Streho lahko izoliramo s katerim koli izolacijskim materialom, najpogosteje se uporab­ljajo plošče ekspandiranega ali ekstrudiranega polistirena, plošče steklene ali kamene volne ter izolacija iz celuloznih ali lesnih vlaken.

Za strešno konstrukcijo je vsekakor modro izbrati material, ki ima poleg osnovne toplot­ne izolativnosti še druge pozitivne lastnosti, pravi Primož Bernard iz podjetja Knauf Insulation. Pri lahki leseni strešni konstrukciji ni odveč pomisliti na trajnost lesenega dela in možnost požara. Takšna strešna konstrukcija mora biti po sogovornikovih besedah ustrez­no gradbenofizikalno sestavljena, da ostane suha v vseh letnih časih. V nobenem sloju se ne sme začeti kondenzacija in zaradi nje nabiranje vode, opozarja Bernard, če pa že, se mora čim hitreje posušiti.

Čim nižja toplotna prevodnost celotne konstrukcije

Debelina izolativnega sloja pod streho je debelejša kot na zunanjih stenah. Če imamo na voljo dovolj prostora, je z ekonomsko-tehničnega vidika optimalno vgraditi 40 centimetrov klasične mineralne volne, na primer, z ustrezno kombinacijo različno učinkovitih izolacijskih materialov pa je lahko sloj debel tudi samo 30 centimetrov. Med špirovce lahko, na primer, vgradimo 20-centimetrski filc iz steklene volne in ga nadgradimo z 10-centimetrskimi ploščami kamene volne, pravi Bernard.

Ko govorimo o optimalni debelini toplotne izolacije, se kaj hitro zgodi kakšna napaka, opozarja Peter Kostrevc iz podjetja Ursa Slovenija. Bolj ustrezno je govoriti o toplotni prevodnosti konstrukcije, ki mora biti čim nižja, ob upoštevanju tudi drugih dejavnikov (zrakotesnost prostora, gradnja brez toplotnih mostov ...). Ustrezno toplotno prevodnost, denimo, zagotovimo z 19 centimetri steklene volne. S to debelino tudi minimalno posegamo v volumen uporabnega prostora pod streho, pravi sogovornik.

Za toplotno izolacijo strehe so na voljo tudi različno debele plošče ekspandiranega polistirena. Najlaže je vgrajevati 16-centimetrske grafitne plošče v obliki harmonike, katerih spajanje po sistemu pero in utor preprečuje nastanek toplotnih mostov. Izberemo lahko tudi plošče iz ekstrudiranega polistirena, ki jih hkrati z namestitvijo sekundarne kritine in vzdolžnih letev za prezračevanje strehe pritrdimo neposredno na škarnike ali na podeskano strešno površino. Plošče iz XPS lahko kombiniramo z drugimi materiali, vendar je treba poskrbeti za uravnoteženo paroprepustnost celotnega konstrukcijskega sklopa s parnimi ovirami oziroma parnimi zaporami.

Lahko se odločimo za kombinacijo toplot­noizolacijskih lesnovlaknenih plošč nad škarniki in celulozne izolacije med njimi. Za vgradnjo nad škarniki lahko uporabimo les­novlaknene plošče, ki nadomestijo deske in folijo ter hkrati opravljajo nalogo sekundarne kritine. Na škarnike jih pritrdimo z vijaki, skobami ali žeblji. Plošče lahko nadomestimo tudi s paroprepustno folijo, pri čemer je treba paziti, da je dobro napeta, sicer bo zaradi vetra v zračnem kanalu plapolala. Stike vseh folij je treba zatesniti s posebnim lepilnim trakom, s čimer preprečimo vdor vetra v izolacijo. Na lesnovlaknene plošče je treba pritrditi še vzdolžne letve za izvedbo zračnega kanala, nanje pa prečne letve. Na tako pripravljeno streho le še položimo kritino.

Preden v prostor med škarniki vpihamo toplotno izolacijo iz celuloze, ga je treba zapreti s parno oviro. Za ta namen lahko uporabimo OSB-plošče, ki so vodoodbojne in paroprepustne, vse stike med njimi je treba zatesniti s posebnimi lepilnimi trakovi ali folijo. Zatesniti je treba tudi vsa mesta, kjer se stikajo robovi folije, sicer parna ovira ne bo opravljala svoje naloge. Ko so vsi stiki zatesnjeni, je treba v parno oviro izvrtati odprtine, skozi katere se nato s posebnim strojem v prazni prostor med škarniki vpiha izolacija. Ko je prostor zapolnjen, odprtine le še zatesnimo.

