Čeprav so se o pasivni hiši, njenem delovanju in tudi življenju v njej poučili pred končno odločitvijo, ves čas odkrivajo nove zakonitosti, prednosti in presenečenja – največje je to, da so pri lastnici in njeni hčerki skoraj povsem izginili simptomi alergij, s katerimi sta se spopadali prej. Več o hiši in drugih lesenih gradnjah si lahko ogledate tudi na spletnem portalu lesena-gradnja.si, na katerem predstavljajo slovensko kakovost gradnje z lesom.

Morda malo nenavadno, vendar razumljivo je, da je prav zato lastnica na vprašanje, kaj je najboljše oziroma najprijetnejše v pasivni hiši, odgovorila, da boljše osebno počutje. Prepričana je, da naložba v pasivno hišo zaradi bistveno manjše rabe energije ni le skrb za okolje in denarnico, temveč se je v njihovem primeru izkazalo, da je tudi naložba v zdravje. Oba lastnika delata v zdravstvu, zato se zavedata, kako pomembno je zdravo bivalno okolje, resnične učinke tega pa sta spoznala zelo hitro potem, ko so se na silvestrski večer lani vselili v novi dom. Gostiteljica, ki je, kakor pravi, pri sebi vedno imela velike zaloge papirnatih robčkov, saj ji je zaradi alergije ves čas teklo iz nosa in so se ji solzile oči, že nekaj mesecev nima težav. Pri eni od hčera, ki je imela še hujšo alergijo, pa se je ta bistveno zmanjšala in se pojavi le še občasno.

Naravni materiali in prezračevanje

Razloge za to vidita v več dejavnikih. Zagotovo je zelo pomembno, da je hiša zgrajena iz materialov naravnega izvora, med katerimi prevladujejo les oziroma iz njega pridobljeni materiali, kot so različne lesne plošče in celulozna toplotna izolacija. Ti zagotavljajo zdravo bivalno klimo, brez nastajanja vlage, saj so odprti za prehod vodne pare, jo v sebi zadržujejo in po potrebi oddajajo nazaj v prostor. Drugi razlog je prezračevalni sistem, ki je nujni del vsake pasivne hiše, pravi sogovornica. Ko sta se odločila zanjo, sta vedela, da bosta morala urediti tudi prezračevanje, še pove in doda, da so ju prijatelji, znanci – pa tudi kak strokovnjak se je našel med njimi – prepričevali, da delata napako. Nekateri so ju celo poskušali odvrniti od te namere. Pomisleki so se največkrat nanašali na to, da nihče ne ve, kaj vse se bo nabiralo v ceveh prezračevalnega sistema, da utegne biti zrak slabši, kot je tisti, ki pride v hišo skozi odprta okna, da bodo imeli opraviti s slabim vonjem, pihanjem iz zračnikov in hrupom. Zelo je bilo razširjeno tudi prepričanje, da zaradi prezračevalnega sistema ne bodo več mogli odpirati oken.

Poučila sta se o prezračevanju hiše, se pogovorila s strokovnjaki in prepričali so ju s konkretnimi argumenti, pove lastnica, med katerimi so bili najpomembnejši, kako sistem deluje, kaj se dogaja z zrakom v njem, koliko je možnosti, da bi v ceveh kondenzirala vlaga, s čimer bi nastale dobre razmere za razvoj bakterij. Ko sta se prepričala, da bo po ceveh ves čas krožil suh zrak, saj bo razlika v temperaturi med vstopnim in odpadnim zrakom le pol stopinje Celzija, sta vedela, da ni argumenta proti odločitvi za prezračevanje z rekuperacijo toplote.

