V gospodinjstvih spadajo med biološko razgradljive kuhinjski odpadki, tj. ostanki hrane, čajne vrečke, jajčne lupine, lupine sadja, rezano cvetje, umazan ali moker papir, papirnate brisače in robčki, onesnažene papirnate vrečke in zeleni vrtni odpad. V zadnji skupini so razrezani ali zmleti ostanki od obrezovanja grmičevja in drevja, trava, listje, stara zemlja lončnic, rože, plevel, neuporabni deli rastlin in žagovina. V Sloveniji se na leto nabere okrog 130.000 ton vseh naštetih odpadkov, še toliko pa je biorazgradljivih odpadkov iz proizvodnje papirja, odpadnega blata iz bioloških čistilnih naprav za odpadne vode in odpadkov iz drugih industrij.

Nenadzorovano sproščanje toplogrednega plina metana

Dosedanji konvencionalni način ravnanja z biorazgradljivimi odpadki je bilo odlaganje na odlagališča komunalnih odpadkov in kompostiranje. Njuna glavna slabost je izguba energije spontanega razpada teh snovi, saj se večina organskega ogljika spremeni v ogljikov dioksid in metan. Tako se denimo iz tone nepredelanih odpadkov, odloženih na odlagališče, sprosti od 120 do 180 kubičnih metrov deponijskega plina, ki ga sestavlja približno 60 odstotkov metana in 40 odstotkov ogljikovega dioksida.

Za okolje je škodljiv predvsem metan, ker je toplogredni plin z velikim potencialom globalnega segrevanja. Za ilustracijo: v 100 letih vsak kilogram metana v povprečju ogreje Zemljo 25-krat bolj kot enaka masa ogljikovega dioksida. V svetovnem merilu so odlagališča odpadkov tretji največji izvor antropogenega metana, tj. tistega, katerega izvor je človek.

Kompostiranje doma ali rjavi zabojniki

Pri nas lahko gospodinjstva svoje biološke kuhinjske odpadke in zeleni vrtni odpad oddajo izvajalcu javne službe, v za to namenjene zabojnike ali pa jih kompostirajo doma in pridelani humus uporabijo na domačem vrtu ali za presajanje rož. Zeleni ostanki z vrta sodijo v vrtni kompostnik, za kompostiranje kuhinjskih ostankov pa se dobijo namenski hišni kompostniki, ki so zelo higienski. Podrobneje bomo o tehnikah kompostiranja, primernih za gospodinjstva, pisali v eni od prihodnjih številk Delaindom.

V Sloveniji je julija lani začela veljati uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom, po kateri je ločeno zbiranje in prevzemanje biološko razgradljivih odpadkov obvezno. Predpis ločuje med kuhinjskimi odpadki iz gospodinjstev, zelenim vrtnim odpadom ter odpadki, ki nastanejo v gostinstvu. Gospodinjstvom priporoča hišno kompostiranje, kjer pa ta možnost ne obstaja, so na voljo rjavi zabojniki za ločeno zbiranje bioloških odpadkov.

Odpadki iz gostinstva ne spadajo med komunalne odpadke, temveč jih morajo gostinci zbirati ločeno, od njih pa jih prevzemajo pooblaščeni zbiralci, ki niso javna podjetja. Gostinski odpadki so primerni za predelavo v bioplinarnah.

Da bomo doma organizirani

Če odlagamo biološko razgradljive odpadke v za to namenjene komunalne zabojnike, je najbolje, da si zanje omislimo ločeno posodo, po možnosti s pokrovom, ki dobro tesni. Seveda jo je treba redno vzdrževati in čistiti. Odpadke lahko odmetavamo neposredno v posodo ali v biorazgradljive vrečke za enkratno uporabo. Narejene so iz rastlinskega škroba ali papirja in v okolju pod vplivom atmosferskih dejavnikov sčasoma povsem razpadejo. Nikoli pa teh odpadkov ne odvržemo skupaj z nerazgradljivimi plastičnimi vrečkami.

Če ponovimo, sodijo v zabojnike za biološko razgradljive smeti zelenjavni in sadni odpadki vseh vrst, jajčne lupine, luščine lupinastega sadja, kavna usedlina in filtrske vrečke; pokvarjena živila in kuhani ostanki hrane rastlinskega izvora (brez tekočin), papirnati robčki, brisače in papirnate vrečke, odpadno vejevje, trava in listje, stara zemlja lončnic, rože in plevel ter stelja malih rastlinojedih živali.

