Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zapeljiva medena ustna

Med odraslimi Slovenci je gotovo več tistih, ki si lahko v spomin prikličejo napev Avsenikove Tam, kjer murke cveto, kot onih, ki vedo, kakšne cvetice besedilo opeva. Murke so namreč orhideje, natančneje, le ena skupina od njihovih številnih divjerastočih vrst, ki uspevajo po vsej Sloveniji. Naravna rastišča kukavičevk, kakor slovensko pravimo orhidejam, namreč niso omejena le na oddaljene, eksotične dele sveta, približno tristo vrst jih raste v Evropi, od tega po doslej odkritih rastiščih 76 tudi v naših krajih. In eno od najlepše dehtečih gorskih kukavičevk, kamniško murko, najdemo samo pri nas.

Pred tremi desetletji je obstoj te posebne vrste, omejene samo na Kamniške Alpe in del Karavank, utemeljil profesor botanike na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Vlado Ravnik. »Med gorskimi potepi me je na grebenu Košute in po kamniških planinah v začetku poletja vedno znova presenečalo na stotine murk neenotne barve, ki niso ustrezale opisu nobene od tedaj znanih vrst, in izkazalo se je, da imamo posebnost. Jajčasto socvetje je spodaj svetlo in proti vrhu čedalje bolj temno rožnato ali pa belo, kar je posledica pri kukavičevkah pogostega albinizma. Izraziti vonj kamniške murke po vanilji te objame, še preden zagledaš planjavo cvetov, in tudi krave, ki se pasejo po njih, imajo dišeče mleko.«

Doslej znanih 76 vrst in podvrst

Na slovenskih gorskih travnikih rasteta še zelo temno rdeča in podobno dišeča Relikanijeva murka in rdeča murka, vse tri vrste pa predstavljajo le enega od 27 rodov s 76 vrstami in podvrstami. Profesor Ravnik jih je po štiridesetletnem proučevanju leta 2002 popisal v knjigi Orhideje Slovenije (izšla pri Tehniški založbi Slovenije), opremljeni s slikovnim in fotografskim gradivom, ki dobro prikazuje skupne značilnosti, a hkrati priča o neverjetni pestrosti njihove zunanje podobe. Vendar to najbrž ni dokončno število, nas opozori profesor, nekaj je še križancev z minimalnimi razlikami, vedno pa je mogoče odkriti tudi kako rastišče z novo vrsto. Tako je bilo leta 1984 v Mali flori Slovenije navedenih samo 63 vrst in podvrst kukavičevk.

Najpogostejše so vrste iz rodu kukavic, močvirnic, prstastih kukavic, mačjih ušes, naglavk in murk. Kukavičevke rastejo po vsej Sloveniji, le da so rastišča nekaterih vrst omejena na ozko območje, druge pa srečamo skoraj povsod. Na jajčastolistni muhovnik lahko naletimo po vlažnih gozdovih, travnikih in med grmovjem v nižinah in gorah, po vsej državi so razprostranjene tudi naglavke, medtem ko redka barjevka raste samo v okolici Ljubljane, malocvetne kukavice pa le v Goriških brdih. Orhideje najdemo na suhih in negnojenih travnikih, po svetlih gozdovih, gorskih tratah, pogoste so na mokriščih in nizkih barjih. Največ, okrog 30 vrst, pa jih v toplih predelih Goriških brd, Krasa in Slovenske Istre, kjer imajo zaradi močnega vpliva sredozemskega podnebja dobre razmere za rast.

Vse evropske kukavičevke rastejo na tleh

Za kukavičevke velja, da so po raznolikosti v obliki in barvi cvetov na prvem mestu med vsemi cvetnicami, vendar njihovo pripadnost enotni družini zlahka razpoznamo. V nasprotju z večino tropskih vrst, ki so prirasle na lubje drevesa, rastejo evropske na tleh. »Organske rezervne snovi shranjujejo v podzemnih koreninskih gomoljih različnih oblik, nekatere vrste pa imajo kratke korenike, ki se koralasto razrastejo. Iz podzemnih organov požene eno ali več olistanih stebel, ki večinoma nosijo socvetje, redkeje posamične cvetove. Tak primer je lepi čeveljc, ki je zaradi velike rumene trebušaste ustne med ljudmi že od nekdaj zbujal drugačno pozornost kot druge kukavičevke, a vse kljub temu družijo dobro razpoznavne značilnosti,« pojasni dr. Ravnik.

