Za primeren izbor lončnic je precej pomembno poznavanje življenjskega okolja teh rastlin v njihovi domovini. Če poznamo rastne razmere, v katerih živijo v svojem izvornem okolju, bomo laže razumeli, kakšne so njihove osnovne zahteve, kadar jih gojimo kot lončnice. Bolj ko se bomo poskušali temu približati (v okviru mogočega, seveda), uspešnejši bomo pri oskrbi – končni rezultat pa bodo lepe in vitalne rastline. Upoštevati je treba tudi, da rastline, ki jih gojimo v zaprtih prostorih, rastejo v razmeroma majhnih posodah, zato je pravilna oskrba še toliko pomembnejša.

Med lončnicami je največ takšnih, ki prihajajo iz tropskih predelov sveta. Temperature v tem okolju dosežejo razmeroma visoke vrednosti, nihajo le med dnevom in nočjo in redko padejo pod 15 ° C. Te temperature so dokaj podobne tistim, ki so značilne tudi za naša stanovanja, zato je mogoče v njih gojiti marsikaj. Omejujoči dejavniki se pojavljajo zlasti v zimskem času – centralno ogrevanje znižuje zračno vlago na minimum, kar rastlinam iz tropskih okolij ne ustreza. Dodaten omejujoč dejavnik je, da je pozimi zaradi krajšega dne manj svetlobe, manjša je tudi njena intenziteta. Številnim rastlinam takšno razmerje med relativno visokimi temperaturami, manjšo količino svetlobe in nizko zračno vlago ne ustreza, kar pokažejo predvsem z rumenenjem in odpadanjem listov. Tipičen primer je brezovolistni gumovec (Ficus benjamina). Zračno vlago se da povečati na več načinov, vendar ponavadi to za rastline ne zadostuje, saj prej trčimo ob meje naših standardov bivanja. Preprosteje je torej, da se z izborom zelenja prilagodimo razmeram, ki vladajo v sodobnih stanovanjih.

Druga skupina rastlin izvira iz subtropskih predelov sveta, kjer obstaja med poletnimi in zimskimi temperaturami občutna razlika – poletne temperature so visoke, pozimi pa padejo na približno 5 do 10 ° C. Med temi so tudi nekatere sočnice ali sukulente.

Nakup

Pogosto gre kaj narobe že čisto na začetku. Pazljivi moramo biti že pri izbiri lončnic v cvetličarni ali v vrtnem centru – raje nakupujemo tam, kjer vidimo, da za rastline primerno skrbijo in znajo strokovno svetovati. Pozimi se izogibajmo izrazito mrzlim dnem, saj lahko nastanejo poškodbe že pri prevozu rastlin do doma (npr. že kratek čas po nakupu orhideje opazimo, da se sušijo cvetni popki, odpadajo obarvani ovršni listi pri božičnih zvezdah – oboje je lahko posledica ne zadostne zaščite rastlin na poti od mesta nakupa do stanovanja).

Primerno je, da si na začetku ne zadamo pretežke naloge in poskusimo z manj zahtevnimi lončnicami. V nadaljevanju predstavljamo enega od mogočih izborov rastlin, s katerimi ne bi smelo biti večjih težav, seveda, če upoštevamo vsaj osnovne zahteve pri oskrbi.

Živkasta kosmuljka ali zelenčica (Chlorophytum comosum 'Variegatum') – Zanimivi so njeni ozki, podolgovati zeleni listi z belo vzdolžno črto. Iz osnove požene dolge poganjke, ki se prevesijo in na koncu nosijo drobne bele cvetove, ob njih pa številne mladike (živice), ki jih lahko uporabimo za razmnoževanje. Izhaja iz subtropskih predelov Južne Afrike in je izjemno prilagodljiva rastlina – ne moti je suh zrak v stanovanjih, prilagodljiva je tudi glede temperatur in količine svetlobe. V času rasti zahteva relativno veliko talne vlage, pozimi pa zalivamo manj – vendar pazimo, da se koreninska gruda ne izsuši. Poleti jo lahko postavimo na prosto, v senco.

Falenopsis (Phalaenopsis sp.) – Orhideji, ki jo v naravi najdemo kot prirasliko na drevesih (epifit), moramo tudi kot sobni rastlini omogočiti, da raste v zračnem substratu, in preprečiti, da bi voda zastajala v lončku ali na kakšnem drugem rastlinskem delu. Postavimo jo na prostor s posredno svetlobo, poleti ji redno privoščimo hranila (za orhideje). Če je jeseni v hladnejšem (pod 18 ° C), svetlem prostoru, to spodbudi nastavek cvetnih poganjkov. Zalivamo z občutkom, pred naslednjim zalivanjem se mora substrat osušiti. Poleti pazimo, da ni izpostavljena neposredni svetlobi, ki lahko povzroči ožige na listih. Pozimi po potrebi dodatno osvetljujemo.

Kimava bilbergija (Billbergia nutans) – Med ananasovkami ali bromelijevkami je kimava bilbergija za vzgojo najmanj zahtevna rastlina. Ozki listi pri dnu tvorijo listne rozete, prostor, kamor rastlino zalivamo, kadar temperatura presega 15 ° C. Voda iz rozete zvišuje raven zračne vlage v neposredni bližini rastline, kar je koristno, če jo gojimo v toplih stanovanjih – prenese tudi nižje temperature in manj svetle prostore, saj je izredno prilagodljiva. Če jo gojimo v prostorih, kjer je temperatura nižja od 15 ° C, jo zalivamo v zemljo in ne več v listno rozeto. Glavni okras rastline so rožnato obarvani ovršni listi, ki obdajajo zelenkasta socvetja in se prevešajo.