Ta sistem zdaj zagotavlja, da je zrak v prostorih ves čas svež in brez neprijetnih vonjav ter očiščen trdnih delcev, saj gre pred vstopom v prostor skozi dva filtra. Prezračevalna naprava tudi po kuhanju zelo hitro osveži zrak. Poleg tega sta ugotovila, da je v hiši bistveno manj prahu, kakor sta ga bila vajena v prejšnjem domu. To je tudi verjetno glavni razlog, da ni več alergij, pravi gostiteljica. Zelo hitro so se odvadili jutranjega odpiranja oken v spalnih prostorih, saj v njih ni več zatohlo, temveč je zrak prijeten. Delovanje prezračevalne naprave, ki je del kompaktne naprave, v kateri je tudi toplotna črpalka in je postavljena v kotlovnico, je skoraj neslišno, pihanje iz zračnikov pa zaznaš šele, ko roko čisto približaš zračniku. Ko pripoveduje o prednostih prezračevanja, z nasmehom pove, da so letos ob prvih sončnih žarkih z največjim veseljem odprli velika steklena vrata v dnevnem prostoru, od koder je izhod na teraso in vrt. Takrat prezračevalno napravo pač izključijo.

Hiša se odziva na dež, sijalke, računalnik

Med zanimivostmi življenja v pasivni hiši lastnica omeni njeno neverjetno odzivanje na bivalne navade stanovalcev. Zaradi zrakotesnosti zunanjega ovoja in prezračevalnega sistema se precej spreminja relativna vlažnost v prostoru. Zaradi ogrevanja in prezračevanja ta pozimi pade na približno 30 odstotkov, potem pa na primer v zgornjem nadstropju, ki je z galerijo povezano s pritličjem, obesijo perilo in relativna vlažnost naraste za 10 odstotkov. Podoben učinek ima lonec vode, ki vre na štedilniku. Pozna se tudi, če dežuje, tako kot je v času našega obiska. Relativna vlažnost v hiši se je hitro povečala in dosegla 48 odstotkov, kar je prijetno za bivanje.

Zelo se poznajo tudi toplotni dobitki v hiši, saj so njene potrebe po toploti oziroma toplotne izgube zelo majhne. Presenečeno so na primer ugotovili, da so za kuhinjo in jedilnico kupili napačne sijalke. Svetila so izbrali zaradi videza in niso razmišljali, kakšne sijalke so vanje vgrajene, pravi sogovornica. Izkazalo se je, da varčne sijalke zaradi toplote, ki jo oddajajo, dvignejo temperaturo v prostoru, zato je v njem namesto želenih 22 hitro 23 ali 24 stopinj Celzija. Nameravajo jih zamenjati z LED-sijalkami, ki se manj segrejejo, do takrat pa lahko temperaturo v prostoru uravnavajo z ločeno zanko talnega gretja, tako da jo nastavijo niže kot v drugih delih hiše. Tudi to, koliko toplote v resnici oddaja osebni računalnik in koliko kuhanje, vedo šele zdaj.

Pika na i v pasivni hiši so nizki stroški za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje in pripravo tople sanitarne vode, pravi lastnica. Vse skupaj je urejeno s kompaktno napravo, ki združuje toplotno črpalko zemlja/voda in prezračevalno napravo, toplota pa v prostore prihaja s talnim in stropnim gretjem. Zadnje poleti uporabljajo tudi za hlajenje. Topla sanitarna voda se skladišči v 300-litrskem bojlerju, ki je ločen od kompaktne naprave. Za delovanje celotnega sistema ter za razsvetljavo in gospodinjske aparate, ki so vsi energijskega razreda A+, je mesečni račun za elektriko za zdaj 34 evrov. Za zdaj, pravi lastnica zato, ker še ne vedo, kolikšen bo poračun, vendar bistveno višjega mesečnega stroška ne pričakujejo.

