Kraško kamenje zbuja le asociacije na sušo, neprehodnost, celo negostoljubnost za vsako manj trpežno rastlino, kot je rastlinje makije. In vendar na sežanski skopi kraški zemlji že več kot stoletje raste izjemno drevje, ki ga težko srečaš v bolj rodovitni notranjosti. In tudi kamniti kraški rtič pri Griljanu, nekaj minut vožnje naprej od Trsta, so arhitekti in vrtnarji Mak­similjana, brata cesarja Franca Jožefa, v 60. letih 19. stoletja spremenili v bogat zelen park, po katerem se lahko sprehajamo še danes. Tudi če si sploh ne ogledamo gradu Miramar.

Pod stoletnimi drevesi

Kot v posmeh temu, da po Sloveniji pustoši in spravlja vrtnarje v obup pušpanova muha, obiskovalca botaničnega vrta, ki leži ob samem vhodu v Sežano, že takoj pozdravi lepo oblikovan pušpanov ornament. Še lepše se svetlo zelenilo pušpanovih obrob smeje v geometričnih gredicah na nižji, glavni ravnini parka pred romantičnim steklenjakom. Če pozabite na šum bližnjega prometa, se pred krhko in vendar trpežno zgradbo, ki posnema podobno v dunajskem Schönbrunnu, zlahka potopite v čas pred dobrimi 120 leti, ko so jo zgradili kreatorji te posesti. Grška trgovska in ladjarska družina iz Trsta in njen poglavar Giovanni Scaramanga di Hiccolo Cavaliere. Prav v revolucionarnem letu 1848 so kupili obsežno zemljišče v zaledju, na Krasu, in tu postavili letno vilo Mirasasso. Okrog nje pa nekaj generacij širili park z eksotičnim drevjem in grmovjem, ki so ga s poti po eksotičnih deželah dovažale njihove ladje. A pozornost so ljubeče namenjali tudi rastlinju okoliške kamnite zemlje.

Statistika danes sežanski botanični park s 198 lesnatimi vrstami in več različnimi vrstami eksotičnih lončnic, tudi kaktusov, uvršča v srednje velike dendrološke zbirke. Najlepša drevesa so bila že davno posajena s takim občutkom za zelene ambiente, da je park, tudi potem ko ga je gradnja bližnje železnice po vojni odgriznila kar tretjino, še vedno eden najbolj prikupnih, kar jih imamo. Čeprav ga zdaj s skromnimi možnostmi upravlja sežansko komunalno podjetje (posest je bila seveda nacionalizirana, pozneje pa ni bilo pravih dedičev, ki bi jo hoteli nazaj), le po nesreči opazite zanemarjene pergole z vrtnicami in hortenzijami, kotičke s klopmi ali zapleveljene gredice. Ob našem obisku so grabljali in pleli štirje delavci; zagotovo pa jih nimajo vedno na voljo toliko, če sklepamo po besedah Milana Viteza, ki nam je na obhodu parka delal družbo. Skrbeti morajo namreč za vse zasaditve po lepo urejenem mestu.

Izpoved zveste služkinje

Multivizijska predstavitev parka, dendrološka zbirka, arheološka in geološka zbirka ter razstava zanimivih črno-belih fotografij iz življenja družine Scaramagna so na ogled samo po dogovoru ali s skupino: park je odprtega tipa (vstop je do 17. ure), dokler so bila odprta tudi vrata v staro stavbo za steklenjakom, kjer je vse našteto razstavljeno, pa je marsikaj izginilo.

»V teh prostorih bi radi uredili zanimiv muzejček o tukajšnjem življenju,« napove naš vodnik in nam zaupa zgodbo, ki je še čisto sveža: v Lokvah se je želela izpovedati in si olajšati dušo devetdesetletna nekdanja služkinja pri družini Scaramagna – in kaj je plaho priznala? Da je ob koncu vojne pred nacionalizacijo odnesla na varno družinski poročni servis, nekaj oblek in različne malenkosti. V pozno starost jih je varovala, zdaj pa bo to nepričakovano presenečenje za muzejček pravi zaklad.

