Hugo Junkers, nemški inženir, letalski konstruktor, podjetnik in izumitelj (med drugim je izumil, patentiral in razvil motorje, grelnike in kalorimeter), je že leta 1896 zasnoval prvi stenski plinski grelnik za ogrevanje sanitarne vode. Leto pozneje je razvil prvi sistem ogrevanja prostorov na plin – novi mavzolej vojvodske družine v nemškem mestu Dessau sta ogrevala Junkersova hitro segrevajoča se bojlerja po sistemu toplovodno-zračnega ogrevanja.

Novo tovarniško zgradbo podjetja Junkers & Co., zgrajeno leta 1906, so že od samega začetka ogrevali z nizkotlačnim parnim ogrevalnim sistemom, ki ga je poganjal plinski generator. Ko so jo čez pet let širili, so namestili še dodatni plinski generator za nizkotlačni parni ogrevalni sistem, nekatere dele tovarne pa je ogreval sistem toplovodno-zračnega ogrevanja s hitro segrevajočimi se bojlerji, so ob stoletnici prvega plinskega grelnika za ogrevanje prostorov povedali v skupini Bosch, katere del je zdaj blagovna znamka Junkers (Hugo Junkers je svoje podjetje Junkers & Co. leta 1932 prodal podjetju Robert Bosch GmbH).

Razvoj so spodbudili lastniki večstanovanjskih stavb

Strokovni časopis Haustechnische Rund­schau je 1. novembra 1908 poročal, da so severnoameriški proizvajalci ogrevalnih sistemov v tistem desetletju že dosegli občuten napredek na področju plinskih ogrevalnih sistemov. Prvi kombinirani grelniki na premog in plin so prišli v Nemčijo šele med letoma 1908 in 1910, vse do takrat pa so se gospodinjstva v Nemčiji (in pri nas) večinoma ogrevala z lokalnimi pečmi na drva ali premog. Centralni ogrevalni sistem so imele le redke večstanovanjske stavbe.

In prav lastniki večstanovanjskih stavb s centralnim ogrevalnim sistemom so bili tisti, ki so po svoje spodbudili razvoj centralnega ogrevanja na plin. Iskali so namreč način, kako bi odgovornost za ogrevanje stavbe prenesli neposredno na stanovalce. Najemniki so v tistem času plačevali le del skupnih stroškov ogrevanja, varčevanje z energijo jim je bilo španska vas – če jim je bilo vroče (in v stanovanjih je bilo praviloma vroče, ker so bili lastniki po zakonu dolžni ogrevati), so preprosto odprli okna, saj je večji del zelo visokih stroškov tako ali tako plačal lastnik, ne oni sami.

Lastniki večstanovanjskih zgradb so torej iskali zanje ugodnejšo rešitev. Vgradnja peči na trdna goriva v vsako posamezno stanovanje ni prišla v poštev, saj bi za sabo potegnila več stvari – vsako stanovanje bi v kleti potrebovalo shrambo za drva oziroma premog, prenašanje kuriva po stopniščih bi bilo naporno, tudi prahu in saj bi bilo polno tako na stopniščih kot v stanovanjih. Kot primerna rešitev se je ponujal plinski grelnik v vsakem stanovanju, katerega obratovalni stroški po ocenah strokovnjakov ne bi presegli stroškov obratovanja peči na trdna goriva.

Prvi rezultati po dveh mesecih

Zaradi vsega naštetega in tudi zaradi konkret­nega povpraševanja po plinskih grelnikih za ogrevanje stanovanj je Hugo Junkers januarj­a 1911 začel razvijati projekt centralnega ogrevalnega sistema na plin. Zaradi izkušenj s podobnim sistemom, ki ga je razvil za ogrevanje tovarne, je imelo njegovo podjetje odločilno prednost pred konkurenco.

Prvi rezultati so bili znani že po dveh mesecih, ko so preizkusi novih plinskih grelnikov pokazali, da dosegajo 90-odstotni izkoristek, tudi če delujejo s samo 20 do 25 odstotki nazivne moči. Termostat je bil nastavljen tako, da je bila najvišja dovoljena temperatura vode 80 stopinj Celzija. Za serijsko proizvod­njo je Junkers ponudil dve standardni velikosti grelnika, enega z zmogljivostjo 12.000 in drugega z zmogljivostjo 18.000 takratnih nemških termičnih enot na uro ob normalni obremenitvi grelnika.

Sočasno s toplovodnimi grelniki je potekal razvoj parnih ogrevalnih kotlov. Originalna tehnična dokumentacija iz tistega časa priporoča kaskadno vezavo več posamez­nih grelnikov skupaj, predvideva pa tudi nadzorno enoto, ki omogoča prilagodljivo uporabo sistema z vklapljanjem posameznih grelnikov, odvisno od trenutne potrebe po ogrevanju.

Analiza stroškov

V tem času so prednosti uporabe plinskih grelnikov spoznala tudi nekatera nemška gospodinjstva v enodružinskih hišah, zato se je pojavilo vprašanje o ekonomski učinkovitosti takšnih aparatov. Hugo Junkers je zato objavil stroškovno analizo, iz katere je bilo jasno razvidno, da je cena plinskega grelnika primerljiva s ceno kotla na trdna goriva. Čisti obratovalni stroški so za 1000 takratnih termičnih enot pri kurjenju s premogom znašali 0,5 pfeninga, pri ogrevanju s plinom pa 1,4 pfeninga.

Plin je bil torej dražji, vendar je Junkers poudaril, da je treba upoštevati tudi »neposredne stroške, kot je strošek kletne shrambe za premog«, na primer. Analiza je pokazala, da plinski grelniki ne zahtevajo nobenih dodatnih operativnih stroškov, kot so dobava kuriva, odstranjevanje pepela in saj, kar je pomenilo tudi večje udobje in kakovost življenja.

Jeseni 1912 je podjetje s prvimi plinskimi grelniki opremilo stanovanjska naselja v Bruslju, 22. oktobra 1912 pa je objavilo brošuro Profesor Junkers: Plinsko centralno ogrevanje. V njej je sistem centralnega ogrevanja na plin predstavljen kot pomembna kulturna oziroma civilizacijska prednost, prvi uporabniki pa so navajali, da so še posebej zadovoljni, »ker se jim ni treba več ukvarjati s pepelom in prahom«. V brošuri zapisan seznam prednosti novega sistema je bil še daljši: »sprostitev dodatnega prostora, ki je bil prej namenjen skladiščenju premoga, več prostega časa, ki so ga stanovalci prej porabili za kurjenje, več udobja, ki izhaja iz praktičnosti centralnega sistema ...«. Prevladalo je prepričanje, da je »plinsko gorivo prvi pogoj za izdelavo centralnega sistema ogrevanja, ki je popolnoma zadovoljiv, kar zadeva higieno in udobje. Lahko rečemo, da je uporaba plinskih grelnikov ključ do končne rešitve izvedbe sistema centralnega ogrevanja za individualna stanovanja.«

Po navedbah v brošuri je imel plinski grelnik »90-odstotni izkoristek, torej veliko večjega kot peči na premog, ki imajo v povprečju največ 50-odstotni izkoristek. Prav tako izkoristek plinskega grelnika nikoli ni odvisen od kakovosti goriva ali samih obratovalnih razmer v posameznem stanovanju.«