Čedalje višje cene energentov in s tem povezani visoki stroški za ogrevanje so marsikoga prisilili k temeljitemu razmisleku o energijski potratnosti hiše, pa tudi o tem, koliko škode naredimo okolju, ker se ogrevamo s fosilnimi gorivi. Vemo, da je treba v skladu z zakonodajo najmanj 25 odstotkov energije, potrebne za ogrevanje novogradnje, pridobiti iz obnovljivih virov, pri obstoječih stavbah pa uporaba obnovljivih virov ni predpisana, a se investitorji ravno zaradi naraščajočih cen energentov odločajo, da bodo potraten ogrevalni sistem posodobili ali s fosilnega energenta prešli na obnovljivi vir. Možnosti je veliko, od toplotnih črpalk, ki izkoriščajo različne vire toplote, do kotlov na lesno biomaso, odločitev pa je odvisna od tega, koliko smo pripravljeni vložiti in kakšne možnosti imamo za uporabo določenega vira.

Povečuje se uporaba lesne biomase

Po podatkih Eko sklada so se občani pred petimi leti najpogosteje odločali za naložbe v toplotne črpalke za ogrevanje prostorov, v zad­njih treh letih pa se je tehtnica nagnila v prid kotlov na lesno biomaso, kar lahko pripišemo predvsem dejstvu, da biomasni kotli niso več bistveno dražji od toplotnih črpalk, ampak sta sistema postala cenovno primerljivejša. Na izbiro poleg tega vpliva tudi cena energenta – črpalke resda porabijo malo električne energije, a je ta še vedno med najdražjimi energenti, medtem ko je lesna biomasa najcenejša. Za naložbo v najsodobnejši kotel na pelete bomo tako ob upoštevanju subvencije Eko sklada odšteli približno 5500 evrov, z montažo in prvim zagonom sistema vred. Za sistem z ogrevanjem na polena bo treba odšteti od 6500 evrov naprej, za toplotno črpalko zrak/voda, kakršne so najbolj razširjene, pa skupaj s pripadajočo opremo in z upoštevanjem subvencij Eko sklada od približno 7000 evrov naprej.

S sodobnimi kotli na lesno biomaso ni veliko dela, vzdrževanje se razlikuje od tipa kotla oziroma energenta, ki se v njem kuri. Pri kotlih na pelete in lesne sekance avtomatika samodejno čisti pepel iz kurišča in izmenjevalnika v ločene posode za pepel, kar pomeni, da moramo, če kurimo sekance, posodo s pepelom izprazniti na približno mesec dni, če se ogrevamo na pelete, na pol leta, pri kotlih na polena pa v povprečju enkrat na teden. Avtomatika skrbi tudi za regulacijo oziroma krmiljenje in nadzira delovanje kotla, torej krmiljenje primarnega in sekundarnega zraka, število vrtljajev ventilatorja prisilnega vleka, avtomatskega vžiga in podobno. V kotel se samodejno dovajajo peleti in sekanci, polena pa je treba še vedno nalagati ročno, a zaradi dobrega zgorevanja le enkrat na dan.

Proizvajalci sledijo razvoju tehnologije in uporabnikom ponujajo varčno zasnovane izdelke z naprednim krmiljenjem. Na dveh sejmih, spomladi na sejmu Dom v Ljubljani in jeseni na sejmu Mos v Celju, so bili na ogled najnovejši dosežki s tega področja. Če razmišljamo o kotlu na polena, je priporočljivo izbrati takšnega z velikim kuriščem in prigrajenim zalogovnikom toplote, ki omogoča udobno nalaganje enkrat na dan. Nepogrešljiv je avtomatski vžig, ki omogoča, da se lahko kotel, naložen s poleni, vključi kadar koli. V prigrajeni zalogovnik oddaja toploto, ko regulacija ogrevalnega sistema zapre dovod te v ogrevalni sistem. Sistem nato iz njega črpa toploto, ko polena v kotlu dogorijo. Kotlu je mogoče takoj ali pozneje prigraditi kotel na pelete, ki deluje povsem avtomatsko; ko zmanjka polen, sistem sam preklopi na ogrevanje s peleti.

