Že pred leti, ko sta z ženo Polono razmišljala o gradnji lastne hiše, sta se odločila, da ne bo klasična, zidana. Najprej sta se spogledovala z različnimi montažnimi hišami in iskala najprimernejšo. Potem pa sta spoznala Mira Škvorca iz podjetja Ekoprodukt, ki se ukvarja z načrtovanjem in razvojem pasivnih hiš, grajenih iz lesenih konstrukcij in ekoloških materialov, ki poleg tega potrebujejo manj energije za obdelavo kot klasični gradbeni elementi.

Odločitev ni bila težka

Na začetku, ko je imel načrte za hišo v vasi Zagoša na Gorenjskem že pripravljene, ni razmišljal o tem, da bo njihova hiša pasivna, priznava Petek. Potem pa jih je Miro Škvorc s svojimi predlogi in načrti počasi speljal v to smer. Franciju misel, da bi z družino živel v ekološki pasivni hiši, ni dala miru, zato si je nekaj takšnih hiš ogledal v sosednji Avstriji in se o njih pogovoril z lastniki. Potem odločitev ni bila težka.

Seveda pa je bilo treba že narejene načrte hiše prilagoditi zahtevam pasivne hiše. Največja sprememba sta bili debelina zunanjih zidov in njihova izolacija, izbrati je bilo treba tudi drugačna okna in vhodna vrata ter drugačen način ogrevanja in prezračevanja. Preden so začeli hišo postavljati, so naredili veliko najrazličnejših izračunov in simulacij toplotnih izgub, s katerimi so za vsak dan v letu ugotavljali, ali obstaja možnost, da bi se notranjost pregrevala.

Klet in kamin sta ostala

Na račun tega, da bo hiša pasivna, pa z ženo le nista hotela opustiti vseh starih želja. Za pasivne hiše je značilno, da niso podkletene, saj se skozi kleti izgublja veliko energije – pri Petkovih je klet ostala. »Drugo odstopanje naše hiše od pravil, če lahko tako rečem, je kamin, ki se mu nikakor nisva želela odpovedati,« razlaga Franci. Vendar so pri obojem našli rešitev. Tla proti kleti so dodatno izolirali s stiroporom, eno plast stiropora pa nameravajo položiti tudi na strop v kleti. Poleg tega bodo vrata za vstop v pritličje zrakotesna in visoko izolativna, zato sta zakonca prepričana, da klet ne bo imela škodljivega vpliva.

Kamin v dnevnem prostoru je narejen prav za pasivne hiše. Izbrala sta zaprtega, z najmanjšo močjo, ker ne sme pregrevati prostorov. Poleg tega ima popolnoma svoj zračni krog, ločen od preostalega prezračevanja, kar pomeni, da ima svoj dovod in odvod zraka, poskrbeli pa so tudi, da bo zrakotesen.

Pasivne hiše naj ne bi imele balkonov in nadstreškov, bile naj bi čim bolj preprostih oblik, s čim manj mesti, kjer bi lahko nastajali toplotni mostovi. Skelet Petkove hiše je precej klasičen, lahko rečemo značilen za hiše na Gorenjskem, poleg tega ima nadstrešek nad vhodnimi vrati in nad teraso ob dnevnem prostoru. Ali je to lahko moteče? Franci pravi, da o tem sploh ni razmišljal, vendar je prepričan, da zaradi tega hiša ne bo nič manj pasivna. »Poleg tega pri obliki nismo želeli povsem slediti zakonitostim pasivne hiše, temveč smo želeli takšno, ki bo uporabljala obnovljive vire energije, hkrati pa bo prijetna za bivanje in po našem okusu.«

Lesen skelet in celulozna izolacija

Kakor smo v eni od številk že pisali, je konstrukcija hiše lesena. Z zunanje strani so stene obložene z osemcentimetrsko leseno vlakneno fasadno ploščo, na notranji strani pa z leseno ploščo ali s folijo, ki je parna ovira iz posebnega papirja, kar omogoča dihanje konstrukcije. Vmes so celulozna vlakna, celotna stena pa je debela 42 centimetrov. Izbrali so okna s toplotno prehodnostjo 0,7 W/m²K, okenski okvirji so kombinacija lesa in aluminija. Tudi vhodna vrata imajo vse lastnosti, ki so potrebne za pasivno hišo.

