Njena domovina je pokrajina Natal v Južni Afriki. V naravi obstaja pet vrst klivij, od katerih se za okrasne namene vzgajata dve, najpogosteje minjasta klivija z oranžnimi, pri nekaterih novih križancih tudi rumenimi cvetovi.

Rastlina ima v zemlji čebulasto oblikovano steblo – iz tega dela poganjajo listi. Da ti ne bi začeli gniti, moramo paziti, da pri presajanju čebulasto odebeljenega stebla ne posadimo globoko v zemljo. Ker v naravi raste v gozdu, so njeni listi precej občutljivi na sonce, na kar moramo biti pozorni, ko jo spomladi prenesemo na prosto. To je najbolje narediti v oblačnem vremenu, seveda potem, ko je nevarnost pozeb mimo.

Da bi klivija cvetela, je bistven zimski počitek: od novembra do februarja je popolnoma nič ne zalivamo, ustreza pa ji svetel prostor s temperaturo okrog 12˚C. V teh razmerah naredi rastlina cvetne zasnove. Ko želimo, da bi zacvetela, jo prenesemo v prostor s temperaturo okoli 20 ˚C – v treh do štirih tednih bo naredila cvetne popke. Šele takrat jo začnemo zalivati. S tem dosežemo, da se cvetno steblo dvigne visoko nad liste; če jo začnemo zalivati prej, ga bo prav tako pognala, a bo ostalo med listi in med cvetenjem ne bo lepa. Marsikdo klivije po zimskem počitku ne prenese v toplejši prostor, temveč jo pusti kar na prejšnjem mestu. Nič ni narobe – samo malo pozneje bo začela cveteti.

Kot rečeno, jo presadimo šele po štirih letih, ko se prepričamo, da je lonček povsem poln zdravih korenin. Če naredimo to prezgodaj, ali pa jo presadimo v preveliko posodo (pravilo je, naj ima premer vedno le 1–2 cm večji od prejšnjega), nam utegne tako zameriti, da naslednje leto ne bo cvetela. Nove mlade poganjke rastline lahko ločimo od matične, kot samostojni pa prvo leto še ne bodo cveteli, drugo leto bodo naredili majhen cvet, potem pa vsako leto večjega. Ker je cvetno steblo s socvetjem precej visoko in težko, mora biti težja tudi zemlja, da se lonček ne prevrne. Zanjo zmešamo polovico navadne vrtne zemlje in polovico običajnega substrata za cvetoče okrasne rastline.