Če razmišljamo o ogrevanju s peleti, je dobra izbira kotel, opremljen z napredno krmilno tehnologijo za nadzor različnih parametrov, ki poskrbijo za optimalno delovanje, kot so podtlak in temperatura v kurišču, pretok zraka, njegova gostota in temperatura, temperatura dimnih plinov in podobno. Kotel se samodejno ustavi, če zazna nepravilen vlek. Z nenehnim samodejnim prilaganjem vseh naštetih parametrov je zagotovljeno optimalno zgorevanje peletov in optimalno delovanje kotla, ki ima vedno enak, 92-odstotni izkoristek, pri čemer krmilna elektronika samodejno prepoznava tudi kakovost peletov.

Sodobni kotli so majhnih dimenzij in ne zavzamejo veliko prostora. Takšen je, na primer, stenski kotel na pelete, ki je opremljen s sodobno regulacijo z zaslonom na dotik, zajem kuriva pa je samodejen, pri čemer je lahko skladiščni prostor od kurilnice oddaljen celo 20 metrov. Z močjo od 7 do 10 kW je primeren tudi za ogrevanje pasivnih in nizkoenergijskih hiš. Ali pa kotel na pelete z močjo 10 kW, ki zavzame manj kot pol kvadratnega metra, natančneje 0,38 kvadratnega metra. Prigrajen ima tedenski zalogovnik za pelete, opremljen je z vremensko vodeno regulacijo, za vžig in čiščenje pepela poskrbi avtomatika.

Toplotne črpalke učinkovite tudi v starejših hišah

Uporaba toplotnih črpalk za ogrevanje prostorov v obstoječih hišah se je v zadnjih letih precej razširila. K temu nedvomno pripomorejo majhni mesečni stroški za energijo in ozaveščenost investitorjev o okoljskih prednostih uporabe obnovljivih virov. Te naprave so energijsko učinkovite, saj iz 1 kWh vložene električne energije dobimo v letnem povpreč­ju 2 do 4 kWh toplote. Poleg tega je vgradnja povezana z najmanj posegi v obstoječi ogrevalni sistem, zato se investitorji radi odločijo zanje. Za povrhu v kurilnici pridobijo kar nekaj dodatnega prostora, saj se znebijo kotla in cisterne, če so se prej ogrevali na polena, pa se najbolj veselijo samodejnega delovanja nove naprave in dejstva, da jim ne bo več treba pripravljati drv pred začetkom kurilne sezone. Sodobne črpalke so opremljene z napredno krmilno tehnologijo, ki med drugim omogoča upravljanje na daljavo, s tabličnega računalnika ali pametnega telefona, kar zagotavlja vse potrebno udobje.

Toplotna črpalka bo sicer najbolj učinkovita, če jo bomo vgradili v energijsko obnovljeno hišo, v kateri smo z zamenjavo stavbnega pohištva in izvedbo fasade poskrbeli za čim manjše toplotne izgube ter tako zmanjšali potrebe po energiji za ogrevanje objekta. Njihovo delovanje pa je tudi v pomanjkljivo izoliranih hišah še vedno dovolj učinkovito in ogrevanje je kljub večji porabi električne energije še vedno cenejše kot s kurilnim oljem, za skoraj dve tretjini, so pokazale meritve rabe energije za ogrevanje takšnih hiš. Vgradnja toplotne črpalke je vsekakor gospodarna, zatrjujejo proizvajalci, saj se ob upoštevanju naraščanja cen fosilnih goriv naložba s prihranki povrne v šestih do sedmih letih.

Najbolj učinkovite so v kombinaciji z nizkotemperaturnim ogrevalnim sistemom, torej talnim ali stenskim gretjem, a se le redki investitorji odločijo za temeljito energijsko obnovo, ki bi vključevala tudi odstranitev radiatorjev in druge večje posege v razvode ogrevalnega sistema. Raje kupijo visokotemperaturno toplotno črpalko, obdržijo radiatorje in zamenjajo klasične ventile s termostatskimi.

