Po besedah arhitekta Andreja Mercine iz biroja Trije arhitekti je minimalna kvadratura, v katero se še da umestiti kad, prho, umivalnik in straniščno školjko, odvisna od kompromisov, v katere smo pripravljeni privoliti in ki so v takem primeru neizogibni. Teoretično, pravi, lahko navedene elemente postavimo že v prostor, velik 2,4 kvadratna metra. Se ob tem že pojavlja vprašanje funkcionalne razporeditve? »Funkcionalnost moramo razumeti vsaj na dva načina. Prva je funkcionalnost v smislu dejanske izrabe prostora in vgrajenih elementov. Tu pomaga razporejanje, ki sledi vsakodnevnemu načinu in sosledju uporabe umivalnika, školjke, prhe. Tako je lahko pokrita školjka odlagališče oblačil pred prhanjem, prostor pod umivalnikom je lahko uporaben z nižjega sedišča na školjki, dvignjen pralni stroj ne omogoča le boljšega pogleda v boben, temveč tudi umestitev koša za umazano perilo na tla in podobno,« odgovarja arhitekt. In dodaja, da je drug pomen funkcionalnosti v doživljanju prostora in njegovi zračnosti, celo prostornosti ne glede na majhno kvadraturo. »Zelo priročna je uporaba linijskega talnega odtoka in enakega tlaka kot drugod po kopalnici tudi v prhi ter namestitev prozorne steklene stene prhe. Zaradi enotnega tlaka v isti ravnini na obeh straneh prozornega zastora doživljamo prho kot del odprtega prostora kopalnice oziroma se po občutju prostor poveča vsaj za 0,60 kvadratnega metra,« odgovarja Mercina.

Vsak prostor, namenjen kopalnici, je specifičen. Ne glede na velikost je urejanje kopalnice zahtevno, saj je treba že v zasnovi definirati vse elemente in razporeditev opreme, kar za druge prostore v glavnem ne velja. Pokaže se precej omejitev, saj je treba elemente razvrstiti tudi glede na dovode in odvode vode. Seveda pa si vsak želi kopalnico, v kateri se bo počutil prijetno in udobno, hkrati pa imel na voljo raznovrstno opremo. Zato je iz še tako majhnega prostora treba potegniti čim več in izkoristiti vsak centimeter. Kakor pravi sogovornik, so med številnimi pravili oziroma arhitekturnimi elementi, ki jih je treba upoštevati v tem prostoru in ki se uporabijo različno od primera do primera, nekatera poglavitna. Pomemben je vstop v prostor, pojasnjuje arhitekt, ta naj se odpira po poti vstopanja, večji zaprti elementi naj bodo »pospravljeni« ob stran, prav tako ne smemo pozabiti na pravilno osvetlitev (tako splošno kot za pogled v ogledalo in dodatno ambientalno), omogočanje hkratne uporabe in upoštevanje zakonitosti razvoda inštalacij, ki pogosto narekujejo in omejujejo oblikovanje kopalnice.

Barve in teksture

Tako kot v drugih prostorih je tudi v kopalnici pomembna osvetlitev. Ta naj bo vsaj dvojna, pravi arhitekt. »Osrednja mora razsvetliti celoten prostor od prhe, kadi, umivalnika do bobna pralnega stroja. Luč ob ogledalu je nasprotno namenjena obrazu in ta svetloba mora biti razpršena čim bolj enakomerno in simetrično,« nadaljuje. Pri osvetlitvi, s katero se da ustvariti primerno razpoloženje, se lahko poigravamo tudi z različnimi barvami, teksturami in materiali. »Kopalnica, tudi če je majhna, naj se v zasnovi razdeli na posamezne površine, ki so lahko različno obdelane. Zaradi sodobnih kakovostnih na vlago odpornih stenskih barv umestitev barvane stene ni več problematična. Z vseh strani z enako keramiko obložen prostor namreč deluje utesnjujoče in prav nič prijetno,« je prepričan sogovornik. Po njegovih besedah so primerni tako svetlejši kot temnejši odtenki: »Tudi če se odločimo za na prvi pogled neprimerne temnejše barve, jih 'korigiramo' s svetlejšimi na drugi steni ali z velikim ogledalom, ki sega od stene do stene.« Pri temnejših barvah ni odveč misel na vodni kamen, ki se nabira na mestih stika z vodo. Tudi v majhni kopalnici se lahko uporabi več usklajenih barv, prav tako različnih tekstur in materialov. Majhen prostor se po besedah Mercine da povečati tudi z velikim ogledalom brez poudarjenega roba in s svetlim stropom.

