V dneh pred novim letom je oblikovalka v svoj ustvarjalni svet spustila tudi širšo javnost. Izšla je namreč knjiga Oblikujmo z Almiro Sadar, s katero po več kot desetih letih ustvarjanja delček znanja deli z vsemi, ki si želijo narediti nekaj lepega zase in za svojo dušo. »Knjiga ni nastala po naključju. Je odgovor na zdajšnje razmere v modi in družbi, odgovor na hitro modo, ki spodbuja nakupovanje brez premisleka in kopičenje izdelkov brez čust­vene vrednosti. Zasičeni smo s poceni in lahko dostopnimi stvarmi, pozabili pa smo na lastno delo in kaj nam to lahko pomeni,« pravi modna oblikovalka. Prej ko slej si zaželimo nekaj osebnega, predmetov z vsebino in pomeni, vedno več tudi takšnih, ki jih soustvarimo sami. »Proces nastajanja je lahko pomembnejši od rezultata, saj v nas izzove ustvarjalnost in ne nazadnje veselje ob dokončanem izdelku,« še pravi in dodaja, da je s knjigo želela ljudi spodbuditi k ročnemu delu.

Po navodilih iz knjige si lahko z minimalnim znanjem ročnih tehnik, kot so pletenje, vezenje, kvačkanje ali gubanje, ustvarite marsikatero lepo stvar zase ali za dom, pa naj bodo to kultna kvačkana lisička, novi pogrinjki za jedilno mizo, šal ali košara za drobnarije v stanovanju. Ljudje smo ustvarjalni na različne načine, iz enakih navodil lahko nastanejo najrazličnejši izdelki. To opaža tudi na delavnicah, ki jih vodi, in po izkušnjah z njih pravi, da se ročnih del učimo zelo hitro, potrebni sta le želja in volja. Na primer, udeleženke brez predznanja so že po nekaj obiskih naredile izdelek v celoti in mu dodale še nekaj osebnega, kar ga pravzaprav loči od drugih. In v tem je čar lastne ročne izdelave.

Oživljanje tradicije

Vse skupaj pa ima pomembno vlogo tudi v oživljanju tradicije ročnih del. »Eden izmed konceptov trajnostnega oblikovanja je poudarjanje lokalnega pred globalnim, k čemur spada tudi obujanje ročnih spretnosti. V kontekstu modernosti je pomembna njihova reinterpretacija s sodobnim predznakom, ki ponuja nov, sodoben pogled na oblikovanje z dodano vrednostjo,« pravi sogovornica. Ročno delo v konceptu trajnostnega oblikovanja pomeni po njenih besedah tudi nasprotje hitri modi, opozarja na pozabljene kulturne vrednote, ki so jih gojili in razvijali ljudje v daljšem časovnem obdobju v določenem prostoru, prav tako pa razvija čustveno komponento v oblikovanju. Čeprav gre za tradicijo in znanje izpred mnogih let, se ga da uporabiti v sodobnem kontekstu. Sodoben je lahko material, iz katerega nekaj spletemo, izvezemo ali skvačkamo. »S kvačkanjem lahko ustvarimo sodobno preprogo, pri kateri je vzorec zaradi debeline materiala nekajkrat povečan. Če uporabimo tehnični material, na primer kovinsko ali plastično vrv, bo izdelek videti futuristično ne glede na tradicionalno tehniko,« ponazori oblikovalka in doda, da je tehnika izdelave pravzaprav samo orodje pri oblikovanju in izpeljavi sodobnega koncepta. Primer sodobne interpretacije tradicionalne tehnike so luči, ki jih je oblikovala za restavracijo Evergreen in pri njih vezenje prtička prenesla na kovino.

Veliko oblikovalcev išče izhodišče v izročilu, recimo eden najbolj inovativnih japonskih oblikovalcev Issey Miyake, ki v svojih kolekcijah izvrstno prenaša japonske tradicionalne tehnike v sodobno tekstilno tehnologijo. Tradicionalne tehnike, kot so gubanje, origami in plisiranje, ki so jih nekoč delali na riževem papirju, zdaj prilagajajo za računalniško proizvodnjo.