Ena od njih je zgradba cveta s šestimi cvetnimi lističi, od katerih eden, imenovan medena ustna, po velikosti in obliki opazno izstopa. Pri nekaterih vrstah je na nasprotni strani cveta podaljšan v t. i. ostrogo z nektarialnimi žlezami. Zaradi oblike cveta žuželka na poti do hrane z delom telesa podrgne ob prašnike in odleti k drugemu cvetu s pelodom, kjer se ta prilepi na pestič. Pri lepem čeveljcu se je medena ustna razvila v prav posebno trebušasto skodelico z navznoter zavitimi robovi, iz katere se žuželka le stežka izmuzne. Ven se lahko vrne edino skozi špranjo ob lepljivi brazdi mimo obeh prašnikov.

Skoraj popolna prevara

Vendar medena ustna opraševalcev ne privablja le s hrano, temveč pri nekaterih vrstah s svojo obliko izrabi kar njihov paritveni nagon. Tako poteka opraševanje pri kukavičevkah iz rodu mačje uho. Pri njih medena ustna po obliki in barvi posnema zadek samice točno določene žuželke. S tem premami samčka, da poskuša z njo celo kopulirati, pri čemer se mu ob glavo prilepijo pelodna zrnca s prašnika. Po neverjetni podobnosti s samičko določene žuželke so posamezne vrste kukavičevk dobile ime: med njimi so osljeliko mačje uho, muholiko mačje uho ali čmrljeliko mačje uho. Cvetovi pri mačjih ušesih imajo celo posebne žleze, katerih izločki dišijo po samicah, povrh vsega je medena ustna žametno kosmata kot žuželka.

Za večino naših kukavičevk je značilno obračanje cveta bodisi za 180 ali celo za 360 stopinj. Profesor Ravnik nam pojav razloži kot posledico rasti: »Cvetovi se obrnejo, če pri rasti naletijo na oviro. Predstavlja jo podolgovata ostroga, ki zadene ob os socvetja, zaradi česar se cvet obrne v nasprotno smer. Samo vrtenje je povezano s hitrejšo rastjo v enem delu cveta, ki je posledica povečane koncentracije rastnih snovi. Pri vrstah brez ostroge (npr. pri murkah) se cvet ne obrača in tudi s preprostim poskusom pri rastoči rastlini lahko dokažemo, da se obračajo samo cvetovi z ostrogo. Če cvetu v socvetju ostrogo odščipnemo, se ne bo obrnil, medtem ko se preostali bodo.«

Kukavičevka ne more brez glive

Obstaja pa še ena skupna lastnost vseh, tudi evropskih kukavičevk, ki je ni mogoče videti s prostim očesom, a odločilno vpliva na njihovo preživetje. Če bi denimo doma na vrtu posejali seme katerekoli vrste, nam ne bi skoraj zanesljivo nič pognalo. Seme vseh kukavičevk vzklije samo v tleh, ki vsebujejo posebno glivo. Drobna semena namreč nimajo rezervnih snovi, ki bi po vzklitju hranile rastlinsko zasnovo. To vlogo prevzame gliva, vse dokler rastlinica po več letih ne požene prvih listov. Obstajajo celo kukavičevke, ki se nikoli ne osamosvojijo tako, da bi za prehranjevanje poskrbele s svojimi listi. Vrste, ki ostanejo vse življenje odvisne od gliv, pravimo jim gniloživke, živijo tudi pri nas. Mednje sodijo rjava gnezdovnica, ki prav lepo diši, trokrpi koralasti koren in brezlistni nadbradec.

Divjerasle orhideje v Sloveniji najbolj ogroža gnojenje rastišč, predvsem travnikov, z naravnimi in umetnimi gnojili, saj uniči prijateljsko glivo. Profesor Ravnik na svojih poteh po Krvavcu opaža hitro redčenje kamniških murk, ki jih je bilo nekdaj ob jezercih vse polno, zdaj, ko so tam pašni travniki, pa zaradi kravjih iztrebkov izginjajo. Kukavičevke zelo prizadene tudi opuščanje košnje, saj potrebujejo na travnikih veliko svetlobe, gosto in neurejeno rastje pa jih zaduši. Po uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah iz leta 2004 so v Sloveniji zavarovane vse vrste iz družine kukavičevk, za štiri vrste, poletno škrbico, Loeselijevo grezovko, jadransko smrdljivo kukavico in lepi čeveljc, pa predvideva tudi ukrepe za ohranjanje ugodnega stanja rastišč.

Prispevek smo v prilogi Delo in dom objavili leta 2007.

Julijana Bavčar