Ali je dimnikarjeva naloga opozoriti, da dimnik ni več primeren za uporabo, da ga je treba sanirati, zamenjati ali celo porušiti, če je zidan?

Seveda, to je ena od glavnih nalog in dolž­nosti dimnikarja. On je tisti, ki je dolžan pregledati dimnik in kurilno napravo ter oceniti, ali je v dovolj dobrem stanju za uporabo, in ne uporabnik. Opozorilo in priporočilo, kaj mora posameznik narediti na svojem dimniku, zapiše v zapisnik, ki ga dobi stranka, en izvod pa dimnikarsko podjetje hrani v svojem arhivu. Voditi moramo evidenco o vseh delujočih dimnikih v rajonu, za katerega imamo koncesijo. Naša odgovornost je, da so vse naprave pravilno in redno vzdrževane ter tudi sanirane. To odgovornost imamo zavarovano pri zavarovalnici, kar pomeni, da bo, če je dimnikar opravil pregled in vzdrževalna dela, hkrati pa je lastnik dimnik saniral po njegovih navodilih, pa se kljub temu zgodi denimo dimniški požar, nastala škoda krita iz zavarovalne police dimnikarskega podjetja. Opozorila dimnikarjev je treba jemati resno.

Kaj je dimniški požar?

Pri nepopolnem zgorevanju goriva v kotlu, naj opozorim, da to velja le za trdna goriva, se na stenah dimnika nalagajo mastne katranske obloge oziroma saje. Vzrok nepopolnega zgorevanja so lahko preveč vlažna drva ali kurjenje različnih odpadkov, kot so plastika, les, ki je lakiran, in druge embalaže, ki se je neozaveščeni lastniki najbolj preprosto znebijo tako, da jo sežgejo. Razlog je lahko tudi premajhen dovod zraka v kurišče. Uporabniki ga preveč zaprejo, ko pa ugotovijo, da slabo gori, odprejo loputo za zrak in takrat se moč plamena zelo poveča in ta butne visoko v dimnik. Če je na njegovih stenah veliko saj, se te vžgejo. Debelejša ko je obloga, višjo temperaturo dosežejo, tudi 1000 stopinj Celzija. Dimnik zagori in po takšnem vžigu ga je pogosto treba sanirati. Treba pa je tudi povedati, da je bistveno več katranskih oblog v dimnikih, če lastniki odklanjajo redne preglede in čiščenje, kar je sploh v nasprotju z zakonom.

Kako odstranite katranske obloge?

Katranskih oblog se ne da odstraniti le s klasičnim čiščenjem dimnika. Potrebno je rezkanje in izžiganje saj s sten dimnika. To morata obvezno narediti dva dimnikarja, obvestiti pa moramo gasilce in policijo. Pri tem postopku čiščenja bi lahko namreč kdo od sosedov mislil, da v dimniku gori, in to prijavil. Uporabnikom odsvetujem, da bi se tega lotili sami. Nimajo primernega orodja niti niso ustrezno usposobljeni. Lahko se celo zgodi, da dimnik požara, ki nastane pri čiščenju, predvsem na podstrešnem delu, ne bo prenesel. Lahko bi zagorela celo streha.

Kako ugotovite, da je treba sanirati dimnik?

Pri letnem pregledu. Pregledamo kurilne in prezračevalne naprave ter dimnik. Tudi pred priklopom nove naprave na star dim­nik naj bi ga pregledal dimnikar in ugotovil, ali je primeren za uporabo. Na dimnikih najdemo razpoke, na podstrešnem delu pogosto ni dimniških vratc ali pa so v zelo slabem stanju. Ugotovimo tudi, da dimnik ni primeren za posamezno vrsto goriva, da je prevelik ali premajhen.

Kako ukrepate v teh primerih?