Naložba v nizkotemperaturno toplotno črpalko bo precej višja, a se bo s prihranki hitro povrnila. Temperatura predtoka v ogrevalnem sistemu je lahko nižja – 45 stopinj Celzija, če bomo obdržali radiatorsko ogrevanje, pri čemer je stare radiatorje smiselno zamenjati z učinkovitejšimi, oziroma 35 stopinj Celzija, če se nameravamo znebiti radiatorjev in po tleh razpeljati razvode talnega ogrevanja. Lahko pa toplotno črpalko dodamo obstoječemu kotlu, če ima ta dobre izkoristke. Toplotna črpalka bo v tem bivalentnem ogrevalnem sistemu delovala, dokler bo za ogrevanje hiše zadostovala temperatura predtoka 45 stopinj Celzija, ko ne bo več zmogla zagotavljati dovolj toplote, bo ogrevanje prevzel obstoječi kotel. Prihranki pri stroških ogrevanja tudi v tem primeru niso nezanemarljivi, saj se bo poraba kurilnega olja zmanjšala celo za polovico.

Vsekakor pa velja opozoriti, da se je pred vgradnjo toplotne črpalke priporočljivo posvetovati s projektantom strojnih inštalacij, ki bo najprej izdelal izračun toplotnih izgub hiše. V njem bo ovrednotil potrebe po toplotni moči naprave in temperaturi ogrevalnega medija za temperaturna obdobja ogrevalne sezone, ko je delovanje toplotne črpalke smiselno. Učinkovitost najbolj razširjenih toplotnih črpalk tipa zrak/voda je namreč močno odvisna od temperature okoliškega zraka in potrebne temperature ogrevalnega medija v radiatorjih ali talnem sistemu. Glede na vse našteto bo projektant dimenzioniral moč naprave, njeno izvedbo, uporabo hranilnika toplote in podobno.

Zadnje priprave na kurilno sezono

Tistim, ki še vedno kljubujejo nizkim temperaturam in do zadnjega vztrajajo, da še ni nujno vklopiti kurilnih naprav, je ostalo nekaj časa za preproste ukrepe, ki lahko pripomorejo k bolj gospodarnemu ogrevanju. Serviserji kurilnih naprav imajo v teh dneh pri njih veliko dela, pa tudi pri tistih, ki so šele pri vklopu ogrevanja ugotovili, da sistem ne deluje pravilno ali da sploh ne deluje. Za redni pregled in kontrolo delovanja ogrevalnih naprav je sicer najbolj smotrno poskrbeti po končani kurilni sezoni, poudarja energetski svetovalec Franc Kalan, najpozneje pa pred prvim zagonom v novi kurilni sezoni. Med drugim je treba preveriti delovanje obtočnih črpalk, ki v toplejših mesecih niso delovale, stanje ekspanzijske posode, varnostnih ventilov in podobno. Če imamo v kurilnici oljni kotel, je treba očistiti oljni gorilnik in poskrbeti za optimalno nastavitev, na približno štiri tisoč litrov porabljenega kurilnega olja pa zamenjati tudi šobo. Z naštetimi ukrepi lahko po besedah energetskega svetovalca porabo goriva zmanjšamo tudi do deset odstotkov.

Ampak to so opravila, ki jih moramo prepustiti usposobljenim mojstrom. Sami lahko oziroma moramo preveriti, ali je tlak v ogrevalnem sistemu ustrezen, med 1,5 in 2,0 bara. Če je prenizek, v sistem dotočimo vodo, če je previsok, nekaj vode spustimo. Po potrebi odzračimo radiatorje; če je v njih zrak, je lahko poraba enegenta večja tudi do 15 odstotkov, predvsem pa poskrbimo, da jih ne bodo prekrivale zavese ali celo zakrivalo pohištvo. Še vedno je čas, da klasične radiatorske ventile zamenjamo s termostatskimi in tako toplotne izgube zmanjšamo za najmanj 15 odstotkov. Približno 10-odstotni prihranek pa bomo dosegli, če bomo ponoči znižali temperaturo v prostorih za tri do štiri stopinje Celzija. To ni veliko, udobje ne bo trpelo, pa še bolj zdravo je spati v manj ogreti spalnici.