Rekuperator in toplotna črpalka

Vendar vse to ni dovolj, da bi lahko govorili o pasivni hiši. Zelo pomembno je, kako jo pozimi ogrevamo in poleti hladimo. Franci Petek pove, da so po vseh opravljenih izračunih za ogrevanje hlajenje in prezračevanje izbrali kompaktno napravo, ki je sestavljena iz rekuperatorja in toplotne črpalke zrak-zrak, nameščena pa bo v kleti pod kuhinjo, ki je v pritličju, in kopalnicama v mansardi. Tako so zadostili tudi zahtevi, da morajo biti vodovodne napeljave v pasivni hiši čim krajše.

Na dvorišču na severni strani so pod zemljo speljali sistem cevi, dolg približno 50 metrov, v katerega zračni zbiralnik zajema zunanji zrak. Ko ta potuje pod zemljo, se pozimi ogreje, poleti pa ohladi na približno 0 do 5 stopinj Celzija. To je dovolj, da je skupaj s toploto, ki jo v prostore vrača rekuperator, pozimi in poleti temperatura v njih približno 22 stopinj Celzija. Pozimi bodo ob temperaturah, nižjih od minus 10 stopinj Celzija, dogrevali s toplotno črpalko, ki je sicer namenjena ogrevanju tople sanitarne vode.

Poleti in pozimi bodo okna zaprta

Petkovi se zavedajo, da pozimi in poleti ne bodo smeli odpirati oken. Svež zrak bodo v prostore dobivali skozi cevi za dovod zraka, ki so speljane v konstrukciji hiše in nameščene v vseh prostorih. Na koncu so zaprte s posebnimi filtri, ventilatorji, ki zrak enakomerno razporejajo po prostoru. V kuhinji in obeh kopalnicah pa so cevi za odvod starega zraka. Franci pove, da si je ogledal pasivne hiše z okni, ki se jih sploh ne da odpirati in izmenjava zraka vse leto poteka s podobnim rekuperatorjem, vendar dodaja, da sami niso želeli takšnega doma. Spomladi in jeseni, ko bo zunanja temperatura primerna, bodo z veseljem odprli okna ter velike steklene površine v dnevnem prostoru in spustili naravo v stanovanje.

Hiša je zasnovana in postavljena tako, da sončni žarki v poletnih mesecih obidejo dnevni prostor, kjer so velika panoramska stekla obrnjena na jug. Zato ne bo večjega pregrevanja in tudi senčil za zdaj ne nameravajo namestiti. Če se bo pokazalo, da jih kljub vsemu potrebujejo, imajo pripravljenih nekaj rešitev. Spomladi, jeseni in pozimi, ko je pot sonca malo drugačna, pa bodo imeli neposredno sončno toploto, ki bo pomagala pri ogrevanju.

Test zrakotesnosti

Pred kratkim so v hiši naredili test zrakotesnosti. Na eno od oken so namestili posebno folijo, nanjo pa pričvrstili cev. Skoznjo so iz hiše najprej ves zrak izsesali, potem pa ga vsesali nazaj. Iz razmerja med obema količinama je mogoče izračunati količnik, ki pokaže, ali je hiša pasivna ali ne. Franci pove, da je prvi test pokazal, da ji malo manjka. Težave so odkrili v mansardnem delu hiše, kjer papirna folija, ki je parna ovira, na nekaterih mestih ni bila najbolje nameščena. To so lahko takoj popravili, drugo pomanjkljivost pa so odkrili pri ceveh, po katerih poteka električna napeljava. Te očitno niso dovolj zrakotesne, zato zdaj čakajo elektrikarje, da popravijo še to. Potem nameravajo test zrakotesnosti ponoviti in Franci pričakuje, da bodo rezultati dobri.

Strahu, da bi šlo kaj narobe, ni

Petkovi naj bi se v hišo vselili čim prej jeseni. Jih je morda strah, da kaj ne bo delovalo tako, kot pričakujejo, ali da jih bo pozimi morda celo zeblo? Hiša razen kamina namreč nima niti enega drugega ogrevala, vse je odvisno od delovanja rekuperatorja toplote, zajema zunanjega zraka in toplotne črpalke. Franci se smeje in pravi, da ne. Vse je bilo načrtovano zelo skrbno, narejeni so bili vsi potrebni izračuni, hiša je izdelana zelo natančno in iz kakovostnih materialov, če bo še naslednji test zrakotesnosti pokazal dobre rezultate, so vse skrbi in strahovi odveč. Priznava pa, da bodo potrebovali vsaj kakšno leto, če ne več, da se bodo res naučili živeti v takšni hiši, saj so do zdaj poznali le življenje v klasičnih gradnjah.

Delo in dom, 2. avgust 2006