Vasica za zelene raziskave, kot se radi poimenujejo, leži na osmih hektarih ob Limfjordu na severozahodnem delu Jutlanda. V neposredni bližini so ostaline iz bronaste dobe in časa Vikingov. Zgodovina inštituta sega v 70. leta prejšnjega stoletja. Takrat je naftna kriza Dance prepričala, da je treba razvijati nove, decentralizirane energetske sisteme. Tako so se inženirji lotili raziskav, politiki pa so jim znali prisluhniti, saj so ugotovili, da potrebujejo inštitut, na katerem bi razvijali in preizkušali nove tehnologije za rabo obnovljivih virov energije (OVE) in ki bi usposabljal manjša, hitro prilagodljiva podjetja za komercialno razširjanje teh tehnologij. Leta 1983 je danski parlament sprejel poseben zakon, s katerim je omogočil financiranje Folkencentra; ta še vedno velja, čeprav se je obseg dejavnosti v inštitutu spreminjal.

Danci so bili prvi, ki so razvili lastne vetrnice in jih začeli postavljali. Njihovi lastniki so bili lokalni prebivalci, kar pomeni, da je bila proizvedena elektrika njihova, enako prihodek od prodaje in skrb za vzdrževanje vetrnic. Zdaj se je to precej spremenilo; manjše vetrnice zamenjujejo z večjimi. Tako nedaleč od Folkecentra nastaja največji danski poligon za poskuse z vetrnicami nove generacije velikih evropskih proizvajalcev z zmogljivostjo 6 MW, ki so visoke do 200 metrov in imajo krake dolge tudi 75 metrov. Ena proizvede elektriko za potrebe mesta s 35.000 prebivalci.

Vetrnice, sončni paneli, okrogli rastlinjak

Vsa ta leta so v Folkecenter prihajali strokovnjaki z vseh koncev sveta – med njimi je seveda največ inženirjev različnih profilov –, ki so se tu usposabljali ter hkrati razvijali in preizkušali posamezne tehnologije OVE, nato pa pridobljeno znanje razvijali in širili doma. Na inštitutu so vrata odprta za vse, ki si želijo pridobiti znanje in vedenje o OVE ter sončni arhitekturi in ga prenesti v domače okolje. Najbolj dragoceno je, da Folkecenter prikazuje praktične primere rabe obnovljivih virov energije za pridobivanje elektrike, toplote in goriva, več vrst energijsko učinkovitih stavb, naravno čiščenje odpadnih voda in ekološko pridelavo hrane. Dolgoletni direktor in gonilna sila razvoja in inovativnih pristopov je Preben Maegard, ki je tudi avtor več strokovnih knjig.

Odzvala sem se vabilu na praznovanje 30. obletnice, ki so jo obhajali junija, in ob prihodu sem se najprej odpravila na ogled, da se prepričam, kaj vse se je v zadnjih desetih letih, odkar sem bila zadnjič v centru, spremenilo. Povsem nov je zanimiv vhod za obiskovalce, ki jih naštejejo nekaj deset tisoč na leto. Zgradba je v celoti lesena, za ostrešje so uporabili že odslužene lesene krake vetrnice iz leta 1979. Na parkirišču pri vhodu je druga novost; stavba, kjer si je mogoče »natočiti« vodik za svoje vozilo. Folkecenter je vrsto let razvijal vodikovo tehnologijo in tako leta 2007 postavil napravo za elektrolizo z močjo 20 kW in hranilnik vodika.

Lepo urejena pot pripelje do novega demonstracijskega prostora s sončnimi celicami. Tu predstavljajo deset vodilnih svetovnih proizvajalcev. Razstavljenih je 40 fotovoltaičnih panelov, ogledati si je mogoče fizične razlike med njimi, hkrati pa poteka 24-urno merjenje njihovega delovanja, tako da lahko podatke o proizvodnji energije primerjajo v vsakem trenutku. Nedaleč stran je drugi demonstracijski prostor, kjer je razstavljenih 12 različnih modelov sončnih sprejemnikov za pripravo tople vode. Najstarejši so iz leta 1984, ki so jih izdelali sami, nekateri, npr. vakuumski, so povsem novi. Od tod prihaja topla voda za skoraj vse potrebe Folkecentra.

