Takrat je čas, da njihove rizome, odebeljene koreninske gomolje, izkopljemo in jih damo počivat v ne pretoplo klet. V Mehiki, od koder izvira večina od 36 botaničnih vrst, so trajnice, a tam nimajo opraviti s temperaturami pod lediščem. Medtem ko potrebujejo današnje vrtne dalije dobro pognojeno odcedno prst in veliko vode, nekatere njihove botanične sestrične rastejo na precej skalnem terenu Mehiške planote, tudi 2500 metrov nad morjem.

V azteški kulturi so imele pomembno vlogo kot okrasne, obredne in zdravilne rastline – gomolje nekaterih vrst so uporab­ljali celo v prehrani, s čimer se še vedno lahko srečate v kuhinji mehiške države Oaxace. Dalije, ki uspevajo na naravnih rastiščih Srednje Amerike, so po obliki, predvsem pa velikosti nadzemnega dela zelo raznolike, srečamo visoke od 30 cm do pravih dreves z olesenelim spodnjim delom in bujno krošnjo. Dahlia imperialis s sivkino rožnatimi cvetovi, ki spominjajo na kozmeje, tako zraste do šest metrov in ima votla vodena stebla, s katerimi so si lovci nekdaj gasili žejo. V primerjavi z naravnost domišljijskimi oblikami cvetov, ki jih premorejo današnji hibridi dalij, pa jih ima večina ploščate cvetove z eno vrsto venčnih listkov okrog koška (okrogle sredice).

Zgodovina na evropskih tleh

Iz novega sveta so prišle dalije v Evropo precej pozno: leta 1789 je ravnatelj kraljevih vrtov v Madridu Cavanilles iz botaničnega vrta v Ciudadu de Mexico prejel semena prvih dveh vrst in rod cvetic, ki ga botaniki še niso opisali, poimenoval po Linnejevem učencu Andersu Dahlu. Zanimanje so kmalu vzbudile tudi drugod, v Franciji so hoteli z njihovimi gomolji celo nadomestiti krompir, ki so ga tisti čas pestile bolezni. Poskus ni uspel, saj sta imeli v Evropi dotlej poznani vrsti zanič okus. Je pa zanimivo, da so prav izvleček iz gomoljev dalij pozneje, do odkritja insulina leta 1923, priporočali diabetikom kot nadomestilo za sladkor. Njihovi gomolji namreč vsebujejo prehransko vlaknino inulin, podobno kot topinambur in korenine cikorije. Če dalije niso rešile lakote, pa je njihov okras že takoj na začetku 18. stoletja postal statusni simbol bogataških vrtov, zlasti potem ko je 1804. neugnani naravoslovec Alexander von Humboldt z mehiške odprave poslal semena novih sort. V dobrem desetletju so žlahtnitelji ustvarili skoraj vse oblike modernih dalij, ki jih poznamo danes, na kaktus dalije pa je bilo treba počakati še pol stoletja. Žlahtnitelji so tekmovali za prestiž, dalije so obnorele elito družbe, podobno kot dve stoletji prej tulipani, novosti so bile statusni simbol ... Dragoceno zbirko kultivarjev, ki jih je ljubosumno skrivala, je imela v svojem vrtu La Malmason tudi Napoleonova Josephine.

Osem kromosomov

Zdaj obstaja več kot 20.000 registriranih kultivarjevz, brezimni križanci pa razveseljujejo tudi ljubiteljske zbiratelje teh toploljubnih cvetic. Za tolikšno raznolikost, ki jo prinese naravno ali usmerjeno križanje, je zaslužna genska zasnova dalij. Medtem ko ima večina rastlin v celičnem jedru dva kompleta kromosomov, tako kot ljudje, jih imajo dalije po osem. Za posamezno lastnost tako obstaja osem različnih genov, ki pri spolnem razmnoževanju, s semeni, omogočajo nešteto kombinacij.

Čeprav žlahtniteljske hiše za tržne namene danes razvrščajo dalije na nešteto načinov (po tipu zasaditve, barvi listov in cvetov, času cvetenja, višini, po tem, ali potrebujejo oporo, ali so primerne za rezano cvetje, celo po tem, ali privabljajo čebele), je za poznavalce najpomembnejša klasifikacija po obliki cvetov. Natančneje, socvetij. Če dobro pogledamo, je košek, ki ga pri preprostejših dalijah obkroža ena vrsta barvitih venčnih listov, sestavljen iz množice drobnih cevastih cvetkov, ki privabljajo opraševalce. Najprej se odprejo tisti ob obodu, nazadnje v sredini koška. Pri kroglastih dalijah, pomponih in kaktus dalijah z ježkasto obliko pa cvetkov v košku ne vidimo, saj so skriti tam, kjer se množica filigransko zloženih venčnih listkov stika. Da opraševalci pridejo do tja, imajo kar težko delo.

Našteli smo nekaj osnovnih oblik cvetov, za razvrstitev v več razredov pa naredimo povečavo: pri nekaterih so venčni listki razprostrti, pri orhidejastih so zviti v svitek na delu, ki je najbolj oddaljen od sredine, pri kroglastih je ravno nasprotno, spet pri drugih so svitki prišiljeni kot kanu, pomponi so kroglice iz odprtih cevk, kaktusi iz koničastih svitkov ... Nekatere dalije z odprto sredico nosijo celo ovratniček ali pa se pretvarjajo, da so anemone, lokvanji, potonike ali zvezde.