Mozaik ali velike keramične ploščice?

Kdor se je kdaj lotil prenove kopalnice, se je zagotovo znašel pred vprašanjem, kakšne keramične ploščice izbrati, če je prostor res majhen, z nekaj kvadratnimi metri. Mozaik ali ogromne ploščice, priljubljene v zadnjih letih? Po besedah Andreja Mercine je pri velikih keramičnih ploščicah, kljub lepemu videzu, treba paziti, da ne ostane od njih le kup obrezanih kosov. Zato, pravi, je nujno narediti izris polaganja keramike in temu prilagoditi velikost. »Mozaik praviloma lepše učinkuje, če je uporabljen na zaključeni površini čistih robov. Lahko je to tudi niša za umivalnikom ali vogal prhe. Zavedati pa se je treba, da je pri mozaiku neprimerno več fug in njihovo staranje marsikoga sčasoma začne motiti,« opozarja sogovornik. Tako imenovane gres ploščice recimo ob pravilnem izboru tipa omogočajo polaganje z minimalnimi oziroma lasnimi fugami. A pravilno odločitev je, poudarja arhitekt, mogoče sprejeti zgolj ob izrisu polaganja keramike na dejanske mere in geometrijo prostora.

Kopalniški elementi

Na prvi pogled se zdi, da je sanitarna keramika in druga kopalniška oprema oblikovana za velike prostore, zato se lahko vprašamo, kaj sploh ostane za majhne. »Proizvajalci ponujajo dovolj širok razpon opreme tako za velike kot majhne kopalnice. Res pa je, da v njihovem oglaševanju in publikacijah, ki se ukvarjajo z oblikovanjem interierja, pogosteje vidimo primere velikih, včasih tudi povsem nefunkcionalnih kopalnic. Toda na prvi pogled delujejo atraktivno in to je razlog, da se pojavljajo v takšnem obsegu,« odgovarja arhitekt.

Kaj stranke v resnici kupujejo, pa smo povprašali po slovenskih salonih kopalniške opreme in dobili nekaj zanimivih primerov, namenjenih prav majhnim površinam. Izbor predstavljamo na fotografijah.

Razvajanje v mini kopalnici

V zadnjih letih kopalnico vse bolj dojemamo kot prostor sprostitve, razvajanja ob vodnih užitkih. Pa je kaj takega mogoče tudi na nekaj kvadrantih metrih? Da, odgovarja Mercina, najpreprostejša je vgradnja večfunkcionalne prhe, ki omogoča parno, lahko pa tudi deloma masažno kopel. »Če želimo vnesti še nekaj občutja iz večjih wellness prostorov, je odločilna prava izbira materialov. V takem primeru vas ne bi smelo biti strah položiti po tleh odporen lesen tlak in ga dopolniti z ambientalno osvetlitvijo,« odgovarja arhitekt.

Kaj se da narediti na petih kvadratnih metrih površine, namenjenih kopalnici, smo se prepričali v stanovanju Irene Kovač in Matjaža Pavčiča. Ko sta lani kupila stanovanje, je bila kopalnica sicer dokaj nova, a z osnovno opremo. Odločila sta se za temeljito prenovo, tako da sta dala vse odstraniti in jo zasnovala na novo. Kakor pojasni Matjaž, sicer industrijski oblikovalec, sta, potem ko sta prostor izpraznila, šele videla, kakšen pravzaprav je, in ga na podlagi tega začela na novo sestavljati. Omejitev so bili le vodovodne napeljave in odtoki, ki so ostali na prvotnih mestih, obnoviti sta dala samo določene povezave vodovodnih napeljav. Tako so na istem mestu kot prej lijak, straniščna školjka in umivalnik, tam, kjer je zdaj prha, pa je bila prej kad.

