V nasprotju z varljivo predstavo je tudi skalnjak, na katerem so se rastline že vrasle, po času in natančnosti najzahtevnejši del vrta, pravi svetovalec uprave v Arboretumu Volčji Potok. Skalnjak, ki naj bi bil odslikava naravnega rastišča, ima bolj malo opraviti z na kup nametanim kamenjem. »Če si omisliš skalnjak sredi trate, praviloma deluje čudno in tuje. Naravno skalnato rastišče najlaže simuliramo na padajočem terenu, kamor ga umestimo. Najzanimivejši skalnjaki so narejeni iz razkrite skale. Z nekaj iznajdljivosti lahko ustvarimo slikovit skalnjak tudi na vkopanih dovozih v garaže, skratka na mestih, kamor ljudje radi sadijo plazeče se panešplice (kotoneaster).«

Vkopane skale, ne kup kamenja

Primerneje kot o kamenju bi bilo torej govoriti o skalah – pravilo je, da so večje spodaj in se proti vrhu manjšajo, skupaj pa jih je treba sestavljati tako, da kamen nalega na kamen, kar daje skalnjaku stabilnost. Ker bomo mesta med njimi na koncu zapolnili s substratom, morajo biti skale nagnjene nekoliko nazaj proti bregu, da dež zemlje ne bo spral po njih. V resnici so veliko večje, kot je videti, saj gleda iz zemlje le tretjina dobro položene skale. Ker gre za velike mase, so za izkop, nakladanje in polaganje skoraj nepogrešljivi stroji. Pred tem je seveda treba z odprtimi očmi hoditi po svetu, najti lepe skale in se o pogojih odvoza dogovoriti z lastnikom, opozori Mastnak. Naravneje bodo delovale tiste iz širšega okoliša kraja, kjer smo doma, pri njihovem polaganju pa moramo biti pozorni, kako so plasti kamenin potekale v prvot­nem okolju. Vsiljivo bi namreč delovale, če bi jih postavili pokonci. »Skalnjak, ki je lep vse leto, je lep tudi zaradi skladnih skal – rastline bodo po pomladnem cvetnem bumu v nekaterih obdobjih bolj neopazne, zato se splača potruditi.«

Klima v skalnjaku

Kamen ima v skalnjaku dve funkciji – odvajanje vode in zadrževanje toplote, s čimer sta povezani tudi lega in izbira rastlin. Zelo veliko rastlin namreč stoječa voda ubija, na skalnjaku pa ne more zastajati, saj odteče po režah in stikih med kamenjem. Če želimo skalnjak zgraditi na bolj mokrotnih tleh, površino prej nasujemo s prodcem. »Razlika med rastlinami za skalnjak in okrasne gredice je namreč v tem, koliko suše zdržijo. Načeloma naj bi za skalnjak zadostovale padavine, le v letih, ko nasajamo nove trajnice, uporabljamo tudi zalivačo,« pravi sogovornik.

Doslej povedano velja za običajen vrtni skalnjak, ki je praviloma na prisojnem kraju. Drugačno rastišče predstavlja alpinum, ki je posnetek alpskega rastišča, z botaničnimi vrstami rastlin, ki uspevajo v alpski visokogorski klimi. V dolinskem podnebju je zahteven tudi za strokovnjake in uspe le v senci, ki zagotovi dovolj zračne vlage in hladu, v nasprotnem primeru alpske rastline, ki so vajene svežih juter in večerov, tu propadejo. Zatorej se alpinuma po Mastnakovih besedah lotimo samo, če imamo zanj zares tehten razlog. Senca tu ne pomeni sence dreves, temveč najmanj takšno, ki jo dela zgradba, lahko gre celo za osojno stran vzpetine ali npr. kamnoloma. Da ne bi bilo pomote, opozori, da so bistvo alpinuma občutljive alpske cvetlice, ki jim prija vlaga. Tudi priljubljeni encijan v navadnem dolinskem skalnjaku ni alpski svišč, ampak podobna panonska vrsta. Na pravem alpinumu takšnih bližnjic ne ubiramo.

Substrat

Najbrž je logično, da na zahod Slovenije ne bomo vozili skalovja s Pohorja ali na tisti konec kraških skal. Delovale bi nenaravno in tuje. V zvezi z njimi pa je treba vedeti, da vrsta kamenine, čeprav sam kamen ne predstavlja rastišča, določa pH oziroma kislost ali bazičnost tal, ki iz preperine nastanejo. S tem je povezan tudi izbor rastlin. Večji del našega ozemlja, dinarsko-dolomitsko-alpski svet, predstavljajo karbonatne kamnine, ki niso primerne za kisloljubne rastline, kislo okolje pa dosegamo s starimi kamninami, iz kakršnih je Pohorje. »Kamnina, ki razpada in se v vodi topi, namreč ustvarja fizikalne lastnosti zemlje. Povsod, kjer imamo karbonatne kamnine, moramo kisla rastišča ponarediti s šoto, ta pa se na stiku z apnencem in dolomitom kmalu razkisa,« pravi sogovornik. Po njegovih besedah je kisloljubnih veliko rastlin, ki izvirajo iz gorskega sveta južne poloble. Za gradnjo skalnjaka odsvetuje tudi peščenjake, ker so drobljivi in hitro preperevajo.

