Kamine z odprtim kuriščem, katerih izkoristki so le 30- do 50-odstotni, zdaj nadomeš­čajo zaprti toplozračni, akumulacijski ali toplovodni kamini in kaminske peči z veliko večjimi izkoristki, tudi 90-odstotnimi, v katerih lahko kurimo polena ali pelete. Pravi kamin je na polena, poreče marsikdo, saj nobeno drugo kurivo v kurišču ne prasketa tako prijetno in ne oddaja tako prijetne toplote, plamen pa riše mehkejše obrise, veliko bolj kot v kaminih na pelete, pravi Jože Zaletelj iz podjetja Creina.

Ne glede na kurivo je treba upoštevati, kako velik prostor nameravamo ogrevati s kaminom oziroma pečjo, in temu prilagoditi izbiro moči. Na splošno velja, da lahko s kilovatom moči ogrejemo 15 do 20 kvadratnih metrov velik prostor v dobro izolirani hiši z energijsko učinkovitimi okni in vrati, v slabše izolirani pa ta moč zadošča le za sedem do deset kvadratnih metrov. Pomembno je, poudarja Zaletelj, da kaminska peč ni predimenzionirana, saj je treba potem nenehno zmanjševati vlek, posledica tega pa je neoptimalno zgorevanje kuriva – peč se ne segreje dovolj, na vratcih stekla se začnejo nabirati saje, na vseh površinah, ki so v stiku z dim­nimi plini, pa še kondenzat dimnega plina. Težave z nabiranjem umazanije na steklu so proizvajalci sicer odpravili s sistemom za samodejno čiščenje stekla s predogretim sekundarnim zrakom, ki deluje, če se hkrati močno pripre ali popolnoma zapre primarni zrak oziroma dovod zraka skozi rešetko pod plamen. Primarni zrak ostane odprt samo na začetku kurjenja, dokler polena ne zagorijo, pojasni sogovornik.

Toploto je treba speljati v druge prostore

Prostor, v katerem stoji kamin, ogrejemo brez težav, teže je toploto dovesti v druge prostore. Toplozračne različice ogrevajo s konvekcijo toplote, pri čemer topli zrak enakomerno kroži po prostoru. Za en prostor zadostuje model, ki omogoča naravno gibanje zraka, za ogrevanje več prostorov pa je treba izbrati kamin z vgrajenim ventilatorskim sistemom, da jih bo topli zrak po ceveh lažje dosegel. Ker pa se topli zrak med potovanjem po ceveh ohlaja, bo ogrevanje prostorov, ki so od kamina oddaljeni več kot šest metrov, manj učinkovito.

Bolj učinkovito in tudi gospodarno je izbrati kamin ali kaminsko peč z vgrajenim vodnim izmenjevalnikom, ki jo lahko priključimo na obstoječi sistem centralnega ogrevanja. V izmenjevalniku kroži osem do deset litrov vode, ki toploto prejema neposredno od plamenov, ogreta pa nato po ceveh potuje do radiatorjev, pojasni Zaletelj. Količina vode v vgrajenem izmenjevalniku zadošča za dva ali tri radiatorje. Če želimo ogrevati več prostorov oziroma večjo površino, izberemo ustrezno velik hranilnik toplote, ki lahko stoji bodisi ob peči bodisi v katerem drugem prostoru (kleti), v njem pa se bo shranjevala topla voda, ki jo lahko speljemo tudi do cevi talnega ogrevanja. Na ta način lahko pozimi in v prehodnih obdobjih ogrevamo tudi sanitarno vodo.

Udobneje s peleti

Kurjenje s poleni ima svoj čar, a tudi pomanjkljivosti, denimo nalaganje, ki je še vedno ročno, druga težava pa je prostor za shranjevanje drv. Za marsikaterega uporabnika je zato udobnejša izbira kamina ali kaminske peči na pelete. Za njihovo shranjevanje potrebujemo manj prostora, k udobju pa največ pripomore vgrajeni zalogovnik. Ti so različno veliki, 27-kilogramski, denimo, zadošča za deset do šestnajst ur gorenja, 38-kilogramski pa za dobra dva dneva, pravi Jošt Remih iz podjetja Remih inženiring. Tudi kaminske peči so na voljo z vgrajenimi toplotnimi izmenjevalniki in jih lahko uporabljamo bodisi za samostojno ogrevanje bodisi kot dopolnilno k obstoječemu ogrevalnemu sistemu, saj omogočajo priključitev tako na radiatorje kot na sistem talnega ogrevanja, prav tako omogočajo pripravo tople sanitarne vode.

Peleti se samodejno dovajajo v kurišče, njihovo količino v vgrajenem zalogovniku lahko spremljamo na prikazovalniku, nameščenem na peči. Najsodobnejši modeli so opremljeni z avtomatskim krmilnim sistemom, ki omogoča stalen nadzor vseh nastavljenih vrednosti bodisi prek sobnega termostata bodisi mobilnega telefona.

Za čim boljši izkoristek naprave je pomembna kakovost peletov. Ti naj bi imeli visoko kalorično vrednost, pri njihovem zgorevanju naj bi nastajalo čim manj pepela in tudi čim manj oblog na kurišču. Kakor je pokazala analiza naključno izbranih vzorcev, ki so jo opravili na Gozdarskem inštitutu Slovenije (podrobneje o tem pišemo na 22. strani), je kakovost peletov na našem trgu slaba, zato se seveda postavlja vprašanje, katerega ponud­nika izbrati. Da bo prej naštetih težav čim manj, je najbolje izbrati tistega, ki nam ga je priporočil proizvajalec ogrevalne naprave.

