Svoje ime je orlica (Aquilegia) dobila zaradi podobnosti z orlovimi (aquila pomeni po latinsko orel) kremplji in zakrivljenim kljunom. Mnenja o podobnosti te nežne cvetlice z gospodarjem neba pa so bila že v preteklosti deljena. Tako učeni srednjeveški filozof Albert Veliki v svoji knjigi o rastlinah piše, da ga cvet spominja na zbor orlov, nekateri pa so namesto orlov videli golobe in so cvetlico poimenovali golobica ali kolumbina. Od tod izvira njen najbolj znani simbolni pomen, saj je Sveti duh v krščanstvu tradicionalno upodobljen z likom goloba.

V antiki je slovela kot zelo močan afrodiziak in je bila zato simbol ljubezni in ljubezenske sle. Iz nje so pripravljali najrazličnejše ljubezenske napoje. Podobno je bilo v starogermanski mitologiji, kjer je bila cvetlica Freje, boginje plodnosti in ljubezni. Zanimivo je eno od njenih italijanskih imen, amore nascosto. V renesančni Italiji je bila namreč simbol skrite ljubezni in poželenja. Njeno francosko ime ancolie pa menda izvira iz besede za melanholijo in resnično najdemo orlico upodobljeno v motivih smrti in žalovanja. Njena simbolika v krščanstvu nima skoraj nič skupnega z antično tradicijo. V srednjeveški in renesančni umetnosti je največkrat upodobljena s sedmimi cvetovi, ki pomenijo sedem darov Svetega duha; dar umnosti, modrosti, moči, sveta, vednosti, pobož­nosti in strahu božjega. Ker pa zvonasto pobeša cvet in se ponižno sklanja, predstavlja Marijino ponižnost in skromnost. Tako ponazarja tudi njeno žalost in bolečino, pomeni pa lahko še žalovanje, nesrečo in duševne bolečine, kar zdaj lepo pojasni njeno francosko ime. Je pa orlica povezana tudi z bolj veselimi sporočili, saj simbolizira zmago vere in večnega življenja nad zemeljsko minljivostjo. Kadar je postavljena ob Kristusu, pomeni odrešenje, podobno tudi v prizoru poslednje sodbe.

Zelo priljubljena je bila v poznem srednjem veku, ko so mistiki razlagali njen pomen v okviru simbolike števil. V nekaterih motivih, kot so Kristusovo rojstvo ali poklon Treh kraljev, lahko predstavlja sedem cvetov tudi sedem Marijinih žalosti. Njene trikrpe liste so povezovali s Sveto trojico; cvet, ki s petimi zunanjimi listi oblikuje pentagram, pa naj bi varoval pred nesrečo.

Orlice zasledimo v likovni umetnosti poznega srednjega veka. Upodobljeni cvetni listi so velikokrat podobni sedečim golobom razprtih peruti, lahko so nenavadno temni in z barvo poudarjajo pomen žalovanja. Tudi v renesansi in baroku so bile še pogost slikarski motiv, pozneje pa so postajale vedno redkejše.

Vendar ne kot okrasne cvetlice, saj so za vzgojo zelo preproste. Na vrtu samo potresemo seme in naslednje leto nas bo že razveselilo cvetenje. V rodu orlic poznamo okoli sedemdeset vrst, v Sloveniji pa jih v naravi raste pet. So trajnice, vendar na istem mestu ostanejo le nekaj let. Najbolje uspevajo v hranljivih in dobro odcednih tleh. Ljubijo sonce, zadovoljne pa so tudi v rahli senci. Lepe so od pomladi do jeseni. Najprej nas razveselijo z očarljivimi pernatimi listi, pozneje pa z dolgim, skoraj enomesečnim cvetenjem. Cvetovi so lahko enostavni ali vrstnati; v modrem, rožnatem, belem ali rumenem odtenku ali v kombinaciji dveh barv. Venčni listi so podaljšani v ostrogo, v kateri je medičina. Dosežejo jo lahko le čmrlji. Če pa hočejo priti do sladkega nektarja, se morajo dobesedno preriniti mimo prašnikov ter pestiča in tako oprašijo cvet. Vendar je sladki nektar preveč vabljiv, da bi se mu čebele odpovedale. Tako velikokrat pregriznejo steno ostroge in se posladkajo, naloge oprašitve pa ne opravijo.

Orlice so prav vesele cvetlice in ne najbolj spodobne. Med sabo se zelo rade križajo, zato smo vsako leto lahko deležni presenečenj v obliki novih kombinacij barv in oblik cvetov. Seme hitro dozori in se raztrese naokoli. Ko enkrat orlice na vrtu imamo, jih imamo. Morda res ne vedno tam, kjer smo želeli, in ne v barvnem odtenku, ki smo si ga zamislili, vendar so presenečenja včasih zelo dobrodošla in tudi zanimiva. Če pa se jim želimo izogniti, moramo sejance redno odstranjevati, saj lahko postanejo nadležen plevel, ali pa odcvetela stebla porežemo, preden se razvije seme. Na vrtu se orlice lepo podajo na skalnjak; okrasnim gredam pa, ne glede na to, kje rastejo, dajo pridih igrivosti in nežnih barvnih poudarkov.

So pa orlice, tako kot skoraj vse zlatičevke, h katerim spadajo, strupene. Živina se jim na pašnikih izogiba, v ljudskem zdravilstvu pa so jih uporabljali pri nespečnosti in boleznih živčevja.

Arhiv revije Deloindom+.