Lastniku povemo, kaj mora narediti, in o tem napišemo zapisnik. Potem določimo rok, do katerega mora vse napake in nepravilnosti ali poškodbe odpraviti. Če so poškodbe velike in nevarne, zapišemo, da dimnik ni primeren za uporabo, in o tem obvestimo inšpektorja za požarno varnost, ta pa na naše priporočilo izda odločbo o prepovedi uporabe.

Kaj morajo uporabniki največkrat popraviti na dimniku, kdaj ga je treba celo zrušiti?

Zelo redko svetujemo rušenje dimnika, pa še takrat ga je navadno treba podreti le v zgornjem podstrešnem delu in del nad streho, spodnji del se lahko sanira le z manjšimi popravki. Porušiti je treba res zelo stare dimnike, ki dolgo niso bili v uporabi in vzdrževani. Sicer pa je treba zidane na poškodovanih mestih, kjer so običajno razpoke, le na novo ometati in zamenjati kak zidak. Pogosto tudi povemo, da je treba v obstoječi dimnik vstaviti novo nerjavno dimniško tuljavo, to velja, ko se zamenja vrsta goriva. Dimnik tako postane požarni jašek, kar je zelo dobra rešitev. Če so poškodovana dimniška vratca na podstrešju, jih je pač treba zamenjati. Pogosto pa je treba zamenjati tudi dimniško kapo. Vse to so manjša in relativno poceni, a nujna popravila.

Zakaj so razpoke nevarne?

Skozi razpoke prodira v dimnik svež zrak in ohlaja dimne pline. To pa pospeši nastanek katranskih oblog. Če bi se razpokan dimnik vžgal, bi skozi špranje ogenj prodiral v prostore ob njem, hkrati pa bi vstopal kisik in še povečal moč gorenja. V kakovostnih dimnikih se kljub vžigu saj praviloma ne bo nič zgodilo. Poznamo primere, ko se je dimnik vžgal, pa njegov lastnik za to sploh ni vedel. A še enkrat poudarjam, tak požar prenesejo le res kakovostni dimniki brez napak.

Pri katerih dimnikih je največ težav?

Pri nepravilno izvedenih in nevzdrževanih. Zanimivo je, da je po mojih izkušnjah več težav v novogradnjah kot v starejših hišah. V starih kmečkih hišah s krušnimi pečmi so dimniki večinoma zelo kakovostni, pa čeprav so stari petdeset, sto in celo več let. Stari mojstri so dobro vedeli, kako mora biti dimnik narejen. V novogradnjah pa opažamo precej napak. Ena od njih je na primer vgradnja dimnika iz nerjavne pločevine brez toplotne izolacije in požarnega jaška. To je zelo nevarno, tak dimnik mora biti nujno v požarnem jašku, drugače se toplota skozi dimniško steno zelo hitro prenaša navz­ven in segreje elemente okrog sebe toliko, da skoraj praviloma povzroči vžig in požar. Sploh ni redko, da nova hiša zgori že v prvi kurilni sezoni. Druga pogosta napaka je, da se izvajalci ne držijo projekta za ogrevalni sistem, temveč ga izvedejo malo po svoje. Da bi nekaj privarčevali, v dimnik vstavijo preozko dimno tuljavo, ne zagotovijo dovolj dovodnega, zgorevalnega zraka, izberejo slabše materiale.

Doslej sva govorila o dimnikih in kurilnih napravah na trdna goriva, kakšne pa so lahko težave pri plinskih in oljnih kotlih in pripadajočih dimnikih?