Tipska hiša po željah naročnika

Odločitev, da zgradijo pasivno montažno hišo, je bila dobra in pravilna, čeprav so imeli sprva povsem drugačne načrte in so se dogovarjali z različnimi ponudniki in izvajalci, pravi sogovornica. Želeli so sodobno hišo z bolj nenavadno arhitekturno zasnovo, zato so pri enem od arhitektov naročili načrt zanjo. Na videz jim je bil njegov predlog všeč, vendar sta z možem ugotovila, da je zasnova narejena za hišo, ki bi bila skoraj v celoti betonska, z izjemo zelo velikih steklenih površin na južni strani. Ker beton ni bil njuna izbira, sta z načrti začela iskati izvajalca montažnih hiš, saj sta želela bolj naravne materiale. Pri enem od njih sta ugotovila, da je načrt v resnici narejen za popolnoma drugačno tehnologijo gradnje, kot je montažna, saj so jima razložili, da takšno hišo sicer lahko izdelajo, vendar to ni smiselno in gospodarno.

Pokazali so jima maketo tipske montažne hiše, ki pa je bila načrtovana kot pasivna, in odločitev je padla. Začela sta znova. Proizvajalec je hišo prilagodil njunim željam, predvsem je nekoliko spremenil notranjo razporeditev prostorov, zaradi ne povsem idealne orientacije na parceli pa je bilo treba popraviti tudi nekatere detajle. Hiša je sestavljena iz treh volumnov in treh ravnih oziroma enokapnih streh, kar je nekoliko nenavadno za pasivno gradnjo, saj je tloris precej bolj razgiban, kakor bi po pravilih smel biti. Na strehi je bilo treba zato vgraditi več toplotne izolacije, da so izničili te kršitve. Poseben izziv so bili tudi nekateri detajli, ki so bili nujni, da so zagotovili ustrezno zrakotesnost hiše. Hiša pa je zaradi dodatne toplotne izolacije in prezračevanja, vgrajenega v delno spuščen strop, nekoliko višja, kot je bila v prvotnih načrtih. Višino so na videz znižali z leseno fasado. Macesnove deske so namreč vgradili prečno, kar se je zaradi sistema na utor in pero izkazalo celo kot prednost, saj bo voda na njih manj zastajala.

Hiša je z velikimi steklenimi površinami obrnjena proti jugozahodu, na drugih treh straneh pa je bolj zaprta. Vsa okna imajo trislojno zasteklitev in so senčena z zunanjimi žaluzijami, ki jih upravljajo daljinsko. Te so nujne, saj bi se poleti hiša kljub sistemu stropnega hlajenja lahko pregrevala, oziroma bolj natančno, za stropno hlajenje bi potrebovali veliko več energije, pravi lastnica.

Zasnovo hiše, ki je v obliki črke L, so nadgradili in povzdignili z nadstreškoma za avtomobile na severozahodni strani in nad teraso pred bivalnimi prostori na jugozahodni strani. Obe nadkritji sta montažni in na hišo pritrjeni tako, da ne prebijeta toplotnega ovoja zunanjih sten in ne povzročita toplotnega mostu. Pri načrtovanju in izvedbi nadstreška nad teraso so mislili tudi na to, da se poleti zrak pod njim ne bo preveč segreval in tam zadrževal, saj bi bilo posedanje pod njim nevzdržno. Zasnovan je tako, da gre topli zrak izpod nadstreška ven skozi prezračevani sloj lesene fasade, kar je bil precejšen izziv, še razloži gostiteljica.

Sestava zunanjega ovoja hiše

Zunanja stena: mavčnokartonska plošča, OSB-plošča, celulozna toplotna izolacija/les, vpihana celulozna izolacija, celulozna toplotna izolacija/les, lesna vlaknenka, zaključni fasadni sloj. Skupna debelina toplotne izolacije je 43,5 centimetra.

Streha oziroma strop: mavčnokartonska plošča, zračna plast, parna ovira, celulozna toplotna izolacija, 50 centimetrov. Tla proti terenu: lesena talna obloga, plavajoči cementni estrih, PVC-folija, kamena volna, hidroizolacija, armiranobetonska plošča, ekstrudirani polistiren. Skupna debelina toplotne izolacije je 32 centimetrov.

Delo in dom, 19. maj 2010