Pred nekaj leti so postavili muzej za zbirko vetrnic. Sicer pa je krake vetrnic različnih velikosti in oblik mogoče videti na različnih mestih po zelenem naselju.

Pot, posuta s školjkami, pripelje do velike toplogredne krogle, ki so jo poimenovali Biodome. Ima tri nadstropja, njen premer je 14 metrov, narejena je iz aluminijastih letev in trojne zasteklitve iz polikarbonata. Ker je stavba okrogla, lahko sprejema sončno energijo ves dan, torej jo izrabi maksimalno in je fantastičen rastlinjak. V biodomu sta dva velika bazena z vodnimi rastlinami (vodna leča), ki jih jedo ribe, z njimi pa krmijo tudi druge živali in jih odlagajo na kompost. Še eno nalogo imajo bazeni – čez dan vsrkajo sončno energijo in ponoči toploto sprostijo, s čimer blažijo temperaturna nihanja in podaljšujejo rastno sezono. V spodnjem delu se bohotijo prekrasne vrtnice in druge okrasne rastline, zelišča in dve veliki marelici, v zgornjem nadstropju pa v velikih koritih z zemljo, kamor dovajajo vodo iz bazenov, raste raznovrstna zelenjava (paradižnik, fižol, kumare, paprika itd.), trta, fige, včasih je bilo tu mogoče obirati celo banane.

Lično označeni kažipoti pripeljejo do plusenergijske hiše, ki so jo postavili leta 1992 in je takrat pomenila veliko inovacijo. Hiša je bila zasnovana kot sončni sprejemnik in rastlinjak. Na južnem delu stavbe so izolacijski material lahko poljubno premikali, to je avtomatsko vstavljali polnila v vmesne prostore med steklenimi površinami. V zgornjih prostorih je deloval laboratorij, kjer so izvajali eksperiment z ostanki iz bioplinarne (živalski odpadki), s katerimi so gnojili v manjših vodnih jarkih različne rastline in v večjem bazenu hranili ribe. Rezultati so bili izjemni. Zdaj plusenergijsko hišo povsem preurejajo.

Podzemna hiša

Od leta 1988 Folkecenter eksperimentira z različnimi načini čiščenja odpadnih voda, saj je zanje voda pomemben naravni vir. V posebnem sistemu, ki mu pravijo »voda za življenje«, v odpadno vodo dovajajo kisik, čiščenje pa opravijo alge, mikroorganizmi, polži, ribe in zelene rastline. Vodo iz njega nazadnje dovedejo v veliko rastlinsko čistilno napravo, od koder odteče prečiščena v naravno okolje. Zmogljivost čiščenja je do 30 populacijskih enot.

Blizu stoji dvonadstropna hiša iz slame, ki je eksperimentalna zgradba novejšega datuma. Njen skelet je lesen in zapolnjen z 842 slamnatimi kvadri. Za temeljenje tal so uporabili morske školjke, ki so tudi dober izolator, vsa tla so lesena. Notranje stene so prekrite z ilovico in popleskane z jogurtom, zunanje so prevlečene z apneno malto. Z elektriko jo oskrbuje 2,2-kilovatna vetrnica, ima tudi baterijske hranilnike. Ob hiši so sončni sprejemniki za pripravo tople vode, za ogrevanje uporabljajo drva. V centru je tudi 750 kvadratnih metrov velika podzemna hiša Skibstedfjord, postavljena ob vznožju hribčka in pokrita z 1,5-metrsko plastjo zemlje. Nizkoenergijska stavba se ogreva z zidanim kotlom iz ilovice in šamotne opeke na drva s trojnim zgorevanjem plinov. Južna fasada hiše je vsa v steklu, vanj pa so vgrajene sončne celice; to je bila prva stavba na Danskem, ki je imela že leta 1998 v steklih vgrajene sončne celice. Notranjost je v celoti lesena, obsega pa veliko osmerokotno konferenčno dvorano, knjižnico, študijske sobe in kavarnico.

