Najprej nas je pot vodila v Bovec. V hiši, ki so jo prejšnji lastniki obnovili po potresu in ima izkoriščen prav vsak kotiček, vse do podstrehe, je nastalo pet sobic za šest živahnih vnukov. Na pobudo starejših dveh, Roka in Tjaše, sta nono in nona mansardo hiše, ki jo uporabljajo za počitniško hišo, uredila za svoje vnuke. Sobice tik pod streho, kamor se je treba povzpeti po ozkih stopnicah ali celo lestvi, so zaživele v živahnih barvah s še bolj pisanimi motivi po stenah, vsaka pa pripoveduje svojo zgodbo: kmečka, afriška, vesoljska, pravljična in vojaška. Najprej si ogledamo kmečko, kjer na stenah rastejo trava in drevesa, seveda ne manjkajo niti domače živali. In čigava je? Kot pravi dvanajstletna Tjaša, naj bi se v njej igrali štiriletna Nace in Miha ter petletni Žiga. A jo takoj preglasijo z odgovorom, da je njihova vojaška sobica. Očitno je prav za to največje zanimanje. A Tjaša pojasni, da je vojaška sobica pravzaprav Rokova. Kot pravi Rokova mama Metka, so ga že od nekdaj zanimale tovrstne zadeve, čeprav je povsem protimilitarističen.

Kako potem določijo, kdo bo v kateri sobici, ko pridejo v Bovec? Kot pojasni Tjaša, se vsakič sproti dogovorijo, kje bo kdo spal. Pa tudi redko so vsi hkrati v Bovcu.

Po Metkinih besedah so bile sobe tako razporejene, že ko so kupili hišo, vendar z belimi stenami. In kot doda gostiteljica, tako ali tako ne marajo belih sten, zadnjo so imeli pred več kot petimi leti. Zato barve prevladujejo tudi drugod po hiši.

Podatki o tehniki risanja s spleta

Ideje in tudi tehnike risanja so poiskali na spletnih straneh. Metka je včasih celo zbirala fotografije otroških sob, zato ji zanimivih zamisli ni primanjkovalo. Na internetu je našla navodila za različne tehnike risanja, kar jim je bilo v pomoč pri ustvarjanju stenskih risbic. Na primer travo v kmečki sobici so risali z različno debelimi čopiči, tako da je nastal travnik, bolj podoben pravemu v naravi. Seveda so pri delu oziroma risanju sodelovali tudi otroci. Odrasli so jim preprosto dali čopiče in barve ter jih prepustili domišljiji.

Naprej so pobarvali in poslikali stene, nato so prinesli spominke in ugotavljali, kam bi lahko kaj sodilo. Urejanje je potekalo počasi, saj jih čas ni priganjal. Približno v šestih mesecih je bilo vse pripravljeno za igranje. Nekaj pohištva so kupili po različnih trgovinah pri nas in v Italiji, predelali pa so tudi nekaj starih kosov. Tako je na primer nastala omara v afriški sobi s pridihom oddaljene dežele. Osvežili so jo tako, da so na vrata stare omare nalepili trak z živalskim vzorcem. Kot še doda Metka, so otroci zelo radi v svojih sobicah, celo pospravljajo jih, ampak le te.

Tjašina je afriška. Po Metkinih besedah si je Tjaša sprva želela v sobi črno barvo, a ji kljub temu, da drugače upoštevajo želje otrok, niso dovolili, saj se jim ni zdela primerna. Ker pa ima deklica tudi zelo rada živali, se je porodila zamisel o afriški sobi. Tako jo krasijo rumene stene s travo, ogromna palma in živalski vzorci. Po stenah sta risali Tjaša in nona, zanimive okraske in spominke, ki poudarjajo afriški slog, pa je prinesla nona s svojih potovanj. Nazadnje se je odpravila prav po oddaljenih afriških deželah. Tjaša ima tudi »nasad« kaktusov, ki jih je treba občasno popršiti z vodo. Kot še doda, ji je zlasti všeč, da je vsenaokoli veliko plišastih živali.

