Keramične ploščice so zaradi mehanske trdnosti, odpornosti proti vlagi, obrabi, temperaturnim spremembam, udarcem, različnim madežem, kemikalijam in zmrzovanju, pa tudi zaradi preprostega čiščenja in vzdrževanja še vedno stalnica med oblogami za stene in tla v kopalnici. Razlika med talnimi in stenskimi je predvsem v obremenitvi, ki jo prenesejo. Talne so odpornejše proti obrabi, običajno so trše kot stenske, njihova površina pa zaradi nevarnosti zdrsa ni preveč gladka, medtem ko so stenske narejene iz mehkejše gline in imajo nežnejšo glazuro. Tako prve kot druge so na voljo v različnih dimenzijah, oblikah, barvah, vzorcih in z različnimi glazurami.

Kakovost ploščic je odvisna od sestave

Kakovost in s tem povezane lastnosti ploščic so odvisne od njihove sestave – za keramiko češkega izvora je značilno, da je izdelana iz mase, ki ob žganju ostane bela (kaolin), italijanska in španska pa iz zmesi, ki vsebuje več gline – in od načina žganja oziroma proizvodne tehnologije. Temperature žganja se glede na vrsto gline gibljejo med 700 do 1500 stopinjami Celzija.

Talne ploščice žgejo le enkrat (monožganje) pri zelo visoki temperaturi. S tem zagotovijo večjo vpojnost vode, zaradi visoke temperature pa je glazura slabše kakovosti. Stenske običajno žgejo v dveh ciklih (dvojno žganje). Iz mase najprej pri visoki temperaturi spečejo tako imenovani kolač oziroma keramično črepinjo, kar zagotavlja večjo vpojnost. Ko se ohladi, na površino nanesejo glazuro in vse skupaj še enkrat žgejo pri nižji temperaturi, da glazura dobi sijaj. Ploščice, ki jih izdelujejo s postopkom monoporoznega žganja (na zmerni temperaturi hkrati pečejo črepinjo in glazuro), so primerne za manj obremenjene prostore, nekakšen kompromis med ceno in kakovostjo pa so ploščice, izdelane po tehnologiji dvojnega hitrega žganja.

Kakšna je kakovost, lahko preverimo po oznakah ploščic. Oznaka PEI označuje trpežnost ploščice oziroma stopnjo obrabe pohodne površine – za kopalnico je primeren razred 1. Odpornost proti krušenju oziroma trdnost ploščic je označena z MOHS od 1 do 9, pri čemer številka sedem pomeni že zelo kakovostne ploščice za notranje prostore doma.

Vedno na ravno podlago

Talne ploščice vedno polagamo na ravno podlago, pa naj bodo to stare ploščice, betonski zidaki, estrihi, opeka, silikatna opeka ... Seveda je treba podlagi prilagoditi način polaganja in izbrati primerno lepilo. Preden začnemo polagati ploščice na cementni estrih, je treba najprej počakati (tudi do šest tednov), da se podlaga stabilizira, drugače bodo zaradi krčenja estriha pokale ali celo odstopile od podlage. Nevarnosti odstopanja ali pokanja ploščic zaradi krčenja, strjevanja ali upogibanja se izognemo tudi s pravilno izdelanimi dilatacijskimi fugami, ki jih je treba vgraditi vzdolž konstrukcijskih stikov, ob robovih, kjer ploščice mejijo na drugo površino, in vmes. S fugirno maso vedno zapolnimo reže med ploščicami, tudi če so široke manj kot milimeter oziroma če polagamo na stik. V nasprotnem primeru bo vanje prodirala voda, pa še umazanija in plesen se nabirata v njih. Pri talnih ploščicah je priporočljivo uporabiti temnejšo ali obarvano fugirno maso, saj so veliko bolj izpostavljene umazaniji kot stenske, pri katerih lahko uporabimo svetlejšo maso.

Mozaik za popestritev

Z mozaikom lahko obložimo stene kopalnice od vrha do tal, a se za to odločijo le najbolj drzni. Običajno z majhnimi kvadratnimi ploščicami velikosti 2,5 x 2,5 centimetra (ponavadi so prilepljene na mrežo in se zato polagajo v večjih dimenzijah) obložimo le del kopalnice, na primer kabino za prhanje, drugod uporabimo klasične ploščice. Mozaik je zelo primeren za neravne površine.