V njih pa se ne smejo znajti cigaretni ogorki, kosti, meso in mesni izdelki, plenice in higienski vložki, mačji in pasji iztrebki, tekstil, usnje, guma in pluta (odlagamo jih med preostale odpadke), zdravila, kemikalije, kozmetika (spadajo med nevarne odpadke), pepel, saje, vrečke iz sesalnikov za prah, pometnine, oblanci, žagovina obdelanega lesa, plevel, ki semeni, in na splošno materiali, ki se v naravi ne razgradijo. Tudi maščobe ne spadajo v zaboljnike z biorazgradljivimi odpadki. Olje, ki smo ga uporabili za cvrtje, zbiramo v posebni posodi in ga oddamo v zbirnem centru za odpadke, medtem ko bi morali odpadne kosti, zavrženo meso, mesne izdelke in tudi mrtve živali oddati podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in odstranjevanjem živalskih stranskih proizvodov.

Prepovedano mletje in odplakovanje živilskih ostankov

Biološko razgradljive kuhinjske odpadke je prepovedano rezati, drobiti ali mleti ter redčiti, da bi jih v tekoči obliki izlili v javno kanalizacijo, greznice ali neposredno v vode. Prav tako je prepovedana prodaja pripomočkov in naprav za rezanje, drobljenje ali mletje tovrstnih kuhinjskih odpadkov. Med ljudmi se namreč še vedno pojavljajo vprašanja o možnosti, da bi si v pomivalno korito vgradili mlinček za organske odpadke, ki jih odplakne v odtok, kakršni se množično uporabljajo v Ameriki. Pri nas je njihova uporaba že leta prepovedana, saj gre za okoljsko zelo obremenjujoč način.

Anaerobna predelava bioloških odpadkov

Od sodobnih postopkov predelave biološko razgradljivih odpadkov, tudi tistih iz gospodinjstva, dajejo strokovnjaki prednost an­aerobni (brez prisotnosti kisika) predelavi oz. presnovi v bioplinarnah, katere največja prednost je pridobivanje energije. Med procesom nastaja bioplin, ki vsebuje velik delež energenta metana. Doslej so mnoge naložbe v bioplinarne pri nas vzbudile nasprotovanje javnosti zaradi pomislekov o okoljskih vplivih, smradu in zaradi občutljivega vprašanja prehranske samooskrbe. V njih namreč predelujejo tudi namensko gojene rastlinske kulture in gnojnico iz živinoreje. Večji problem kot velike bioplinarne, ki se načrtujejo zunaj naselij in gospodarskih območij, predstavljajo male bioplinarne, ki so nastale kot dopolnilna dejavnost na kmetijah in so pogosto vzrok za konflikte v lokalnem okolju. Za zdaj predelajo pri nas v biolinarnah manjši delež biorazgradljivih komunalnih odpadkov, med drugim v podjetjih Koto v Ljubljani, Bioenerg v Črnomlju in Bioferm v Neverkah pri Pivki. Stranski produkt bioplinskega procesa je biološko gnojilo, ki nastane po fermentaciji. Pri nas se več biorazgradljivih odpadkov predela v kompostarnah (gre za proces presnove s prisotnostjo kisika).

Po podatkih evropske komisije v EU na leto nastane 179 kilogramov živilskih odpadkov na prebivalca, brez korenite spremembe navad pa je do leta 2020 pričakovati 40-odstotno povečanje. V gospodinjstvih naj bi nastalo kar 42 odstotkov živilskih odpadkov (od tega bi jih bilo tri petine mogoče preprečiti), pri proizvajalcih 39 odstotkov, pri trgovcih pet in v gostinskem sektorju 14 odstotkov. Evropski parlament je sprejel resolucijo, s katero je pozval k prepolovitvi količine živilskih odpadkov do leta 2025 in k izboljšanju dostopa do hrane za državljane EU v stiski. Da bi preprečili prodajo hrane s skoraj pretečenim rokom uporabe, ki povečuje količino zavržene hrane, pred­lagajo med drugim uvedbo etikete z dvojnim rokom – eden bi prikazoval, do kdaj se izdelek lahko prodaja, drugi pa, do kdaj je uporaben.

Deloindom v sodelovanju z družbo Slopak avtorsko avtonomno ozavešča bralce o pomenu ločenega zbiranja odpadkov in varovanja okolja. Prispevek je v celoti namenjen projektu LIFE10 INF/SI/136.