Gugalni konjički so letos na mednarodnem oblikovalskem prizorišču doživeli preporod, saj je nastalo kar nekaj izvirnih kosov. Med avtorje, ki so vzbudili največ pozornosti, se je vpisal slavni japonski oblikovalec Oki Sato, ki ga poznamo pod imenom Nendo. Za italijansko podjetje Kartell je oblikoval gugalnega konjička iz prosojne plastike, ki ga je poimenoval H-Horse in je del nove kolekcije podjetja, ki zdaj oblikuje tudi pohištvo in igrače za otroke. Oblikovalec je rešitev za izvedbo našel v gradbeništvu. Jekleni tramovi, ki imajo v prerezu obliko črke H, se uporabljajo pri gradnji velikih objektov, zlasti mostov in stolpnic. So zelo trdni in učinkoviti. Nendo si je izposodil ta koncept in ga uporabil pri zasnovi otroškega gugalnega konjička, ki deluje čvrsto in uporabno kljub minimalni količini materiala.

Tudi švedski oblikovalski duo Front (Anna Lindgren in Sofia Lagerkvist) se je podal na to področje. Furia, kakor sta oblikovalki poimenovali svoj izdelek, ki je nastal za avstrijsko podjetje GTV (Gebrüder Thonet Vienna), je eleganten gugalnik iz ukriv­ljenega bukovega lesa. Sedežni del je narejen iz usnja. Oblikovalki sta navdih našli v znanem Thonetovem gugalniku iz leta 1860. Vsak gugalni konjiček je izdelan ročno, na voljo je tudi iz jesenovega lesa.

Še vedno pa je živ spomin na orjaškega lesenega gugalnega konja z imenom Arion, ki si ga je za podjetje Moooi zamislil sloviti nizozemski oblikovalec Marcel Wanders. Na lanski predstavitvi v Milanu se je tudi povzpel nanj in se veselo zagugal ter ga pospremil z besedami: »Gugalni konjiček je odrasel.« Potem so nanj navdušeno lezli tudi obiskovalci, a v domači dnevni sobi si ga bo ogledovalo le nekaj izbrancev, saj so ga izdelali v omejeni seriji.

Konjiček na palici

Priljubljenost gugalnih konjičkov sega v zgodovino, ki se začenja v srednjem veku. Takrat je bila to bila lesena igrača v obliki konjske glave na palici, ki so jo otroci dali med noge in »jezdili« naokrog. Takšne poznamo tudi danes. Slovenski oblikovalci Nina Mihovec, Peter Rojc in Metod Burgar so za blagovno znamko Ooh noo oblikovali prav konja na palici. »Zamisel je nastala po tradicionalni igrači, ki so jo imeli včasih: konjičkova glava na palici. Želeli smo narediti nekaj več. Da je kontura minimalistična, da je stik med glavo in palico ter med palico in kolesom dodelan ter da je v igrači nekaj več. Zato smo dodali črno površino, ki je 'tabla' za risanje s kredo. Tako lahko otrok uporabi svojo domišljijo in si igračo personalizira po svoje. Vsakič znova,« pravi industrijska oblikovalka Nina Mihovec, ki je s svojo ekipo sodelavcev iz podjetja Wilsonic Design zasnovala tudi gugalnega konjička Googy (izdelali pa so ga v Tapetništvu Novak).

Googy je nastal, ko je takrat za sina iskala primeren gugalnik, ki bi bil všeč tudi njej, na katerem se ne bi mogel udariti in ki bi bil hkrati del pohištva dnevne sobe. Ko prideš v čas starševstva, pojasnjuje oblikovalka, se podoba stanovanja zelo prilagodi otroku. V dnevni sobi so kar naenkrat kupi plastičnih igrač, ki jih je treba nekam zložiti, če želiš, da je vsaj približno pospravljeno. Tako se je porodila zamisel, da bi naredili konjička, ki bo uporaben za otroka in hkrati všeč mamicam, da ga bodo sprejele kot del dnevne sobe. Svojemu otroku ni hotela kupiti imitacije pravega konja, hkrati pa si je želela mehak gugalnik, na katerem se malček, ki je ravno shodil, ne more potolči. Obliko je stilizirala toliko, da otrok v njej še vedno prepozna konjička.

