma na splošno velja za nezahtevno ter dokaj zdravo in gensko manj degenerirano. Kljub temu morajo vzreditelji s predpisanimi pregledi skrbeti, da se ne bi širile gensko prenosljive napake, predvsem deformacije sklepov in oči. Če nam življenje z novoškotskimi prenašalci vzame nekaj dodatnega časa pri aktivnostih, pa nam je zato prizaneseno pri negi. Po sogovorničinih besedah se morajo lastniki od časa bolj posvetiti le dlaki na ušesih in tačkah, da se na njej ne bi začeli delati vozli in da se ne bi sprijela zaradi nesnage ali snega.

Ti psi praviloma pojedo vse, s čimer se jim postreže; lastniki morajo paziti na red pri hrani, saj so prinašalci znani po tem, da niso nikoli popolnoma siti. Med odraščanjem je mladičem treba zagotoviti dovolj kakovostno hrano za rast in aktiven življenjski slog.

Novoškotske prinašalce uvrščamo med srednje velike pasme s plečno višino od 45 do 51 centimetrov. Njihova idealna teža je med 18 in 22 kilogrami. Lahko bi rekli, da imajo atletsko postavo z malo daljšo dlako, ki je prepoznavne rdečkasto oranžne barve. Dokaj pogoste so tudi bele lise na kožuhu; lahko imajo bele tačke, konico repa ali črto po sredini čela in gobca. Smrček je lahko črne ali kožne (rožnate) barve.

Kričeči klovni

Malo »popacani« z belimi lisami so ti psi nekakšni pobalini med prinašalci, kar nedvomno potrjujejo s svojim značajem in kdaj prav zaigranim nasmeškom na obrazu. Pri nas je pasma zelo redko zastopana. Našo sogovornico je psička Wi prepričala in zasvojila predvsem s svojim norčavim značajem in pripravljenostjo za delo. »Wi je toller v pravem pomenu besede, veseljakinja, ki me vsak dan nasmeji s svojimi norčijami in vragolijami, vedno je pripravljena za akcijo. Je odlična spremljevalka tako na pohodih kot v vsakdanjem življenju. Naj še omenim, da je ta pasma prepoznavna tudi po posebnem glasu, ki ga pes spusti, ko je zelo razburjen. Sliši se, kakor da bi ga slačili iz kože, vendar ne gre za fizično bolečino. Posamezni psi so prav nagnjeni k takemu kričanju, gre pa za razburjenje ali navdušenje nad tem, da se končno nekaj dogaja.«