Med sočnice ali sukulente spada večja skupina rastlin iz različnih družin, ki jim je skupno, da v nadzemnih, včasih pa tudi v podzemnih delih skladiščijo večjo količino vode (odtod njihovo slovensko in strokovno ime: sucus – sok). Ta skupna lastnost vseh sočnic se je razvila kot prilagoditev na okolje (subtropski predeli Afrike, Azije in Amerike), kjer vode ni v izobilju in kjer pretežni del leta vlada suša – padavine so izredno redke in njihova zaloga mora rastlinam zadoščati za dolga sušna obdobja.

Skladiščenje vode

Rastline jo torej skladiščijo (predvsem v zadebeljenih nadzemnih delih) in porabljajo skrajno racionalno. Njihove liste, stebla in poganjke prekriva debela povrhnjica, ki je lahko voščena ali preraščena z dlačicami, kar zmanjšuje izhlapevanje na minimum. V najhujši vročini so sposobne zapreti listne reže in tako preprečiti izgubo dragocene vlage ter jih odpreti le ponoči, ko je zrak hladnejši in je izhlapi precej manj. Skupina sočnic vključuje tudi družino kaktej, ki so našle odgovor na najekstremnejše razmere v puščavah – prilagodile so se jim tako, da so liste preobrazile v listne trne, stebla pa preoblikovale v kroglasta ali valjasta telesa.

Če torej upoštevamo vse zgoraj navedeno, nam je razumljivo, da je največja napaka, ki jo lahko naredimo pri oskrbi sočnic, ta, da pretiravamo z zalivanjem, še posebno v zimskem času, ko je rast močno upočasnjena ali celo prekinjena. Sočnice tudi pozimi zahtevajo svetel prostor, glede temperatur so precej prilagodljive, večina je zadovoljnih že z nižjimi temperaturami (od 10 do 15° C, odvisno od vrste), kar je pogosto spodbuda za nastavek cvetov. Številne med njimi dobro uspevajo tudi pri sobnih temperaturah in dokaj dobro prenašajo suh zrak v centralno ogrevanih stanovanjih. Če prerastejo lonček, jih spomladi presadimo v dobro prepustno prst, namenjeno prav za sočnice (kakteje). Kadar dognojujemo, uporabimo posebna gnojila za sočnice (kakteje).

V nadaljevanju predstavljamo sočnice, ki imajo običajne nadzemne organe, le da so bolj ali manj mesnati oz. zadebeljeni.

Izbor sočnic

Srčastolistna svetilnica (Ceropegia woodii) – Razrast je prevešajoča, poganjki so tanki, nitasti; listi so srčasti, mesnati, zgoraj zeleno-srebrno marmorirani, na spodnji strani vijoličasto rdeči. Cvetovi so svetlo rožnati, na tankih poganjkih se v zalistju pojavijo zarodni brstiči (v obliki gomoljčkov) – tudi z njimi lahko rastline razmnožimo.

Je precej nezahtevna lončnica, ki dobro prenaša suh zrak v centralno ogrevanih stanovanjih; potrebuje svetel prostor, dobro uspeva pri sobnih temperaturah okrog 20 ° C. Pozimi jo zalivamo pazljivo, le toliko, da se ne izsuši, v času rasti nekoliko izdat­neje, od pomladi do jeseni jo večkrat pognojimo. Pozimi jo lahko postavimo tudi v hladnejši prostor in prilagodimo zalivanje – zalivamo nič oziroma skrajno malo.

Ameriški netresk (Echeveria sp.) – Rast­lina se razrašča v obliki rožic ali rozet in je v tem podobna našim domačim netres­kom (npr. strešni netresk – Sempervivum tectorum), le njihove rožice so večje. Glavni okras rastline so njeni mesnati listi, spomladi pa se pokažejo drobni cvetovi v klasastih socvetjih. Najpogosteje so naprodaj primerki E. elegans, pojavljajo pa se tudi druge vrste in številne sorte. Ameriški netresk je nezahtevna lončnica in dobro uspeva v toplih in svetlih stanovanjih; predvsem pozimi zalivamo malo; če želimo, da spet zacveti, jo je priporočljivo postaviti v hladnejši prostor (od 10 do 15 ° C). Hvaležna nam bo, če ji bomo omogočili, da bo poletje preživela na prostem (na terasi, balkonu sli vrtu) – v tem primeru bo potrebovala postopno prilagoditev na zunanji prostor, izdatnejše zalivanje in občasno dognojevanje.