Googy je izdelan iz pene, ki je kompaktna in hkrati prožna, v notranjosti ima kovinsko ogrodje, tako da prenese težo do sto kilogramov. Nanj lahko sede tudi odrasel človek. Spodnji del gugalnika je ukrivljena vezana plošča.

»Najbolj zahtevna je bila pri oblikovanju ergonomija. Pravo razmerje med ročaji in nasloni za noge ter pravo 'sedlo'. Tako, da ravno prav drži, da otrok ne omahne nazaj. Zelo pomembna pa je tudi krivina guganja, saj se ne sme preveč gugati, premalo pa tudi ne bi bilo zanimivo,« še pojasnjuje Nina Mihovec.

Lesena igrača s konjsko glavo

Gugalni konjički, kot jih poznamo danes, so menda nastali v 17. stoletju. Narejeni so bili iz masivnega lesa, bili so težki in ne preveč varni, zato so bili padci z njih pogosti. V viktorijanski dobi so začeli izdelovati stabilnejše in lažje konjičke, v sredini so bili namreč votli, imeli pa so tudi stojalo. V začetku 20. stoletja se je začela industrijska proizvodnja. Čeprav se zdi, da je potem prišlo obdobje, ko je ta igrača počasi izgubila svoje mesto v otroški igri, pa se pogosto izkaže, da se je v najmlajših letih marsikdo gugal na konjičku. Še vedno se na domačih podstrešjih najde tudi kakšen lepo ohranjen iz otroštva dedkov in babic.

Hi, konjiček

Oblikovalki Mateja Panter in Jožica Curk sta pred leti zasnovali gugalnega konjička po izvirniku iz leta 1956, ki sta ga našli na podstrešju. Hi konjiček, kakor sta ga poimenovali, je nastal po sodobnih načelih re:use, re:design in re:think. »Re:design zato, ker sva preoblikovali nekaj, kar je že obstajalo. Re:use pomeni novo uporabo, da igračo vrnemo med otroke. Prvotno je bil narejen samo en kos le za enega otroka. Re:think pa pomeni, da je bilo treba vso zgodbo na novo premisliti, saj zdaj živimo v nekem drugem času. Premisliti tudi, kako kon­jička približati sodobnemu kupcu,« pravita avtorici.

»Izziv sva videli zlasti v transformaciji modela iz leta 1956, ki naju je navdihnil. Bil je svojevrsten po oblikovanju in je odražal duha časa, neko privlačnost, ki je še vedno odlično delovala na otroke. Zdaj živimo v drugačnem svetu, z novimi tehnologijami, materiali, zmožnostmi. To časovno distanco sva želeli poudariti pri novem modelu, ki je oblikovan po sodobnih načelih in spet izraža duha (današnjega) časa,« pojas­njuje oblikovalka Mateja Panter. Ohranili sta nekaj detajlov, ki jih ni bilo smiselno spreminjati, saj so bili dobro zamišljeni. Na primer gugalni lok, ker je bil zelo učinkovito rešen in tudi zelo varen. Obdržali sta tudi klopco in mizico, za katero se otrok drži. Zaradi klopce se lahko varno gugajo tudi najmlajši. Klopca in mizica sta hkrati posebnosti, po katerih se ta igrača razlikuje od podobnih. Gugalni konjički so večinoma zelo podobni konjem, hi konjiček pa ima po konju povzeto le glavo, drugo je oblikovano v klopco in mizico, gre za kombinacijo treh različnih kosov.

Izdelan je lahko iz različnih materialov: iz mediapana, akrilnega stekla, vezane plošče in lesa. Gugalni konjiček, kakor sta si ga zamislili avtorici, je namenjen tako otrokom, ki si ga izberejo v svoji najljubši barvi in uživajo na njem, kot odraslim, ki nanj odložijo svojo najljubšo knjigo, revijo.

»Zelo zahtevno je bilo iskanje in usklajevanje razmerij. Model iz leta 1956 je bil narejen po občutku v domači delavnici. Kljub temu je bil funkcionalno dovršen. Danes so zahteve kupcev izjemno visoke, zato je bilo treba oblikovati estetsko in funkcionalno dovršen kos, ki omogoča uporabniku pričakovano izkušnjo. Ta ni omejena zgolj na tehnični vidik, temveč je zelo pomembna čustvena izkušnja, s katero ustvarimo odnos do izdelka,« še pojasnjuje oblikovalka.