Od začetka novega veka, evropskih čez­oceanskih osvajanj in čedalje tesnejših stikov z drugimi kulturami so evropski vladarji zbirali predmete iz drugih krajev sveta. Zanimanje zanje se je skokovito povečevalo v drugi polovici 19. stoletja, ko so bili ustanovljeni številni etnološki muzeji, v katere so shranjevali predmete iz »kabinetov za raritete«.

Šele na začetku 20. stoletja so številni od teh predmetov začeli veljati za umetniška dela. To je predvsem zasluga Picassa in nekaterih drugih evropskih umetnikov. Toda njihova pozornost je bila usmerjena predvsem na maske, kipe, nakit, obredne in podobne predmete, ne pa na vsakdanje, tiste, ki niso nastali zaradi umetniške, ampak neke praktične potrebe. Ravno v številnih takšnih predmetih pa prepoznavamo »sodobno oblikovanje«.

Žive korenine prazgodovine

Umberto Eco, ki ga splošna javnost pozna kot pisatelja, je pa tudi vrhunski znanstvenik, je verjetno najpomembnejši živi strokovnjak za semiotiko (nauk o znakih). Z G. B. Zorzolijem je leta 1961 v knjigi Slikovna zgodovina izumov zapisal, da »imajo vsa orodja, ki jih zdaj uporabljamo, svoje korenine v predmetih, ki so jih začeli izdelovati na začetku prazgodovine«. Veliko takšnih predmetov je zbral dr. Fritz Trupp, avstrijski etnolog, ki je več let živel v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, bil predavatelj in profesor na univerzah v Linzu in Quitu (Ekvador) in napisal več del, med drugimi knjigo Zadnji Indijanci, ki je bila prevedena v več jezikov.

Truppa, ki se že več desetletij zanima za tako imenovani etnodizajn in njegov vpliv ter refleksijo v sodobnem oblikovanju, smo srečali pred odprtjem razstave Globalna vas – izvori oblikovanja in modernizem. Razstava bo do 26. novembra na ogled v Wag­nerjevi Poštni hranilnici na Dunaju, Trupp pa je njen kurator. Ni mu težko sogovornika prepričati o konstantah oblikovanja, ki ne poznajo zemljepisnih meja.

Podobnost tradicionalnega »etnodizajna« sodobnemu in tudi nedvomni napredek zadnjega je mogoče odlično prepoznati v dveh kosih pohištva. Starejši je zložljivi stol iz Zimbabveja, narejen iz dveh desk, ki ga sestavimo tako, da eno desko potisnemo skozi prerez v drugi. Ta preprosti stol je že od nekdaj razširjen v nekaterih delih Afrike.

Njegovo sodobno različico je zasnoval danski oblikovalec Hans Sandgren Jakobsen. Leta 2008 je projektiral stol Lean Chair, ki je odtlej naprodaj pri danskem podjetju Skagerak. Tudi Lean Chair je mogoče razstaviti in tako veliko bolj preprosto in poceni prevažati. Sodobno prefinjenost je mogoče prepoznati ne samo v materialih in njihovi obdelavi, temveč tudi v sami konstrukciji. Glavni nosilni element stola ni del, na katerem se sedi, temveč naslon za hrbet, ki je na dnu zvit v nasprotni smeri, kot je upognjen njegov zgornji del.

Stolček iz enega, stol iz dveh delov

Občudovanja vreden razvoj je doživel tudi tradicionalni ležalnik, prav tako sestavljen iz dveh delov. V Etiopiji ga izdelujejo iz kosa debla. Nils Holger Moormann pa si je v tem slogu zamislil Easy Rider, kos pohištva, ki z imenom časti istoimenski kultni film Easy Rider (Goli v sedlu). Moormannov kos pohištva lahko razumemo kot šaljivo rešitev za premični »intelektualno-duhovni center«, pa tudi kot parafrazo rekla starogrškega filozofa Biasa iz Priene: »Vse svoje nosim s seboj.«

Tradicionalni stolček brez naslonjala iz zahodne Afrike je leta 1960 v Walnut Stool oživila Ray Eames. V svoj proizvodni program ga je prevzel znani ameriški izdelovalec pohištva Hermann Miller. Ray Eames (1912–1988), žena in sodelavka oblikovalca in arhitekta Charlesa Eamesa (1907–1978), je skupaj s soprogom neprecenljivo prispevala k sodobni arhitekturi in oblikovanju 20. stoletja. Ravno Walnut Stool, ki ne skriva svojih starodavnih afriških idejnih korenin, dokazuje njeno kiparsko sposobnost. Jacques Herzog in Pierre de Meuron, zdaj svetovno znana in iskana arhitekta iz Švice, ustanovitelja biroja Herzog & de Meuron, pa sta dokazala, da se stolček na teh temeljih lahko razvija naprej. Leta 2005 sta za podjetje Vitra oblikovala stolček iz brezovega lesa.