Pravkar ste se vrnili s pohištvenega sejma Abitare il Tempo v italijanski Veroni. Kaj je novega pri pohištvu?

Na ogled so bili izdelki, ki kažejo nova iskanja na področju identitete pohištva. Kupci iščejo v njem osebno noto, zato je bilo opaziti novosti, ki gredo v to smer. Veronski sejem je napol umetniški in dobro nakazuje prihodnje trende v oblikovanju. Minimalizem se počasi obrača v novo smer, ki poudarja osebno noto, kar pa je v tem slogu zelo težko. Ta nova smer se kaže predvsem v neoklasičnih ali celo neobaročnih dekorjih, ki kontrastno dopolnjujejo osnovni princip minimalizma. Opazno je tudi oživljanje starih rokodelskih spretnosti, vračajo se klasični materiali, vendar vedno v povezavi z modernim pohištvom.

Kako se te nove smernice kažejo v kuhinji?

Znova se uveljavljajo klasični materiali, kot sta les in kamen, v povezavi z vrhunsko tehnološko obdelavo, na primer v visokem sijaju, laku, steklu. Vračajo se ročaji. Identiteto kuhinje namreč v veliki meri izžareva prav ročaj. Nova smer mi je všeč in blizu, saj omogoča kreativnost. V zadnjih letih smo bili oblikovalci mnogokrat v zagati, ker preprosto nisi več vedel, kaj narediti, saj so svetovne zapovedi sledile načelu: manj je več. Funkcijam je bilo zadoščeno tako, da sploh niso bile več opazne. Oblikovanje je v zadnjih letih zašlo celo v ekstrem, v katerem je za vrhunec veljala kuhinja, pri kateri na prvi pogled niti nisi mogel reči, da gre za kuhinjo.

Kako v kuhinji združiti funkcijo in estetiko?

Kuhinja mora biti predvsem funkcionalna. Svetovni trendi sicer kažejo ekstremno minimalistične stvari, ki so včasih lahko že funkcijsko pomanjkljive. V teh primerih se funkcija žrtvuje na račun estetske čistosti. Moramo pa vedeti, da si tisti, ki narekujejo smernice, v svojem stanovanju lahko privoščijo več kuhinj. Eno imajo za goste, drugo za hitro uporabo, profesionalno pa v kleti. Temu ne moremo slepo slediti. Funkcijo in estetiko je težko uskladiti, zlasti če upoštevamo, da kupci kuhinj v resnici živijo v manjših stanovanjih.

Novi trendi nakazujejo olajšanje, s katerim se bo identiteta prejšnjih teženj k velikosti in pojavnosti iz kuhinjske kompozicije preselila v detajle vrat, ročajev. To je posledica zahtev trga.

Katere elemente mora pri oblikovanju kuhinje oblikovalec nujno upoštevati?

Prva je vsekakor funkcija, da izdelek brezhibno deluje, poleg tega se mora dopolnjevati z estetskim učinkom, pri čemer je čedalje bolj poudarjena osebna nota kupca. Da bi se lahko poistovetil z izdelkom, mu je treba ponuditi čim širšo paleto obdelav, dekorjev, ročajev, barv. To je tudi eden od razlogov, da imajo proizvajalci vse obsežnejšo ponudbo.

Ali tako kupec v bistvu sam oblikuje svojo kuhinjo?

Da. Razvoj naj bi šel v to smer, da bi imel kupec na voljo izdelek, narejen zanj osebno.

Kaj pomeni ergonomija v kuhinji?

To je zelo pomemben del oblikovanja: višina spodnjih in zgornjih elementov, dostopnost, odpiranje vrat, preglednost, oddaljenost med kuhinjskimi elementi. Vse več je kuhinj, ki imajo v središču otok ali polotok, manj pa je klasičnih dvolinijskih in kotnih postavitev. Kuhinja ima funkcijo osrednjega prostora in tudi ni več tako strogo ločena, ampak se nadaljuje na primer v dnevni prostor.

Višina kuhinjskih pultov se je v zadnjih letih spremenila. Zakaj?

Po statističnih podatkih smo ljudje vedno višji. Raziskave so tudi pokazale, da je višina kuhinjskega pulta okrog 90 do 95 centimetrov pri pripravi hrane veliko bolj prijazna do uporabnika kot pa nižja. Prav tako je spodnji niz elementov dobil funkcijo skladiščenja: zgornjih elementov je vedno manj na račun spodnjih, ki so se preoblikovali in imajo zdaj večinoma predale, zlasti zaradi preglednosti in dostopnosti.

