Voda si je s svojo močno simboliko vtrla pot že v antične palače. Odtlej skoraj ni izgubila privlačnosti in se v veliko raznovrstnih motivih pojavlja tudi na sodobnih vrtovih. Žal se prevečkrat za vodni motiv odločimo zaradi trenutnega navdušenja in kopiramo nekaj, kar smo videli drugje. Pogosto zato nastane nekakšen »vodni« okrasek, ki s preostalo vrtno zgodbo nima kaj dosti skupnega.

Da bi lažje razumeli, se odločili in oblikovali vodni motiv, si najprej poglejmo učinek vode. Verjetno je smiselno, da že takoj poudarimo razliko med motivi s stoječo in motivi s tekočo vodo. Mirna vodna gladina deluje pomirjujoče, njen glavni estetski učinek je odsev. Vseh 365 dni na leto se nam pred očmi vrti unikaten film – odsev okoliških rastlin, oblakov, zvezd … Tekoča voda vnaša v prostor energijo in poleg vizualnega učinka premore še zvočnega. Ker je voda eden najbolj osnovnih elementov, kar kliče po preprostem oblikovanju. Časi »baročnih« vodometov in fontan bi morali že zdavnaj miniti, a žal na povprečnem slovenskem vrtu še vedno vidimo cenene izvedbe, ki delujejo kot tujki. Eno pomembnejših vodil, ki nam bo pomagalo priti do lepega vodnega motiva, v sozvočju z vrtom in arhitekturo, se glasi: pomemben je vizualni učinek, ne voda sama.

Pogosto je največja zadrega prostor, ki ga bomo namenili vodi. Najbolje je, da razmišljamo zelo preprosto in pomislimo, kje na zemljišču bi se voda nabrala sama, če bi bila tla neprepustna. Ribnik na vrhu ali sredi brežine pač ne deluje naravno in bo vedno bodel v oči. Malo drugače je pri zelo formalnih, največkrat štirikotnih motivih z mirujočo vodo. Ti so lahko del terase ali preprosto arhitekturno sovpadajo s stavbo in niso toliko vezani na naravni teren, ker že sami po sebi delujejo zelo oblikovano, nadzorovano. Pri neformalnih ribnikih in jezercih ne pretiravajmo s krivuljami, saj si želimo čim večjo strnjeno vodno površino, ki edina da res dober učinek.

Še beseda o zelo občudovanih in pogosto posnemanih japonskih vrtovih. Če naš vrt ni v celoti v japonskem slogu, se raje odpovejmo vodnim motivom, ki spominjajo nanj. Japonski javor, malo peska, lužica in japonska svetilka pač ne pričarajo Japonske v deželi kozolcev.

Motivi naravnega videza

Če odmislimo zelo minimalistične pristope, imajo rastline tu pomembno vlogo, vseeno pa ne izpodrinejo vode, ki ji pripada prvo mesto. Težko bi govorili o kakšnih dorečenih pravilih, lahko pa si ogledamo nekaj bolj ohlapnih smernic. Motive naravnega videza, v mislih imam predvsem ribnike, je dobro zasaditi tako, da rastline pripomorejo k naravnemu videzu. To pomeni, da bo vsaj del obrežja preraščen z bujnim rastjem in bo spominjal na bogato zaraščene brežine ob jezerih in počasnih vodotokih. Še posebno ob večjih ribnikih nasadimo večje sklope ene vrste ali sorte, saj bo tako učinek boljši, pozneje se bodo vrste tako in tako delno prerasle. Pri zelo formalnih motivih se raje omejimo samo na kakšno izbrano vodno rastlino, ki bo uspevala v plitvini ob robu, in kakšen lep lokvanj. Pri najmanjših motivih s tekočo vodo smo pri izbiri žal zelo omejeni, saj za raznolikost primanjkuje prostora, poleg tega večina vodnih rastlin bolje uspeva v stoječi ali vsaj zelo počasi tekoči vodi. V takih primerih raje posežemo po vlagoljubnih rastlinah, ki imajo ponavadi več prostora v okolici.

Nemalokrat se zgodi, da zaradi slabega načrtovanja po izvedbi ugotovimo, da nimamo primernega prostora za vodne rastline ali ta sploh manjka. Še najmanj težav je z lokvanji in podobnimi rastlinami. Zanje se namreč na dnu vedno najde prostor, le voda mora biti dovolj globoka (za najmanjše sorte vsaj od 30 do 40 cm). Večinoma so prikrajšane rastline za plitko vodo in močvirne. Žal prevečkrat izdelamo ribnike z ostro zaključenim robom, brez polic ali gred, kamor bi sadili rastline. Če prostor dopušča, vsaj na enem delu s folijo ustvarimo podaljšek ribnika, nekakšen plitek bazen, ki ga bo voda le močila in ustvarjala močvirno gredo. Glob­lje grede ali police, kamor bomo postavili posebne košare z vodnimi rastlinami, naj bodo vsaj 25 centimetrov pod gladino. Pogosto pozabimo, da so plastične košare za sajenje vodnih rastlin visoke od 10 do 20 centimetrov, in potem hitro pokukajo iz vode, tega pa ne želimo. Seveda ne smemo mimo zlatega pravila, da ribnik umestimo na sončno lego, saj bo tam uspevalo največ različnih vrst.

