Družina Francija Petka, ki smo jo obiskali v Zgoši pri Begunjah, se je na novi dom zelo hitro navadila, čeprav so pred vselitvijo pričakovali, da bodo potrebovali nekaj časa. V hiši so preživeli eno milejšo in zadnjo precej bolj ostro zimo ter vroče lansko poletje, pa jih ni nikoli zeblo niti jim ni bilo vroče.

Polona in Franci Petek sta si želela montažno hišo iz okolju prijaznih materialov. Čeprav so bili načrti narejeni za klasično montažno hišo, sta se pozneje odločila za energijsko varčno. Ne takrat ne zdaj pa se nista ukvarjala s tem, ali bo pasivna ali dobra nizkoenergijska. Franci Petek pove, da je to načeloma vseeno, pomembno je le, da je udobna, prijetna in seveda energijsko varčna. Kilovat energije več ali manj, ki je potreben za ogrevanje, ni toliko pomemben. Čeprav je hiša izolirana po standardnih pasivne in tudi ogrevalna in prezračevalna tehnika v njej ustreza tem merilom, sogovornik pravi, da ni pasivna, temveč zelo dobra nizkoenergijska.

Pasivnega standarda niso dosegli, ker se s Polono nista želela odpovedati nekaterim stvarem, ki v takšno hišo ne sodijo. Tako sta po prvotnih načrtih ohranila klet, v dnevni sobi je kamin, nekaj prekrškov so naredili tudi pri arhitekturni zasnovi. Bolj pomembno kot pasivnost je bilo to, da se hiša dobro poda v značilno gorenjsko okolje. Nadstreški, ki zaključujejo precej strmo streho, so se izkazali celo za zelo koristne, saj poleti učinkovito preprečujejo vdor sonca v notranjost in s tem pregrevanje. Smisel udobnega in varčnega življenja je v tem, da ti o hiši ni treba veliko razmišljati, temveč da se ta dobro odziva na vse vremenske razmere in spremembe, je prepričan gostitelj.

Bolj prijetno in udobno

Čeprav sta pred vselitvijo mislila, da se bo na življenje v energijsko varčni hiši treba navaditi, sta hitro ugotovila, da ni čisto nič drugače kot v kakršni koli drugi, pravi Polona in doda, da je le bolj prijetno, ker je temperatura v vseh prostorih zelo enakomerna, zunanje stene so tople, zrak pa je ves čas svež, tudi če jih je v hiši več. Prav tako se po prostorih ne širijo vonjave zaradi kuhanja. Franci doda, da se zrak skozi prezračevalni sistem zamenja v eni uri, pihanje se ne sliši niti ne čuti, tudi če stojiš neposredno pod zračnikom, skozi katerega prihaja svež zrak v prostor. Primerna je tudi vlaga v zraku, ki zaradi prisilnega prezračevanja ni suh. Petkova tako kot vsi lastniki pasivnih in nizkoenergijskih hiš ne moreta mimo tega, da ne bi poudarila, da ne živita v neprodušno zaprti hiši, v kateri se ne sme odpirati oken. Velika steklena vrata, ki obdajajo skoraj ves dnevni prostor na južni strani, takoj, ko so zunanje temperature podobne notranjim, z veseljem na stežaj odpreta, in kot pravi Franci, naravo spustita v hišo.

Letošnja ostrejša zima s precej dnevi, ko se je zunanja temperatura spustila krepko pod ledišče, je bila še zadnji preizkus kakovosti hiše in ogrevalne in prezračevalne opreme v njej, pove Franci. Ves čas je bilo prijetno toplo, povprečen mesečni račun za električno energijo pa je ostal približno 60 evrov. V ta znesek je všteta vsa električna energija, tudi tista, ki jo porabijo v gospodinjstvu za delovanje gospodinjskih aparatov in razsvetljavo.

Sonce je pomemben vir toplote

V velik bivalni prostor, v katerem so dnevna soba, jedilnica in kuhinja, pride pozimi največ toplote skozi velike steklene površine. Sončno toploto lahko zelo učinkovito izkoriščajo, ker je hiša postavljena glede na zimsko in poletno pot sonca. Pozimi, ko je sonce nižje, skozi stekla sprejmejo vso njegovo energijo, poleti pa je pot sonca tako visoka, da tako rekoč nič njegove energije ne prodre v prostor. Zato na oknih sploh nimajo senčil, kar je za energijsko varčno hišo neobičajno. S sončnimi dobitki se je, kot pravi Franci, pozabaval med načrtovanjem in natančno ugotovil, kakšna je pot sonca v posameznem letnem času. Izračunal je njegovo pot celo za posamezen dan. Čeprav je hiša zelo dobro toplotno izolirana, v 42 centimetrov debelih zunanjih stenah je skoraj toliko centimetrov celuloznih kosmičev in plošč lesnih vlaken, pa je še pomembnejša kakovost oken, pravi gostitelj, ki meni, da ta najbolj pripomorejo k majhnim toplotnim izgubam. Pove še, da so vsa trislojna, njihova vgradnja pa je bila eno bolj zamudnih del pri gradnji.

Hišo ogrevajo s toplim zrakom prek prezračevalnega sistema z rekuperacijo toplote odpadnega zraka, tako da v njej ni klasičnih ogreval. V zelo mrzlih dneh zrak, ki vstopa v prostore in se malo ogreje v zemeljskem izmenjevalniku pod zemljo, pomaga dogreti majhna toplotna črpalka zrak/zrak, ki je vgrajena v kompaktno napravo. V njej je poleg črpalke in rekuperatorja še 250-litrski zalogovnik za toplo sanitarno vodo. Ta je ogrevana s sončno energijo, saj imajo na južni strani strehe šest kvadratnih metrov vakuumskih sončnih sprejemnikov. Če je sonca premalo, se samodejno vključi toplotna črpalka, da ogreje vodo na primerno temperaturo. Sistem deluje samodejno in to je najbolj pomembno, saj se jim ni treba ukvarjati z njegovim upravljanjem in skrbeti, ali bo dovolj toplo v prostorih in dovolj tople vode v pipah, pravi Franci.

V dnevni sobi imajo zrakotesni kamin na drva, ki ga zakurijo skoraj vsako popoldne, vendar ne kot pomoč vgrajenim ogrevalnim napravam, temveč zaradi prijetnega ozračja in prav posebnega občutka toplote, ki se širi po velikem bivalnem prostoru. Na leto porabijo približno kubični meter in pol drv.

Petkova v hiši ne bi ničesar spremenila, Franci le pravi, da bi bila lahko kakšen kvadratni meter manjša. Ve tudi, da dobra tri leta po tem, ko je nastal njihov projekt, zagotovo obstajajo še bolj izpopolnjene tehnologije in da bi projektanti zdaj verjetno naredili kakšen načrt drugače, predvsem zato, ker je tudi več izkušenj, vendar o tem ne razmišlja in se z izboljšavami ali celo morebitnimi posodobitvami ne ukvarja. V načrte je verjel že takrat, ko so jih pripravljali, in ni ga bilo strah, da kaj ne bi delovalo. Prizna pa, da se razen v pot sonca v marsikatero tehnologijo in drugo podrobnost ni zelo poglabljal.

Delo in dom, 18. marec 2009