Ali globina pultov ostaja enaka?

Tudi globina pultov se spreminja, od standardnih 60 centimetrov se širi na 80 ali celo 90 centimetrov. Z večjo globino se zaradi dostopnosti in preglednosti nižajo zgornji elementi. Pa še nekaj se je uveljavilo v zadnjih letih: zgornji elementi se odpirajo navzgor in ne s krilnimi vrati. Med kuhanjem jih odpremo, zapremo pa šele po končanem delu. Tako ne izgubljamo časa z odpiranjem in zapiranjem omaric.

Kako je z razporeditvijo elementov v kuhinji? Ali še vedno velja pravilo trikotnika?

Teh pravil se ni več treba držati tako strogo kot nekoč, kljub temu pa jih še vedno upoštevamo. Vendar gre za osebno, specifično smer, vsak človek ima namreč drugačne navade pri kuhanju. Ta pravila so nekoč veljala za strogo kuhinjsko dejavnost, danes pa ni več vse določeno tako natančno, saj je kuhanje postalo obred, kuhinja pa prostor za druženje in komunikacijo.

Kaj se je dogajalo s kuhinjo v zadnjih tridesetih, štiridesetih letih?

Pred desetletji je bila namenjena predvsem svoji osnovni funkciji – kuhanju. Sčasoma so se nekateri postopki priprave hrane specializirali in prilagodila se jim je tudi kuhinja. Iz laboratorijske, tehnične kompozicije se je spremenila v oseben prostor, v katerem prevladujejo otočne in polotočne postavitve s poudarkom na posebnih elementih bele tehnike. Najbolj s svojo obliko izstopajo nape, tudi prostostoječi hladilniki, drugi aparati pa imajo vse več funkcij; celo televizor je že lahko del kuhinjske opreme. Kuhinje so postale nekakšne perfekcijske pohištvene kompozicije. To velja zlasti za večje sestave, medtem ko so šli manjši, življenjski sklopi v popoln izkoristek prostora. V zadnjih desetih letih se je hitro razvijal spremljevalni sektor kuhinjskega pohištva, kot so vodila, spone, pulti.

Kakšna zgodba je v ozadju kuhinje Izola, ki ste jo oblikovali za podjetje Lipa in v katero ste vložili tri leta raziskovalnega dela?

Analiziral sem starejše pohištvo, ki se pojavlja na slovenskem območju, zlasti stare tipe kuhinj, ki so bile zasnovane po sklopih (kuhinjski del, omarni del ...), detajle teh elementov in organizacijo same kuhinje. Sodobne kuhinje so odmev nekdanje ureditve.

Kako ste ugotovitve prenesli v oblikovanje konkretne kuhinje?

Kuhinja Izola ima obogatene zaključne nize, ki se spogledujejo s klasičnimi detajli, na primer venčki, in masivno korito.

Iz česa je korito?

Na podeželju je bilo včasih iz pravega ali umetnega kamna, teraca. Zaradi praktičnosti sem uporabil imitacijo kamna.

Kaj ste še ugotovili med raziskovanjem?

Zanimiva je ugotovitev, v kakšnih odtenkih so bile včasih kuhinje. Pred vojno in takoj po njej je prevladovala ravno patinasto zelena barva, ki smo jo uporabili tudi za kuhinjo Izola in so jo ljudje dobro sprejeli. V istem času so bili pogosti bež odtenki.

S kakšnim projektom se ukvarjate zdaj?

Za Lipo razvijamo kuhinje s poudarkom na klasičnem slogu. Trg je že zelo zapolnjen z minimalističnimi pristopi, saj so kuhinje postale zelo podobne druga drugi in jih ljudje težko ločujejo po proizvajalcih. Pravzaprav se jih da razlikovati le še po ročajih, zaključkih in barvni paleti, ki jo ima proizvajalec v ponudbi. Zato bo tokrat poudarek na vratih, ki živijo sama po sebi.

Kakšne barve bodo novi modeli kuhinj?

Beljena in lužena v antracitni barvi v kombinaciji z naravnim odtenkom lesa, druga različica pa je kombinacija bele in naravnega lesa.