Sanacija strehe z zgornje strani

Sanacije strehe se je najbolje lotiti z zgornje strani, saj bomo lahko posamezne sloje naredili na novo, pri nameščanju dodatnega sloja izolacije pa ne bomo omejeni z debelino, kar se pogosto zgodi pri vgradnji izolacije s spod­nje strani. V obeh primerih si posamezni sloji sledijo v enakem zaporedju. Vsekakor je priporočljivo streho v celoti prenoviti z vsemi toplotnoizolacijskimi sloji in folijami. Najprej je treba odstraniti kritino in vse stare toplotnoizolativne sloje do notranje obloge. Nato pride na vrsto vgradnja parne zapore med špirovce oziroma pod njimi (zatesnjeno v eni ravnini), vgradnja parne ovire med špirovce in prek njih, sledi vgradnja prvega sloja toplotne izolacije med špirovce, nato vgradnja drugega sloja na špirovce, sekundarna kritina, kontra letve, letve za kritino in na koncu kritina.

Če je kritina nepoškodovana in je ni treba menjati, se sanacije lotimo s spodnje, notranje strani. V tem primeru moramo najprej preveriti, kako je z zračnim kanalom in sekundarno kritino, za katero je treba uporabiti kakovostno paroprepustno folijo, jo pravilno položiti in zlepiti, pravi Primož Bernard. Izolacijo lahko nato v vsakem primeru vgrajujemo tesno do zgornjih slojev brez tako imenovanega drugega zračnega kanala.

Glede na to, ali je folija na deskah ali na kakš­ni drugi podlagi, je treba izbrati ustrezno parno oviro ali zaporo. Vgradnja same izolacije je preprosta: med špirovce namestimo prvi sloj, ki se tesno prilega, pod njimi drugega, katerega debelina je odvisna od prostora, ki ga imamo na voljo. Če ga je dovolj, lahko spustimo konstrukcijo za notranjo oblogo globoko v prostor in uporabimo debelejši sloj, če smo s prostorom omejeni, pa izberemo osem- ali desetcentimetrski sloj z boljšimi toplotnoizolativnimi lastnostmi in čim nižjo toplotno prevodnostjo, pojasni Bernard. Toplotno izolacijo je treba pred montažo končne obloge ustrezno zaščititi s parno oviro ali parno zaporo, vse stike folije dobro zatesniti z lepilnimi trakovi, stike folije z nosilno konstrukcijo pa s tesnilno maso, dodaja Kostrevc.

Največ težav zaradi netesnosti

Toplotna izolacija strehe in toplotna izolacija fasade se morata stikati oziroma prekrivati. Z drugimi besedami: ali gre izolacija fasade prek izolacije strehe ali nasprotno, odvisno od tega, katerega ukrepa smo se lotili prej. Tako bo toplotni ovoj neprekinjen in toplot­ni most izničen.

Z večjo debelino boljših toplotnoizolativnih materialov se povečujejo težave na neustrezno rešenih toplotnih mostovih, ki postanejo še bolj izraziti, opozarja Kostrevc. Druga težava pa je nastanek kondenza, kadar folije na prebojih in stikih niso dobro zalepljene s trakovi ali tesnilno maso.

Netesnost stikov oziroma neustrezna izbira in/ali izvedba paroneprepustne folije na notranji strani je zelo pogosta težava, se strinja Bernard. Manj pogoste so težave zaradi neustrezne izvedbe sekundarne kritine. Včasih sicer investitorji in tudi mojstri v dobri veri, a s pomanjkanjem znanja, vgrajujejo zelo paroneprepustne materiale na zunanjih straneh toplotnoizolacijske sestave strehe. OSB-plošče, denimo, so popolnoma neprimeren material za sekundarno kritino ali za namestitev pod folijo sekundarne kritine, opozarja sogovornik. Zaradi takšnih napak v zimskem času v konstrukciji strehe kondenzira vlaga. Posledice so včasih hitro vidne in se kažejo kot nabiranje vode v zgornjih, hlad­nih slojih strehe. Največkrat pa niso takoj opazne, včasih šele čez nekaj let odkrijemo poškodbe na lesenem delu ostrešja in se zvemo, da je izolacija vsako zimo slabo oprav­ljala svojo funkcijo, ker se je navlaževala. To velja za vse vrste izolacije, ne samo za volno – prepričanje, da se ekspandirani polistiren bolje obnese v primeru vode ali zamakanja, je zmotno, opozarja Bernard. Po njegovih besedah je dolgoročno gledano problem popolnoma enak ali celo večji, saj se polistiren, ko se navzame vode, veliko teže posuši.

---

Pregled strehe iz zraka

Preden se lotimo kakršnih koli del na strehi, naj jo pregleda strokovnjak. Nekaj napak je mogoče odkriti s prostim očesom, natančneje jih pokaže termovizijska kamera. Natančen pregled strehe je mogoč tudi iz zraka, in sicer s fotografijami strehe, ki jih posname HD-kamera na posebnem, avtomatsko vodenem helikopterju, quadrocopterju. Po besedah Martina Krštinca iz Bramaca je na tako posnetih fotografijah vidna vsaka razpoka ali luknja v strešnikih, še tako majhna zaplata mahu ali kakšna druga poškodba, ki lahko vpliva na funkcionalnost strehe. Po ogledu posnetkov lahko določijo stopnjo dotrajanosti strehe in kritične točke, ki jih je treba čim prej sanirati, nato izdelajo analizo strehe in predlagajo sanacijske ukrepe.