»Izhajala sva iz želje, da ne želiva imeti kadi in tudi klasične prhe ne. Želela sva si tako z ravnimi tlemi, in to je bilo izhodišče, iz katerega sva gradila,« pripoveduje Matjaž. Najprej sta izbrala keramiko. V prvotnem načrtu je bil klasični mozaik (2 x 2 cm), a ko sta med iskanjem naletela na tega v obliki zidakov (5 x 2,5 cm), jima je bil takoj všeč. Tako so zdaj v kopalnici z njim obložene stene, za tla pa sta izbrala keramiko večjih mer in v obliki kvadratov. Pri barvah sta se odločila za kombinacijo zelene in vijoličaste, to pa dopolnila z aluminijem (ročaji, zaključne letvice na prhi ...). Strop je ostal bel, saj kakor pravi Matjaž, prostor tako ostane odprt in zračen.

Prha, v kateri je tudi parna savna, je zaprta s steklom od tal do stropa. Tako deluje minimalistično in ne deluje utesnjujoče. »V prhi sva si želela parno savno. Tako sva si zamislila klopco, oblečeno v keramiko, pod katero je parni agregat. Ob steni je narejen izpust, iz katerega se dviguje para. Stikala so skrita v eni od dveh omaric,« pojasnjuje sogovornik. »Večina ljudi nama je rekla, da je nemogoče imeti savno v tako majhnem prostoru, da bo vse skupaj preveč natlačeno,« pripoveduje Irena. Pa v resnici ni tako, kopalnica je prostorna in z vsem razkošjem. Parna savna namreč še ni vse, kar se skriva v njej. S stropa prhe visijo optična vlakna in kot drobne nitke oddajajo nežno barvno svetlobo. Ta se preliva od bele, modre, prek zelene do rdeče. »To sva videla v parnih savnah in si rekla, zakaj pa ne bi imela česa podobnega doma,« pravi Matjaž. Poleg te osvetlitve, ki je namenjena ustvarjanju prijetnega ozračja in za sprostitev med savnanjem in prhanjem, so v strop vgrajene še luči z LED-tehnologijo. Zaradi tega sta morala spustiti strop za približno deset centimetrov. »LED-sijalke dajejo skoncentrirano in zelo močno svetlobo iz majhnega izvora. Za kopalnico je najprimernejša močna bela in skoncentrirana svetloba, kot dodatek pa luči za ambientalno osvetlitev,« pojasnjuje Matjaž, ki se kot industrijski oblikovalec ukvarja z oblikovanjem luči v avtomobilski industriji. V stropu prhe sta poleg optičnih vlaken vgrajena tudi zvočnika. Irena, ki ni jutranji tip, pravi, da jo glasba pri jutranjem prhanju prebudi. Glede na to, da je prha v isti liniji kot tla preostalega dela kopalnice, je, poudarja sogovornik, zelo pomembno, da je dobro izvedena. To pomeni, da sta nagib tal in odtok pravilno postavljena. Prha je zaprta s stekleno steno, na tleh je aluminijasta letvica, ki deloma preprečuje, da bi voda uhajala ven.

V njuni kopalnici je še nekaj detajlov, ki pripomorejo k prostornosti kljub majhni kvadraturi. Prej veliko straniščno školjko, nameščeno nasproti vrat, sta nadomestila z manjšo konzolno in vgrajenim kotličkom, ki skupaj zavzemata precej manj prostora. Klasična vrata, ki so se odpirala v prostor, kar je neprimerno zaradi varnosti tistega, ki je v kopalnici, če bi mu bilo recimo slabo in bi omedlel, sta nadomestila z drsnimi. Omarici, nameščeni na steno, nista pretirano globoki, odpirata pa se z dvižnimi vrati in zato tudi pri odpiranju ne omejujeta prostora.

Kakor pripovedujeta Irena in Matjaž, je bila najtežji del preureditve bitka z mojstri. Najprej je bilo težko dobiti izvajalca, ki bi se bil pripravljen ukvarjati z detajli, kaj šele, da bi bil kompetenten za izvedbo. Na koncu so mojstri izginili in pustili za sabo nedokončano delo. In kako sta se izkopala iz zagate? »Veliko detajlov sem dokončal sam, na primer zapiranje klopce v prhi. Pokrov, oblečen v mozaik, se da sneti, če je treba dodati eterična olja, očistiti ali popraviti parni agregat,« odgovarja Matjaž. A zdaj prenova za njima in v hladnejših dneh, ki prihajajo, bo čas za uživanje in sproščanje. Dela sta namreč končala tik pred letošnjim poletjem, tako da sta savno bolj preizkusila kot zares uporabljala.

Delo in dom, 15. september 2010