Koliko tradicije se je ohranilo v moderni kuhinji?

Z vidika kompozicije zelo malo, medtem ko se klasični videz v zadnjih letih znova uveljavlja. Kuhinja izpred desetih let se je razvila v dve smeri: na eni strani v hipermodernost, na drugi v odmev starinskosti, starinskih kuhinj. Tiste, ki so bile kombinacija enih in drugih, pa so pred 15 leti nazadovale ali celo izginile.

Danes obstaja manjša veja, ki se je usmerila v kopiranje starih ambientov z vsemi obogatitvami, kot so kamnita korita, zidane nape, uporaba tramov, kuhinja, pri kateri je večina elementov zidanih. To so v glavnem kuhinje, ki si jih ljudje želijo zaradi nostalgije po starih časih, domačnosti, in so primerne za podeželske domove.

Kakšne uporabnike imate pred očmi, ko snujete kuhinjo?

Oblikovanje kuhinje ni povsem spontana zadeva, ampak je odziv na potrebe trga. Gonilo teh smernic je samo povpraševanje kupcev. Na podlagi teh analiz se lotim ustvarjanja novega izdelka. Pomembni so tudi trendi iz tujine, čeprav je Slovenija zelo specifičen prostor, zato ni vedno najbolje popolnoma slediti tujim smernicam.

V čem se kaže ta specifičnost?

Predvsem v ljubezni do materialov, ki so nam blizu, na primer do naravnega lesa. Poleg tega kuhinje umeščamo v že obstoječe ambiente, saj je manj novih objektov. Slovenci imajo raje umirjene, klasične elemente kot pa stroge, minimalistične. Sicer je to bolj značilno za podeželje, medtem ko je Ljubljana kot prestolnica svet zase.

Kaj je pravzaprav navdih pri oblikovanju kuhinje?

Ob upoštevanju vseh funkcij ostane malo elementov, pri katerih bi se lahko oblikovalec izživel. Njegova kreativnost in inventivnost se lahko izrazita v kompozicijah in specifičnih detajlih. Eksperimentirati se da tudi z odtenki, čeprav se ni mogoče popolnoma oddaljiti od svetovnih trendov, ki narekujejo smer oblikovanja.

Delovni otok je torej še vedno aktualen?

Absolutno, vedno bolj.

Kako velik prostor potrebujemo za njegovo postavitev?

Najmanj od 30 do 40 kvadratnih metrov, sicer je odvisno tudi od namembnosti otoka, ali je zgolj pomožna delovna in odlagalna površina ali je to otok s kuhališčem in koritom. Z ameriškega trga prihaja k nam trend več pomivalnih korit na različnih mestih v kuhinji. Čeprav v realnosti, ko smo omejeni s kvadraturo, delovni otok niti ni mogoč.

Kaj pa postavitev v kuhinjah, kjer je štedilnik niže od drugih površin?

To je le eden od elementov iskanja kompozicijske identitete. Tudi pri Lipi smo imeli pred nekaj leti kuhinjo s štedilnikom, spuščenim za deset centimetrov. Prihaja pa nov trend z ameriškega trga: napa, ki izhaja iz pulta in ni spuščena s stropa.

Boste to napo vključili v katero od novih kuhinj?

O tem še razmišljamo. Če se bomo odločili, bo zagotovo v moderni kuhinji.

Kakšno kuhinjo imate v svojem domu?

Moderno z delovnim otokom, v beljenem javorju, čeprav je stara šest let, ne deluje zastarelo. Kot pravi žena, si drugačne niti ne predstavlja. Omogoča tako obred priprave hrane kot nemoteno komunikacijo.

Kakšne napake po vaših izkušnjah delajo ljudje pri postavitvi kuhinje?

Najpogosteje se pokaže nefunkcionalna razporeditev. Ljudje podredijo razporeditev kuhinjskih elementov inštalacijam, ki so narejene brez kakršnih koli načrtov. Mislim, da je v takih primerih smiselno preurediti inštalacije, saj bomo le tako zadovoljni in bo hkrati omogočena estetsko dovršena kompozicija. Največkrat me zmotijo veliki kubusi, hladilne omare, postavljeni na mesta, kjer preveč izstopajo ali zakrivajo pogled.

Delo in dom, 3. oktober 2007