Pri oljnih kotlih nastanejo težave, ko na star zidan dimnik priključimo nov oljni kotel, ki je nizkotemperaturni ali celo kondenzacijski. Dimnik je največkrat prevelik, zato se dimni plini prehitro ohlajajo in kondenzirajo na celotni dimni poti. Kondenzat razjeda dimnik, na njegovih zunanjih stenah pa se pokažejo madeži. Odsvetujem, da se kotli na kurilno olje priklapljajo na navadne zidane dimnike. Ti morajo biti iz nerjavne pločevine ali šamotni. Pri plinskih kotlih ni nobene od naštetih težav, so pa druge. Najpogostejša in najbolj nevarna je ta, da je količina dovodnega zraka, ki je potrebna za pravilno gorenje plina, premajhna, zajem zraka pa največkrat urejen kar iz prostora. To je značilno predvsem za starejše kotle, ki so jih nameščali v kopalnice in kuhinje, večkrat tudi preblizu kuhinjskih nap, ki so vase vlekle zrak, potreben za zgorevanje. Rezultat, in to usoden, so zastrupitve z ogljikovim monoksidom. Novi plinski grelniki so kondenzacijski. Pri teh je dovod urejen skozi tuljavo, naprava pa je kompaktno zaprta, zato teh težav ni. Je pa pred priklopom nujno dimnikarsko soglasje. To je pomembno predvsem zato, da se preveri, ali je izvedba pravilna in skladna s projektom.

V zadnjem času se predvsem v novogradnjah pogosto odločijo za zunanje dimnike iz nerjavne pločevine, nanje so priključene manjše kaminske peči. Kaj je značilno zanje?

Takšni dimniki so lahko zelo dobra odločitev, vedeti je treba le, da morajo biti trislojni. Prvi sloj je notranja cev za odvod dimnih plinov, drugi je toplotna izolacija, navadno iz kamene volne, tretji pa objema in varuje drugi sloj. Le tak dimnik se lahko namesti zunaj ob steni. Če uporabljamo pelete, mora biti notranji sloj iz debelejše pločevine, da prenese visoke temperature, pri plinskih pa je lahko nekoliko tanjši.

Naloga dimnikarjev ni le, da čistijo dimnike, obveznosti in odgovornosti imate veliko več.

Dimnikarstvo obstaja zato, da izpolnimo tri cilje: varstvo okolja ter skrb za požarno in sanitarno varnost. Da bi jih lahko izpolnjevali, moramo pridobiti koncesijo, ki jo na predlog ministrstva za okolje in kmetijstvo podeli vlada. Dimnikarsko podjetje na podlagi koncesije skrbi za določeno območje. O požarni varnosti sva veliko govorila prej, skrb za sanitarno varnost je namenjena predvsem preprečevanju nesreč z zastrupitvami zaradi nepravilnega zgorevanja pri plinskih kotlih, okolje pa varujemo tako, da preverjamo količine in vsebnost dimnih plinov in uporabnike opozarjamo, da uporabljajo le primerno gorivo ter primerno vzdržujejo kurilne naprave, da te ne proizvajajo več dimnih plinov, kot je dovoljeno.

Še zadnji nasvet za vse, ki imamo dimnike.

Najbolj pomembno je, da se za vsako ogrevalno napravo, ki jo priključimo, in pripadajoči dimnik pred uporabo pridobi pozitivno dimnikarsko soglasje. Zato mora biti ogrevalni sistem dobro načrtovan in skladno z načrtom kakovostno izveden. Če sta oba pogoja izpolnjena, ni pričakovati večjih težav ne z napravo ne z dimnikom. Dimnikarji pregledujemo, svetujemo in opozarjamo, uporabniki pa se morajo zavedati, da je njihova odgovornost, da so kurilne naprave in dimniki v dobrem stanju. Redno vzdrževanje si lahko privošči vsak. Dimnik je treba večkrat očistiti. Če uporabljate trdna goriva, ga je treba mehansko očistiti štirikrat na leto, pri oljnih kotlih pa enkrat na leto. Pri plinskih kotlih ni saj, zato enkrat na leto naredimo le meritve dimnih plinov, enako velja za oljne kotle. Pravila veljajo tudi za kurilne naprave, ki jih na primer uporabljamo le nekajkrat na leto ali če zakurimo le enkrat v vsem letu, denimo v kaminu.