Ustrezna dimna tuljava in dovod zraka

Optimalno delovanje kamina ali kaminske peči je najbolj odvisno od tega, kako je poskrbljeno za dovod svežega zraka, ustrezne izvedbe dimne tuljave in samega kurišča. Najmanj zapletov z vsem naštetim je pri novogradnji, saj izbranemu kurišču prilagodimo presek dimnika, njegovo višino in dovod zraka. Na splošno velja, da za večje kurišče potrebujemo dimnik večjega premera; običajni je dvajset centimetrov, za kamin na pelete je dovolj že deset centimet­rov, pomembno pa je, da je premer enak po vsej višini dimnika. Pri naknadni vgradnji kamina je ravno nasprotno – kurišče je treba prilagoditi obstoječemu dimniku. Če ima ta premajhen presek, normalno delovanje kamina zagotovimo tako, da na vrhu obstoječega dimnika vgradimo ventilator. Če je presek prevelik, je površina, ki se mora segrevati, prevelika, kar povzroča težave pri delovanju kurilne naprave. V tem primeru je najbolje vstaviti cev z manjšim presekom po celotni višini dimnika.

Vsak kamin mora imeti svojo dimno cev, le tako se izognemo težavam z vlekom, tuljava pa mora biti gladka in brez ovir, kot so zamiki ali zožena mesta. Prav tako je treba upoštevati, da višja višina dimnika zagotavlja boljši vlek, pri čemer je najmanjša potrebna višina štiri metre in pol. Najbolje je uporabiti okrogle toplotno izolirane in neprepustne dimniške tuljave iz ognjevarnega materiala. V tuljavah kvadratnega ali pravokotnega preseka morajo biti notranji vogali zaokroženi z radijem, ki ni manjši od dvajset milimetrov.

Za optimalno zgorevanje polen ali peletov je najpomembnejši pravilen dovod svežega zunanjega zraka, ki pomeni stalen dovod kisika in zagotavlja najboljše zgorevanje in s tem največ toplote. Vsi priključki (ti naj bi bili čim krajši in z naklonom, ki ni večji od 45 stopinj) naj bi bili izvedeni z jeklenimi elementi, prevlečenimi z aluminijem, ki so odpornejši proti koroziji.

Kamini na bioetanol

Vsakršnim težavam z napačno izvedenim dim­nikom in drugimi priključki se bomo izo­gnili, če bomo izbrali kamin na bioetanol. Ti so sicer bolj namenjeni dekoraciji prostora, a ogenj, ki gori v njih, ga tudi nekoliko ogreje. Poleg tega jih lahko uporabljamo na terasi ali balkonu oziroma jih tja prestavimo, ko si tega zaželimo – kamin na bioetanol lahko namreč poljubno premikamo tako kot vsak drug kos pohištva, pravi Gregor Rupnik iz podjetja Gradion. Kot gorivo se uporablja bioetanol, ki ga pridobivajo iz čistega alkohola ter krompirja, koruze, sladkorne pese in drugih naravnih surovin. Pri zgorevanju se sproščata vodna para, ki vsebuje alkohol, in ogljikov dioksid, pri čemer je količina emisij zadnjega primerljiva z emisijami dveh srednje velikih sveč. Druge emisije nastajajo v tako majhnih količinah, da so daleč pod mejnimi vrednostmi, saj je temperatura zgorevanja v primerjavi z drugimi kamini po besedah sogovornika zelo nizka, pod 400 stopinj Celzija. Nevarne snovi, kot so monok­sid, dušikov oksid in aldehid, pa se začnejo sproščati šele, ko temperatura zgorevanja preseže 700 stopinj Celzija.

Tako kot vsak drug kamin tudi kamin na bio­etanol potrebuje kisik. V novogradnjah je po besedah Jošta Remiha nujen zajem zraka, medtem ko v obstoječih hišah ta ni potreben, dovolj kisika zagotovimo z odpiranjem okna za pet do deset minut. Kamin je opremljen z gorilnikom iz nerjavnega jekla, v katerega natočimo gorivo. Nikoli ga ne smemo napolniti do vrha, ampak vsaj pol centimetra pod robom, pri čemer si pomagamo z lijem, ki ga dobimo v kompletu s kaminom. Ogenj bo imel prvih nekaj minut modrikast plamen, nato se bo obarval rdečerumeno. Kamin lahko kadar koli ugasnemo, tako da potisnemo drsno ploščico čez režo za gorilno polje.

Manj kot evro na uro

Če smo gorilnik napolnili do vrha, bo plamen v kaminu gorel od pet do osem ur, odvisno od velikosti plamena. Za šest do osem ur gorenja je potrebnih dva do tri lit­re goriva, kar stane približno sedem evrov oziroma manj kot evro na uro, pravi Gregor Rupnik. Plamen naj ne bo prevelik, dodaja sogovornik, na splošno velja, da naj poraba goriva ne bi presegla pol litra na uro. Pozorni moramo biti tudi, da gorilnik ni nikoli suh, ampak kamin ugasnemo, preden se gorivo porabi do konca. Preden ga dolijemo, se moramo prepričati, da so plameni popolnoma ugasnili.