Sučnik (Streptocarpus gardenii) – Prihaja iz tropske Afrike, listi so ozko podolgovati, nekoliko nagubani. Cvetovi so različnih barv (beli, rožnati, vijoličasto modri), lijaste oblike, na 25 cm dolgih steblih. Potrebuje veliko posredne svetlobe in dobro uspeva tudi v toplih prostorih (od 18 do 20 ° C), če poskrbimo za višjo zračno vlago. Substrat naj bo v času intenzivne rasti zmerno vlažen, pozimi zalivamo skromneje.

Samolist (Spathiphyllum wallisi) – Spada v družino kačnikov, za katere je značilno, da je glavna okrasna vrednost rastlin obarvan ovršni list, ki obdaja betičasto socvetje – pri samolistu je bel in se na dolgem peclju elegantno dviga nad liste. Če je v prostoru z veliko posredne svetlobe, redno cveti. Ob temperaturah okrog 20 ° C skrbimo za čim višjo zračno vlago (zlasti pozimi), hkrati pa je pomembna enakomerna talna vlaga, le pozimi zalivanje omejimo. V času intenzivne rasti od pomladi do jeseni dognojujemo vsak teden, pozimi enkrat na mesec.

Kraljeva begonija (Begonia rex) – Ta begonija ima srčaste podolgovate liste z značilnimi vzorci – številne sorte so izredno raznolike tako glede vzorcev kot barv. Ustrezajo ji zmerno svetli in svetli prostori s posredno svetlobo, temperaturo okrog 20 ° C in čim višjo zračno vlago. Zadovoljna je s skromno količino gnojil, skrbimo pa za zmerno talno vlago, omejimo zalivanje pozimi.

Med manj zahtevnimi lončnicami lahko omenimo vsaj še dve: to sta afriška ali usambarska vijolica (Saintpaulia ionantha) in tigrasta begonija (Begonia bowerii 'Tiger').

Zlata pravila oskrbe

Splošno pravilo je, da so prostori z veliko svet­lobe primernejši za uspešno gojitev večine lončnic kot tisti, kjer te primanjkuje – izjeme seveda obstajajo, a jih je malo, npr. ščitovka (Aspidistra sp.), ki je zadovoljna s temnejšimi prostori. Pomembno pa je upoštevati, da večini ustreza posredna ali indirektna svet­loba. Če imamo slabo osvetljene prostore, se da danes rešiti tudi ta problem – obstajajo posebna svetila, ki nam predvsem v zimskem času pomagajo osvetliti temnejše prostore, da postanejo primerni za vzgojo lončnic. Na količino talne vlage, ki jo zahtevajo posamez­ne lončnice, vpliva več dejavnikov – od vrste lončnice do temperature in zračne vlage prostora, vrste lončka, v katerem raste, in še česa. Zato je najbolje, da poskusimo na začetku pridobiti občutek za optimalni interval zalivanja – nekatere rastline (z mehkejšimi zelnatimi listi) same pokažejo, kdaj je skrajni čas, da jim privoščimo nekaj vlage, pri drugih je to manj očitno – verjetno je tudi v tem vzrok, da največ lončnic propade zaradi »utopitve«. Prav tako je pomembno, da ne zalivamo s pretrdo in prehladno vodo – najbolje je, da je ogreta vsaj na sobno temperaturo. Če imamo zelo toplo stanovanje, je največji problem v zagotavljanju dovolj visoke zračne vlage – minimalna je od 40- do 50-odstotna zračna vlaga, optimalna pa med 70- in 90-odstotna, vendar je to v današnjih stanovanjih težko doseči. Z rošenjem težko zadostimo potrebam rastlin, saj bi morali to početi zelo pogosto, morda še najlaže dosežemo vsaj minimalno raven zračne vlage, če si omislimo vlažilnik zraka – koristilo bo tudi našim sluznicam, ki bodo bolj navlažene in manj dovzetne za prehladna obolenja. Drugi način je, da rastline postavimo na pladenj, na katerem dno prekrijemo z mahom ali ekspandiranimi koščki gline – glinoporom, nato pladenj zalijemo, nanj postavimo lončke z rastlinami, nivo vode pa naj sega le do dna lončka.

Skrivnost uspešnega gojenja lončnic je v tem, da v zaprtih prostorih ustvarimo primerno razmerje med svetlobo, toploto in zračno ter talno vlago. Če nam ne uspe zagotoviti dovolj visoke zračne vlage, je še en način – malo znižamo temperaturo v stanovanju ali vsaj v kakšnem od prostorov, morda v spalnici.

Pravijo, da imajo nekateri zelene prste pri skrbi za rastline. Morda – morda pa le bolje razumejo potrebe svojih varovank in jim znajo ponuditi tisto, kar potrebujejo za rast. Res je veselje pogledati rastline, ki nam z bujno rastjo in cvetenjem pokažejo, da se pri nas počutijo kot doma.