Še veliko stvari je treba predstaviti, ko govorimo o Folkecentru. V laboratoriju za izdelavo olja iz oljčne repice iz stiskalnice priteče od dva do štiri litre hladno stisnjenega olja na uro, odvisno od kakovosti semena. Rastlinsko olje uporabljajo za gorivo v svojih vozilih, ga pa tudi prodajajo. Oljčno repico pridelujejo sami. Ostanke dajejo kmetom v bližini kot krmilo za živino. Lani so organizirali seminar, na katerem so zainteresirane poučili, kako dizelski motor predelati za uporabo rastlinskega olja. Zanimanje je bilo veliko, pravijo, saj predelava ni draga, stane okrog 500 evrov. V Folkecentru imajo tudi električne avtomobile, motorje in kolesa, saj elektrike proizvedejo v izobilju.

Najstarejši od vseh je prostor za testiranje vetrnic. Nenehno merijo delovanje od 10 do 15 manjših vetrnic zmogljivosti med 1 in 30 kW, zdaj predvsem za zunanje naročnike. Vse skupaj proizvedejo več elektrike, kot je center porabi za svoje delovanje. Med njimi so tudi vetrnice za črpanje vode, ki so navadno namenjene za azijsko ali afriško območje. Seveda je nujno omeniti tisto v mestu Hanstholm čisto na severu Jutlandije ob Severnem morju. Inženirji Folkecentra so vetrnico z zmogljivostjo 525 kW sami dizajnirali in izdelali, postavili pa leta 1992. Še vedno deluje brez kakršnih koli težav in proizvede 1,4 milijona kWh elektrike na leto, kar zadovolji potrebe 350 gospodinjstev. Vetrnica je prototip tipičnega danskega dizajna in so jo pozneje začeli izdelovati tudi industrijsko.

Leta 2007 so v Folkecentru vzpostavili tako imenovani samodejni povezovalni sistem obnovljivih virov. Veter in sončna energija sta osnovni vir za pridobivanje toplote in elektrike, biomasa pa se uporablja kot podporni energent. Presežek proizvedene elektrike preusmerijo v električni bojler. Če ta nima dovolj toplote, se vključi bojler na pelete. Če ni vetra in sonca, se zažene enota za soproizvodnjo toplote in elektrike, ki deluje na rastlinsko olje. Ta pokriva stroške rastlinskega olja in delovanje kotla. Presežna toplota pa se shrani v 10.000-litrskem hranilniku tople vode. Tako promovirajo rabo kombiniranih virov energije.

V lasti imajo tudi testno platformo za proizvajanje elektrike iz energije morskih valov, ki deluje od leta 2000 in razvojnikom in proizvajalcem omogoča predkomercialno testiranje. Na Danskem je postavljenih več testnih platform.

Inštitut je močno dejaven v mednarodnem prostoru, kamor poleg vetrnic, sončnih sistemov, bioplinarn in integriranih sistemov proizvodnje energije »izvaža« tudi znanje. Tako je vrsto vetrnic, rabljenih ali povsem novih, postavil v Rusiji, na Poljskem, v Braziliji, na Kubi, Šrilanki. Običajno tudi usposobijo lokalne inženirje za uspešno delovanje sistemov OVE. Projekte po svetu izvajajo v sodelovanju z lokalno industrijo, nevladnimi organizacijami in vladami, imajo pa tudi svoja centra: Mali Folkecenter v Bamaku in Folkecenter v Ugandi. Na Japonskem in v Litvi so postavili bioplinarni.

V Folkecentru povezujejo OVE tudi z umetnostjo. Tako je na posestvu mogoče videti veliko skulptur, v prostorih so izobešena likovna dela, koncerti klasične glasbe pa so sicer redki, a redni dogodki centra.