Če smo čisto natančni, je govor o skali, tak­šni veliki, kakršne se najdejo na gradbiščih, kjer se delajo izkopi. Za delavce na gradbišču je to zgolj težka gmota kamna, ki se je je treba čim prej znebiti, za mladega samostojnega podjetnika iz Sel pri Šumberku pa nekaj, kar mora nujno končati najprej na dvorišču pred delavnico, nato v njej, končna postaja samice pa je lahko vrt, klet, kopalnica ali kuhinja – le da takrat ni več sledu o kamniti gmoti. Iz delavnice namreč pride v novi podobi, bodisi kot umetelno izdelana fontana (na te je sogovornik, kamnosek samouk, zelo ponosen) bodisi kot vrtno korito večjih mer.

Obrise zadnjega je že kazala tudi dva metra visoka samica, ki je ob našem obisku stala pred njegovo delavnico. Iz manjših kosov kamna, ki ležijo v bližini, bodo prej ali slej nastali umivalniki, ki bodo vgrajeni v kleti, zidanice, kuhinje ali kopalnice, odvisno od tega, kako oziroma na kakšen način bo obdelana njihova površina. »Površina umivalnika, ki bo dobil svoje mesto v kleti ali zidanici, bo groba, za kuhinjo in kopalnico mora biti gladka, fino brušena in polirana do visokega sijaja. Na koncu nanesem še impreg­nacijsko sredstvo, ki zapre mikrorazpoke na površini. Tako obdelana površina odbija vodo, kapljice po njej spolzijo brez sledi,« pove Franci Strmec, ki iz naravnega kamna izdeluje tudi okrasne sklede, vaze, stojala za steklenice, svečnike in podobno.

Od škarpe do umivalnika

Primarna dejavnost njegovega podjetja so sicer gradbena dela, izdelava kamnitih škarp, letnih kuhinj, kaminov, ribnikov in kamnitih kleti. Korita oziroma umivalnike za kamnite kleti so prej kupovali, pred približno sedmimi leti pa je prvič pomislil, da bi jih lahko izdeloval sam. Iz prve samice, na kateri je začel spoznavati lastnosti kamna, je nastal poldrugi meter visok kontrabas, ki še vedno stoji pred delavnico. Nanj ni ravno ponosen, saj takrat, ko ga je začel izdelovati, ni imel še nobenih izkušenj s klesanjem. Večinoma je bolj preizkušal, kako močno je treba udariti s kladivom po dletu, da se odkruši ravno prav velik kos kamna. Ko se mu je zdelo, da je dobil malo občutka za te stvari, se je lotil umivalnika in bil z rezultatom zadovoljen.

Skrivnosti kamnoseštva je odkrival sam, pri čemer sta ga gnali prirojena radovednost in suhokrajinska trma. »Vsak korak je pravzaprav moj izum, nihče mi ni nič pokazal, zato je bilo nekaj neposrečenih poskusov, a me to ni ustavilo,« pripoveduje sogovornik. Ena prvih stvari, ki se jih je moral naučiti, je bila oceniti trdoto kamna. Nadvse priporočljivo je namreč vedeti, kaj se bo zgodilo, ko boš v skalo zarezal z motorno žago, da bi odrezal ustrezno velik kos kamna; ali bo ta ostal v enem kosu ali bo počil. »Zvok mi pove, kako kakovosten material imam v rokah,« pojasni Strmec, ki za ocenjevanje trdote namesto profesionalnega kladivca uporablja kar navadno kladivo. Z njim pretrka skalo in posluša: če udarcu sledi zvok z visoko frekvenco, je skala primerna za nadaljnjo obdelavo. »Če se po udarcu sliši zvok z nizko frekvenco, pa se v njej zagotovo skriva kak­šna žila, v katero se je lahko zažrla zemlja ali kaj podobnega, kar pomeni, da kamen ni dovolj trd in bo razpadel na manjše kose, ko bom vanj zarezal z motorno žago.«

Najprej grobo, nato nežno

Še vedno se kdaj zgodi, da napačno oceni trdoto kamna, zato je v najbolj zgodnji fazi obdelave, ko nastajajo šele obrisi končnega izdelka, zelo grob: »Ko dolbem v kamen, grobo tolčem s kladivom po dletu in tako sproti preverjam trdoto in lastnosti kamna. Če že poči, naj poči v tej fazi, ne pa pozneje, ko je izdelek že skoraj končan. Takrat sem s kamnom zelo nežen, z njim delam z občutkom, tako kot bi morali delati z vsemi stvarmi v življenju.«

A preden pride na vrsto fina obdelava površine, mine več dni. Fontano v nastajanju, ki stoji v delavnici, je z motorno žago, kotno brusilko in kladivom dolbel tri dni, pa je še vedno v zelo grobem stanju. Če je le mogoče, večino dela opravi na roke, brez električnih pripomočkov, a včasih brez njih preprosto ne gre, tudi predolgo bi trajalo, preden bi iz kamnitega kosa nastal ličen izdelek, kakršni sicer prihajajo iz njegove delavnice. En par rok pogosto ni dovolj, že zato, ker je treba »škalo«, kakor večjim kosom kamna pravi Franci Strmec, potem ko jo grobo obdela, premakniti v delavnico. Pri največjih in najtežjih kosih je nepogrešljiv manjši bager, pri manjših, med katerimi ne manjka takih, ki tehtajo 150 kilogramov ali več, pa je nadvse dobrodošel dodaten par rok.

Takrat mu priskoči na pomoč prijatelj Primož Erjavec, tudi prokurist v Strmčevem podjetju, ki pa se ne boji umazati rok. Če se približuje rok za oddajo kamnite mojstrovine novemu lastniku, po potrebi vzame v roke tudi dleto in kladivo. Klesanje mu gre dobro, tudi domišljije mu ne primanjkuje, zato večino izdelkov oblikujeta v tandemu. Kakor pravi, pa Franci samo pogleda skalo, »in že lahko vidiš, kako se v njegovi glavi iskrijo ideje, kaj vse bi lahko iz nje naredil«. In idej ima Strmec v glavi še cel kup, v šali pravi, da jim sploh ni videti konca: »Z vsako novo škalo se porajajo nove. Nemalo noči razmišljam o tem, kako jih bom uresničil, nato pa izdelek skiciram. Na papir, seveda. Da bi za to uporabljal računalnik, mi niti na misel ne pride.«

Ljubezen do kamna se čuti v vsaki njegovi besedi, čeprav je delo s tem naravnim materialom vse prej kot preprosto, še zlasti ker poskuša čim več narediti ročno. Najteže je po njegovih besedah obdelovati granit, ki je zelo trd, izogiba se tudi kamnu, ki vsebuje kvarcit. »To sicer ni najbolj trdna kamnina, je pa zelo trda in poškoduje diamantno rezilo na brusilki,« pojasni sogovornik in doda, da gre najbolj preprosto z apnencem. Najraje dela s črnim ladinijskim apnencem, če se v njem skrivajo žile, toliko bolje – zaradi njih namreč površino končnega izdelka krasijo unikatni vzorci.