Po drugi strani je dolomitni pesek prava izbira za mešanje z zemljo karbonatnega skalnjaka. Zaradi dobrih odcednih lastnosti je pesek pomemben del substrata, ki ga nasujemo v kotanje med skale. Bistvena lastnost zemlje za skalnjak je prav njena prepustnost. Dobra, mastna vrtna zemlja je za skalnjaške rastline po Mastnakovih besedah smrt. Da se prst ne izčrpa, jo spomladi dognojujemo s kakovostnim, prhlim kompostom.

Nizke, blazinaste in cvetoče rastline

Postopno oblikovanje skalnjaka nam bo olajšalo, če imamo pred očmi, da predstavlja njegovo prvo strukturo skalovje, drugo v rasti zavrta drevnina in tretjo cvetoče rastline. »Med tistimi, ki so kot poklicane za skalnjak, je rušje, mali gorski bor, ki lepo leže na skalo, primerni so tudi nizki brini, morda še kakšna pritlikava, gnezdasto rastoča jelka, od malih listavcev pa so za vrtne tutti-frutti skalnjake zelo lepi pritlikavi pahljačasti javorji z drobno narezanimi listi, ki imajo izrazito počasno rast (skupina sort, ki ima v sortnem imenu besedo dissectum). Tudi za druge rastline je idealno, da so nizke, blazinaste rasti, tvorijo kupčke in – lepo cvetijo. Od tistih, ki nam bodo spomladi najprej razveselile pogled, naj omenim čebulnice. Zaradi odcednosti bodo njihove čebulice odlično prezimile. Za ta namen se mi zdijo zelo primerni nizki botanični tulipani.«

Nepogrešljiva izbira so tudi hermelike z velikimi jesenskimi dežnikastimi socvetji, njihove nizke sestre homulice, iskrivke, plahtice, krvomočnice ... Velja, da višje rastoče rastline v skalnjaku rastejo »na višji stopnici«, da ne zakrivajo nižjih kupčkov. Med sprehodom po novem skalnjaku, ki ga zdaj tretje leto zasajajo v Arboretumu, opozori še na kosmatince, kraške sorodnike velikonočnice, ilirske perunike, ki jih pri nas najdevamo po kraškem skalovju, rozetaste rastline, kakršne so različne vrste netreskov, ter slatinke in druge prisrčne miniaturne praproti.

»Naš namen je v skalnjaku ustvarjati slikovite, barvite, a usklajene prizore, ne glede na to, kakšnega porekla so rastline. Tudi ko gre za botanične zanimivosti, so te večinoma naprodaj v specializiranih vrtnarijah. Veliko v naravi rastočih cvetic je pri nas zavarovanih, zato odnašanje iz narave ni dovoljeno, a tudi izkopavanja običajnejših se raje vzdržimo. Do narave bodimo spoštljivi, sploh pa si zapomnimo, da je presajanje rastlin iz narave v vrt, če ne obvladamo poklicnih vrtnarskih spretnosti, večinoma obsojeno na neuspeh,« nas pouči sogovornik. Mimogrede pokaže na plazečo se panešpljico, katere poganjki so dobesedno oblekli skalo. »Podobno raste pri nas v naravi – nanjo naletimo po alpskem skalovju. Tamle naprej pa vidimo kavkaško potočnico – čeprav je ravnokar odcvetela, bodo njeni listi z močno risbo vse leto lepšali skalnjak.«

Če med našim obhodom skalnjaka vrtnarji ne bi odložili orodja v kraj in odšli na malico, se najbrž ne bi vrnila k vprašanju o upokojencih z začetka. »Kar verjemite, za urejen in cvetoč skalnjak je treba klečeplaziti vsak dan, tudi tu raste plevel in opleto, okopano in zračno rastišče pomeni lepše cvetenje. Pa dognojevati je treba in odstranjevati odcvetele cvetove, če želimo ponovno cvetenje, omejevati blazine, kakršne naredi denimo plahtica – dela na kolenih gotovo ne zmanjka. Prideš naokrog in že lahko začneš znova. Sploh pa se z leti spreminja naš okus in rastišče dopolnjujemo z novimi rastlinami. Navsezadnje je tudi trajnica 'trajna' kakšnih pet let in jo je treba presaditi, obnoviti ali zamenjati. Marsikatera od cvetic se sama zaseje in je treba vsak dan v skalnjak tudi zato, da se naučimo ločiti plevel od samosevca,« zaokroži učno uro Matjaž Mastnak.