V sobi medvedka Puja

Malo drugačni junaki krasijo svetlo in prostorno sobo skoraj petletnega Luke iz Ljubljane. Medvedek Pu ga vsak dan pozdravi že na vratih. Junaki iz te pravljice ne manjkajo niti na stenah. Po besedah mame Snežane je Lukova sobica nastala v nekoč 30 kvadratnih metrov veliki dnevni sobi, ki so jo pregradili ob rojstvu tretjega otroka. Opremljanja se je lotila sama. Po njenem mnenju je zelo pomembno, da je otrokov kotiček dovolj svetel. Svetlobe v Lukovi sobici zagotovo ne primanjkuje, saj ima velika okna, ki segajo od tal do stropa. Snežana pa se je domislila tudi, kako popestriti bele stebre med okni: nanje je narisala hribe. Po njenem naj bi bile v otroški sobi nežne, tople barve, ki malčka ne obremenijo. Pomembno pa je tudi, da je postelja dovolj velika, saj jo otrok lahko potem dolgo uporablja. Lukova je široka 140 centimetrov.

Med barvami, ki jih je Snežana izbrala za njegovo sobico, prevladujeta oranžna in zelena. Všeč so ji zeleni in oranžni odtenki, ki so primerni tako za fantovske kot dekliške sobice, podobno velja za risbice medvedka Puja. Slednji je bil sploh Lukova želja. Poleg tega, poudarja gostiteljica, gre za prijazno risanko brez nasilnih junakov. Ker deček ob našem prihodu ni bil preveč zgovoren, je njegova mamica pojasnila, da je rad v svoji sobi, celo všeč mu je, da je pospravljeno. V njej riše in se že uči pisati, saj bo jeseni prvič sedel v šolsko klop, igra pa se v drugem prostoru – igralnici.

Na ladji in travniku

Prijetno je tudi v otroški sobici v središču Ljubljane, ki si jo delita Gal in Zala. Gal spi na ladji, Zala pa na travniku. Vsaj tako se zdi, ko pogledaš njuni postelji na pogradih. Kot je pojasnila mama Urša, je imel Gal, ko so se lotili urejanja sobe, obdobje gusarjev in tako je nastala zamisel za posteljo, ki jo uporablja že nekaj let. Ko sta z možem Markom iskala zamisel za Zalino posteljo, je bilo glavno vodilo, da ima varovalo, da ne more med spanjem pasti na tla. Nastal je travnik – v zeleno pobarvane deščice, ko jo varujejo pred padci. Obe postelji je tako kot veliko drugih kosov pohištva v stanovanju izdelal Marko. Pobarvali so ju z barvami na vodni osnovi, ki niso škodljive in tudi nimajo vonja. Sicer pa je bila to praktična rešitev, saj v stanovanju nimajo prav veliko prostora. Tako je zdaj pod posteljama kotiček za igro, risanje in kuhanje. Mini kuhinjo z vsemi pripadajočimi elementi je prav tako izdelal očka Marko. Mini kuhinjo smo tudi preskusili, saj nam je Zala v njej skuhala in postregla s čajem.

Na prostoru pod stopnicami, po katerih se otroka vzpenjata na postelji, sta si njuna starša zamislila police. Najprej sta ob njih načrtovala še varovalno ograjo. Ker pa sta se Gal in Zala navadila varno vzpenjati po njih, je potem niso naredili. Tudi v njuni sobici so živahne barve: stene so v oranžnem in vijoličastem odtenku, pohištvo in dodatki pa v zeleni in modri. Vijoličasta pa ni nastala po naključju. V stanovanje so se preselili, ko je bila Zala stara tri tedne. Ker je imela takšno odejico, se je Urša odločila za vijoličasto steno. Gal pa si je zaželel oranžno. Kljub močnima barvama sobica deluje prijetno. Opremo bo kmalu dopolnila še delovna miza, saj bo Gal šel jeseni v šolo. Zanjo so predvideli mesto pod oknom s pogledom na notranji vrtiček. Najbrž bo nastala v domači »delavnici«. Poleg zanimivih igrač, ki pa jih, kot pravi mamica, v primerjavi z drugimi otroki nimata tako veliko, sobico krasijo risbice in doma narejeni junaki risank in pravljic. Urša kot vzgojiteljica marsikatero zanimivo idejo za igranje in ustvarjanje, ki jo uporablja pri svojem delu, pokaže tudi svojima otrokoma.

Delo in dom, 6. junij 2007