Moda in interier

Čeprav poznamo Almiro Sadar zlasti kot modno oblikovalko, je področje njenega dela precej širše, saj med drugim sodeluje pri projektih oblikovanja interierjev. »Zanima me prepletanje različnih področij, skup­ne točke razmišljanja, raziskovanja in razvijanja. Povsod gre za reševanje problemov,« pravi. Pravzaprav je v današnjem času težko potegniti mejo med posameznimi področji oblikovanja, saj so zelo povezana. Včasih gre za enaka izhodišča ali enak princip oblikovanja, drugič enak način razmišljanja, in čeprav so tudi razlike, na primer v načinu dela, je na koncu zgodba lahko zelo podobna. Pri modnem oblikovanju in oblikovanju nekega interierja je denimo mogoče uporabiti podobne materiale ali tehnike. To se je po njenih besedah najbolj pokazalo pri računalniškem projektiranju, pri katerem se lahko z različnimi programi naredijo različne teksture, kot so drapiranje, zlaganje, mečkanje, ki jih zlahka prenesemo tudi v arhitekturni jezik. Gre pa prav tako za samo vsebino, ki se prenaša s področja na področje, zdaj je to trajnostno oblikovanje, ko se razmišlja o samozadost­nosti, reciklaži.

»Oblikovanje je vedno reševanje nekega problema, gre za funkcionalno rešitev, ki je hkrati tudi estetska. Študente vedno opozarjam, da navdih ne pride sam od sebe, vedno je treba narediti raziskavo, razvoj ali najti rešitev problema,« pravi Sadarjeva. Tako je bilo tudi pri projektu interierja hotela Pr'Govedarju v Podkorenu, pri katerem je sodelovala skupaj z birojem AKSL arhitekti. Lastniki so želeli hišo z zgodovinsko arhitekturno vrednostjo ohraniti, zato je bilo treba zasnovati notranjost, ki bo to poudarjala.

Tekstil je del interierja, del neke zgodbe, in ne dodatek v prostoru. Predstavlja funkcionalne rešitve, hkrati pa daje hiši vsebino, pravi sogovornica. Pri hotelu v Podkorenu je bil glavni namen, da se kulturnozgodovinska dediščina prenese v sodobnost. Da nastane interier, ki ni globalen, ampak značilen za to območje, vendar s sodobnim pridihom.

Tudi pri zasnovi interierja zasebne hiše Žnideršič, pri kateri je sodelovala, je tekstil del zgodbe. Hiša stoji v naravi, sredi gozda, in ima veliko steklenih površin. Te je bilo treba zasenčiti, ohraniti pa pogled navzven. Nastale so zavese z motivom listov, s čimer so naravo »prestavili« v notran­jost, narava je notri in zunaj.

Kje so meje?

Kot pripoveduje oblikovalka, jo notranje oblikovanje zelo zanima tudi zaradi tega, ker je študirala arhitekturo, zlasti se ukvarja z vprašanjem, kje so meje med domom in obleko. »Kdaj lahko dom postane obleka in nasprotno?« se sprašuje. S tem področjem se po njenih besedah veliko ukvarja britanska oblikovalka Lucy Orta, ki ustvarja družbeno-umetniške projekte, pri katerih jo zanimajo marginalne skupine, kot so brezdomci, begunci, zlasti tisti, ki vse svoje imetje prenašajo s seboj in jim je obleka res lahko neko zatočišče. Na to vprašanje se po mnenju Sadarjeve navezuje tudi mobilnost, značilna za današnje dni, ko ljudje veliko potujejo. Na primer, mladim, ki odhajajo v tujino na študijsko izmenjavo ali delo, je živ­ljenje v tujini po eni strani izziv, po drugi pa v tujem mestu pogrešajo svoj dom in praz­nino, ki jo čutijo, lahko zapolnijo z nekim oblačilom, ki jim bo dalo uteho, razmišlja sogovornica, ki vidi stične točke prav na tej bolj čustveni ravni.

Zelo ji je blizu tudi delo oblikovalke Petre Blaise, ki je eno izmed sten v Casi da Musica v Portu »oblekla« v preproste bele robčke, ki so jih zavozlali. Nastala je zelo moderna zavesa, čeprav so uporabili najbolj preprost ali starinski dodatek. In to je, kot pravi, naloga današnjega oblikovalca, da zna preproste elemente prenesti v sodobno oblikovanje, vendar ne zgolj kot dekoracijo, ampak z vsebino. Pri tem so mu v pomoč sodobne tehnologije, ki omogočajo unikaten videz. Almira Sadar poskuša kot profesorica pri predmetu oblikovanje oblačil na Oddelku za tekstilstvo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani vse to prenesti tudi na mlade, ki so, kot opaža, zelo razmišljujoči, vedoželjni in polni navdiha. Njena moda, pravi, ni taka, da bi se ravnala po modnih zapovedih, gre za razvijanje lastnega sloga, ki ga nadgrajuje. Vsak prejšnji projekt ali prejšnja kolekcija vpliva na naslednjega. Težki časi bi morali biti izziv, saj je pot do uspeha vedno trdo delo, je prepričana. In kreativnost je ravno v tem, da se znaš prilagoditi.

Arhiv revije Deloindom+.