Les v kopalnici ni več tabu

Pomislekov, da se les na tleh kopalnice ne obnese, je čedalje manj, najdemo ga celo v kabini za prhanje. Ob pravilni izbiri in kakovostnem delu bo lesena talna obloga prijetna, lepa in praktična za uporabo. Za kopalnice so primerne predvsem nekatere tropske vrste lesa, ki so zaradi velike vsebnosti olj zelo odporne proti vlagi. Najkakovostnejša je tikovina, sledijo iroko, merbau, mahagonij, afriški doussie, afrormosia, kewazingo ali bubinga, afriški in azijski padauk. Na voljo so še obloge iz evropskih vrst lesa (breze, cedre, češnje, hrasta), ki pa potrebujejo posebno obdelavo – les sušijo pri zelo visoki temperaturi in vlagi, kar poruši njegove naravne lastnosti, zato potem ne vpija vlage. Primerne so tudi druge vrste masivnega lesa, na primer evropski in ameriški hrast, gorski in sibirski macesen, smreka, jelka, ameriška rdeča breza … Pri večslojnem parketu ali podu je krčenje in raztezanje manjše, zato so manjše tudi morebitne težave pri uporabi.

Les se namreč nenehno krči in razteza; pozimi, v času kurilne sezone, se zaradi premajhne vlage v prostorih deščice krčijo, poleti se ob povečani relativni zračni vlagi raztezajo. In ker je kopalnica prostor, kjer imamo ves čas opraviti z vlago oziroma vodo, nas morebitna dimenzijska odstopanja posameznih deščic ne smejo motiti in jih moramo jemati za samoumevne.

Parket ali leseni pod za kopalnico je običajno obdelan enako kot za preostale prostore, lakiran ali oljen. Takšna zaščita preprečuje vodi, da bi prodrla globlje v strukturo in povzročila gibanje lesa (raztezanje in krčenje). Pomembno je, da vode na tleh ne pustimo stati dalj časa, ampak jo sproti pobrišemo.

Pri polaganju lesene talne obloge v kopalnici je treba upoštevati nekaj pravil. Deščice oziroma lestvice morajo biti rezane radialno, tako da je struktura lesa ravna črta. Za podlago, na katero lepimo parket ali leseni pod, je priporočljivo položiti vodoodporno vezano ploščo ali vodoodporno OSB-ploščo. Takšna preprečuje dostop vode do lesenih deščic s spodnje strani in tako ohranja pod suh in stabilen. Uporabiti je treba lepila, ki so odporna proti vlagi (dvokomponentna oziroma enokomponentna PU-lepila), stike lesa s stenami pa zapreti s posebno PU-maso, ki jih zatesni in preprečuje pronicanje vode pod deščice. Fuge morajo biti zaprte z gumo oziroma silikonom.

Leseni pod v kopalnici vzdržujemo podobno kot druge lesene talne obloge v bivalnih prostorih. Zadostujeta vlažna krpa in zmerna uporaba posebnih čistil za lesena tla. Oljene pode je treba občasno osvežiti z olji in voski; ob običajni uporabi enkrat na dve leti, v bolj obremenjenih prostorih pa enkrat na leto.

Pleskamo z barvami z več veziva

Del stene, ki ga nismo oblekli v keramiko ali kakšen drug material, bo treba popleskati, za kar imamo na voljo vodoodporne barve. Večinoma se uporabljajo disperzijske barve na vodni osnovi. Osnova barve je v vodi razpršeno vezivo, njegova količina in vrsta določata elastičnost barve, oprijem in odpornost proti obrabi. Za kopalnice so tako primerne barve z več veziva, saj se bolje oprijemajo in so bolj pokrivne. Druga možnost so disperzijske barve, v katerih sta vezivo bodisi lateks bodisi akril. Z njimi prepleskano površino lahko čistimo z neabrazivnimi čistili.

Delo in dom, 25. marec 2009