Tolstica (Crassula sp.) – Na voljo je več vrst in še več sort tolstic, med najpogostejšimi srečamo afriško tolstico (Crassula ovata). Je sočnica s kompaktno grmasto razrastjo; listi so okroglih ali ovalnih oblik, temno zeleni in sočni. Takšna so tudi mlajša stebla in poganjki; starejša stebla v spodnjem delu olesenijo. Tudi tolstica potrebuje svetel prostor, prenese sobne temperature okrog 20 ° C in zelo skromno zalivanje pozimi. Če ji privoščimo obdobje zimskega mirovanja, nam spomladi zacveti. Preživljanje poletja na prostem je tudi zanjo koristno. Poleg zelo pogoste afriške tolstice obstajajo še številne druge – zelo zanimiva je na primer C. marnieriana.

Kalanhoje (Kalanchoe) – Kalanhoje so tipične sočnice, med številnimi vrstami v zad­njem času precej pogosto srečamo vrsto K. thyrsiflora – njena značilnost so veliki, ovalno sploščeni listi z rdečo obrobo. S svojimi preprostimi, čistimi linijami se slogovno ujema z minimalistično opremo sodobnih stanovanj. Dobro uspeva pri običajnih sobnih temperaturah (okrog 20 ° C), ni občutljiva na nizko zračno vlago, zahteva pa svetel prostor (če v njem ni veliko svetlobe, rdeča obroba listov zbledi oz. se prebarva na zeleno). Kakor za druge sočnice tudi zanjo velja, da zalivanje v zimskem času močno omejimo. Med številnimi vrstami cvetočih kalanhoj velja omeniti najpogostejšo – K. blossfediana.

Grmičasti paličasti mleček (Euphorbia tirucalli) – Ta vrsta je priljubljena zaradi zanimivih grmičasto razraslih poganjkov, ki sestavljajo zanimiv habitus. Na mladih poganjkih se pojavijo tudi drobni listi, ki pa pozneje odpadejo. Zraste do višine enega metra, v ugodnih razmerah celo več. Zahteva svetel prostor, prija mu običajna sobna temperatura (20 ° C), zadovoljen pa je tudi s precej nižjo (od 10 do 12 ° C). Dobro prenaša suh zrak pozimi, zalivanje pozimi močno omejimo.

Poleg že opisanih je na voljo še veliko drugih sočnic – naštejmo le nekatere: zelo zanimive so zamija (Zamioculcas zamiifolia), rowlejev grint (Senecio rowleyanus) s prevešajočimi se poganjki, na katerih so nanizane drobne kroglice; v zadnjem času moderna vrsta sabljike (Sansevieria cylindrica), trirobi mleček (Euphorbia trigona in še številne druge vrste mlečkov), veliko vrst koralnih kaktusov ali ripsalisov (Rhipsalis sp.), voščenk (Hoya sp.) in poprovk (Peperomia sp.).

Prestavitev na prosto

Večini lončnic godi, če jih poleti prestavimo na prosto (primeren je balkon na severni strani, na katerega sonce ne posije, ali senčen prostor na vrtu). Za sočnice je selitev na prosto še posebno koristna – večini ustreza, da jih postavimo na sončna mesta, le prilagajanje na zunanje rastišče naj bo postopno in ustrezno dolgo. Če so na soncu, je njihova rast intenzivnejša, zato pravilo o skromnem zalivanju ne velja več. Zalivamo obilneje, še vedno z občutkom, zanj je čas, ko se zgornja plast zemlje osuši. Ker v tem času intenzivno rastejo, jih občasno tudi pognojimo. Na prostem se rastline okrepijo in si naberejo novih moči za čas, ko jih spet postavimo v zaprte prostore. Ne pozabimo nanje ob koncu poletja, ko se nočne temperature znižujejo (praviloma je september čas, ko jih preselimo nazaj v zaprte prostore).

Tempo sodobnega življenja je včasih ne­usmiljen – če se vam ob preobilici nalog, ki vas čakajo, dogaja, da vam zmanjkuje časa za nego sobnih rastlin, vam bodo sočnice to še najmanj zamerile – le osnovnih pravil ne pozabite. Če pa jim namenite kaj več od tega, bo vaša skrb bogato poplačana. Veliko sproščenih trenutkov v njihovi družbi vam želim.