Rastline nimajo le estetske funkcije, ampak pripomorejo k vzpostavljanju naravnega ravnovesja. Pravo razmerje med številom rib in količino rastlin zagotavlja čisto vodo vse leto. Največkrat imamo težavo z mot­nostjo ali celo izrazito zeleno bravo, ki jo povzročajo drobne alge, zlasti na začetku, ko še ni omenjenega ravnovesja. Takšne razmere lahko rešujemo s kemičnimi dodatki, še bolje pa s slamo ali narezano sivko, ki jo v vrečki iz blaga pustimo, da plava po vodi.

Ker verjetno večina lastnikov napačno zgrajenih ribnikov teh ne bo razdrla in jih uredila na novo zgolj zaradi lepših nasadov, je pametno uporabiti majhno ukano. Če nismo predvideli police za vodne rastline ali naredili mehkega prehoda z močvirno gredo in imamo za robom ribnika povsem normalna vrtna tla, pač izberemo trajnice, ki uspevajo v normalnih tleh, a so po videzu podobne vodnim oziroma obvodnim rastlinam. Če imamo vsaj malo sence, bodo tako vlogo zavajanja odlično opravile hoste, na sončnem mestu bo odlična bergenija, uporabimo lahko tudi številne okrasne trave in šaše, kot je previsni šaš (Carex pendula).

Vodne rastline

In kaj so vodne rastline? Imenujemo jih tudi hidrofiti in so posebej prilagojene na vodna življenjska okolja. V vrtnarstvu k njim prištevamo tudi vlagoljubne. Velika večina so zelnate trajnice, med katerimi se najde kar nekaj trav in šašev. Vodne rastline sadimo v substrat, v katerem ni veliko hranil, in jih tudi ne gnojimo. Gnojilo bi se raztopilo v vodi, to pa bi s pridom izkoristile alge in nam »umazale« vodo s čezmerno rastjo oz. razmnoževanjem. Najbolje je, da uporabimo zemljo z veliko gline, ki je težka in se ne razdrobi ali izpira. Površino je najbolje zasuti z drobirjem ali obložiti z večjimi kamni, saj drugače ribe vso zemljo razkopljejo.

Oskrba nasadov je precej preprosta. Enkrat na leto, najbolje konec jeseni, porežemo rast­line, da ne bodo popadale v vodo in gnile. Pustimo le nekaj ločkov ali drugih oziroma jih porežemo malo nad gladino, ker stebelca pripomorejo k prehajanju plinov izpod ledu. Nekaj več dela je z razsajanjem in omejevanjem razrasti. Večina vodnih rastlin je veliko bolj raščavih, kot so druge vrtne rastline. Še posebno v majhnih ribnikih in drugih motivih moramo razraščanje skrbno nadzorovati oziroma na to računati že pri zasajanju. Rastline vzamemo iz vode in jih kar grobo razrežemo z nožem, nazaj pa nasadimo le manjše dele. Tega se lotevamo spomladi, nič pa ne bo narobe, tudi če razsajamo pozneje, le videz nasada ne bo tako privlačen.

---

Osnovna delitev vodnih rastlin

Oksigenatorji

Trdi rogolist Ceratophyllum demersum, bleščeči dristavec Potamogeton lucens, klasasti rmanec Myriophyllum spicatum, kodravi dristavec Potamogeton crispus …

Plavajoče rastline

Plavček Salvinia natans, vodna škarjica Stratiotes aloides, lokvanj Nyphea sp. (vraščen v tla), rumeni blatnik Nuphar luteum (vraščen v tla), vodni orešek Trapa natans (ni trajen, se pa rad zaseje), vodna hijacinta Eichhornia crassipes (ne prezimi), žabji šejek Hydrocharis morsus-ranae…

Rastline za plitko vodo

Kobulasta vodoljuba Botumus umbellatus, navadna smrečica Hippuris vulgaris, navadni trst Phragmites australis, širokolistna streluša Sagittaria latifolia, jezerski biček Schoenoplectus lacustris, pokončni ježek Sparganium erectum, kalužnica Caltha palustris, najmanjši rogoz Typha minima …

Vlagoljubne rastline

Hoste Hosta sp., Ligularije Ligularia sp., močvirska logarica Fritillaria meleagris, kraljeva praprot Osmunda regalis, kresničnik Astilboides tubularis, brestovolistni oslad Filipendula ulmaria …