Zaklad so tudi mogočna drevesa parka. Pri osrednjem rondoju z vodnjakom kraljuje več kot deset metrov visoka Bornmüllerjeva jelka (Abies bornmuelleriana), ki je sicer doma v Turčiji in še južneje. Spomladi ji lepo barvno družbo dela bela magnolija. Najbolj občudovanja vredno drevo parka pa je sinja libanonska cedra s senčno dež­nikasto razvejenostjo, čeprav je pred nekaj leti v enem od viharjev svojo višino plačala z izgubo vrha. Kavovec in posebne vrste cipres, ki jih, kadar utegnejo, pristrižejo v piramide, ali pa balearski pušpan z velikimi svetlečimi se listi, ki sicer drugje pri nas ne more preživeti, so vredni obiska. Škoda, da je letošnja zima, čeprav mila, prizadela krasno kristusovo krono, da ji je ostalo le nekaj opustošenih vej. Morda se obraste?

Mirni zeleni sprehodi

V steklenjaku – ki ga pravzaprav imenujejo palmarij, saj so v njem nekoč pozimi shranjevali občutljive rastline, posebno palme – so uredili zbirko kaktusov, cveti tudi nekaj eksotičnih lončnic, ki hočejo ostati na toplem in vlažnem. Ta del si želijo bolj obogatiti. Neverjetna pa je mogočna palma v osrednjem delu steklenjaka, ki je zrasla tako visoko, da je ni več mogoče spraviti na prosto. In takih je še nekaj starih prebivalcev palmarija. Bel vrtni stol, ki kot pozabljen stoji v senci zelenja, dopolnjuje nostalgično čipkasto podobo stavbe iz 19. stoletja.

Sežanski park je pisan na dušo ljubiteljem zelenega. Cvetje ima le spremljevalno vlogo.

Za sprehajalce po potkah, ki se vijejo v zelenih goščah, pa je vabljiv tudi park gradu Miramar pri Trstu. Čeprav se ponekod zdi zanemarjen, omogoča lepe in dolge samotne sprehode, kjer v tišini pozabite na turiste, ki oblegajo grad. Kraj je edini še oprijemljiv spomin na grenko zgodbo Mak­similjana Habsburškega, ki je gradil Miramar v 60. letih 19. stoletja, da bi tam živel kot kontraadmiral cesarskega ladjevja z ženo, belgijsko princeso Charlotto. Nesrečna usoda je hotela, da se je dal prepričati in je sprejel krono nemirne Mehike, tam pa, zapuščen od svojih evropskih podpornikov, končal pod streli revolucionarjev. Charlotto, ki je leto pred tragedijo odplula v Evropo po pomoč in se zatekla v Miramar, je zapustil razum. O vsem tem pričata grad in njegova oprema. A v parku ni morbidnosti te zgodbe. Rastlinje, veliko drevja, posebno palm, je bogato preraslo nekdanji goli rtič, ki ga je Maksimilijan načrtoval spremeniti v pravo eksperimentalno drevesnico.

Med gradnjo gradu sta stanovala v tako imenovanem gradiču na zahodnem robu parka, kjer je zdaj center z informacijami o varovanem morskem pasu pred gradom. Labirintaste poti, po katerih se kolikor toliko znajdete z zemljevidom v roki (obisk parka je brezplačen, zemljevid pa dobite v gradu) vodijo od vodnjaka pred gradičem proti Labodjemu jezeru, kjer bi bilo treba obnoviti zlasti mostiček, pa rahlo navzdol do osred­nje kavarnice, pred katero se proti morju razprostira natančno oblikovana simetrična francosko/italijanska vrtna zasaditev. Pravkar jo obnavljajo. Kipi, posnemajoči grške, niso iz kamna, ampak narejeni iz nemške zlitine, ki je bila za tisti čas revolucionarna novost. Ljubitelji starih topov bodo prišli na svoj račun na terasi pod gradičem, ki je še avtentično iz Maksimilijanovega časa in kjer še stojijo topovi, darilo njegovega belgijskega tasta. Precej dolg sprehod je čez osrednjo ploščad pred gradom z velikim vodnjakom še do Jezerca lotusov. Zeleno tišino parajo kriki galebov, ki so zasedli skale pred gradom in jih ljubosumno čuvajo pred jato kormoranov. Ta pogled je zagotovo še enak, kot ga je imel Maksimilijan, tako zaljubljen v ta kraj.

Arhiv revije Deloindom+.