Izvira iz gorovja Usumbar v vzhodni Afriki. V naravi jih živi 18 vrst (zanje boste zasledili tudi ime sanpavlija; lat. Saintpaulia). Žlahtnitelji po svetu so doslej vzgojili več tisoč kultivarjev oziroma sort s cvetovi v najrazličnejših odtenkih in njihovih kombinacijah, od bele, rožnate, vijoličaste do modre barve. Lahko so tudi polnjeni. Med ljubitelji je priljubljena tudi zato, ker jo je mogoče precej preprosti razmnoževati s potaknjenci.

Kdor želi imeti z njimi uspeh, si mora zapomniti vsaj to, da so ljubiteljice kisle zemlje, temperatura prostora, v katerem jih gojimo, pa ne sme pasti pod 18-20˚C. Rasle bodo tudi v navadni zemlji, vendar ne bodo nikoli cvetele. Potrebujejo torej rahlo humusno prst (priporočljiva je mešanica listovke, igličevke, šote in navadne vrtne kompostnice). Ker so kisloljubne, jim ustreza tudi substrat za rododendrone.

Rastlini sproti odstranjujemo odcvetele cvetove in posušene liste (pri teh pecelj zlomimo). Ne smemo je rositi, posebej so za močenje občutljivi nežni cvetni listi. Zalivamo jo z mehko vodo, če nimamo deževnice, si pomagamo z dva dni postano vodo iz vodovoda, pri čemer iz posode porabimo zgornje tri četrtine. Usumbarko dognojujemo z gnojilom brez kalcija.

Če želimo vzgojiti mlade rastlinice, potaknemo liste v lončke, do polovice napolnjene s kislim substratom, gornjo polovico pa dopolnimo z namočenim dobro seseklanim močvirskim mahom. Pecelj, ki ga poševno potaknemo v vlažen substrat, se kmalu ukorenini na temperaturi od 20 do 25˚C. Usumbarke cveto v domačih razmerah tudi 7 ali 8 mesecev skupaj.