Kuhinja je poleg kopalnice skozi leta doživela največ sprememb. Tradicionalno je bila središče doma. To vlogo je potem za nekaj časa prevzela dnevna soba. Zdaj pa je središče domačega dogajanja znova v kuhinji, vendar v prenovljeni obliki, saj se je spremenil odnos do kuhanja in hrane. Ob kuhanju se zdaj sproščamo, vse bolj svoje kuharske spretnosti odkrivajo tudi moški, hkrati pa veliko pozornosti namenjamo zdravi prehrani. O zgodovini in razvoju kuhinj smo se pogovarjali z arhitektko Anastasio Korsič, med najnovejšimi kuhinjami pa smo se sprehodili tudi po 45. milanskem pohištvenem sejmu.

Frankfurtska kuhinja

Če se vrnemo v preteklost, v prve zametke tega prostora, je bilo v kuhinji ognjišče, vrč vode, kamnit lijak, kredenca za hrano in masivna miza na sredini. »V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so se začeli prvič spraševati o delu, ki poteka v kuhinji, in zlasti o poti, ki jo uporabnik opravi med pripravo hrane. Ugotovili so, da je pomembno, da je pot med kuhališčem, pomivalnim koritom, hladilnikom, omarami, kjer imamo zalogo hrane, in omarami, kjer imamo shranjeno posodo, čim krajša in čim bolj nezapletena,« razlaga arhitektka in oblikovalka Anastasia Korsič iz Ka studia.

Leta 1923 sta projektanta Ernst May in Grete Schutte-Lihotzky predstavila projekt, s katerim sta kuhinjo prikazala kot učinkovit prostor za delo, s poudarkom na čistoči, funkcionalnosti in programiranosti kretenj. To je bila tako imenovana frankfurtska kuhinja. Posamezne elemente tradicionalne kuhinje (ognjišče s pečjo, posoda z vodo, kredenca, velika masivna miza) sta nadomestila s kuhinjskim nizom in to je bila prva prava revolucija v njenem razvoju. Prvič v zgodovini je bila oprema tega prostora razdeljena v spodnji in zgornji niz. Frankfurtska kuhinja je bila delavnica za pripravo hrane, strogo ločena od drugih prostorov, tudi od jedilnice.

Kot odgovor nanjo se je desetletje pozneje razvila münchenska kuhinja, ki je bila prav tako delavnica za pripravo hrane, ampak združena z jedilnim kotom – to pa je bivalna kuhinja, ki jo poznamo še danes.

Kuhinja od 40. do 90. let

Povojni čas je v kuhinjo vnesel mnogo sprememb. Najprej je bila delovni prostor za eno gospodinjo, v katerem delo poteka ob steni, pod oknom je delovna površina, sredina pa je prehodna. V to obdobje segajo tudi začetki serijske proizvodnje. Do sredine 20. stoletja je bila po besedah Korsičeve pozornost projektantov in konstruktorjev usmerjena v iskanje enotnih modulov. Projektiranje je bilo osredotočeno na racionalizacijo in sestavljivost.

V petdesetih letih je doživela razmah proizvodnja gospodinjskih aparatov. To je spodbudilo arhitekte in oblikovalce, da so začeli dejavno sodelovati s projektanti bele tehnike. Prvič so spregovorili o kompatibilnosti aparatov in kuhinjske opreme.

V šestdesetih letih je sledil popoln razcvet proizvodnje in oblikovanja. Nova smernica, ki jo je industrija poskušala izpolniti, je bila serijska kuhinja po meri. Pri kuhinjskih elementih so se pojavile barve. Prej so bili beli, kar je predstavljalo čistočo. »Ta sprememba je bila povezana z novim načinom življenja,« razlaga sogovornica. Kuhinja tako ni bila več povezana z gospodinjo – žensko, ki hodi v službo, ampak je kuhal tisti, ki je imel čas. Na trgu je bilo vedno več gospodinjskih aparatov in raznih pripomočkov za olajšanje dela. »Po feministični revoluciji je postala kuhinja aseksualen tehnični laboratorij. Dom kot okolje, kjer se srečujemo in družimo, pa je začel zgubljati svoj pomen,« pripoveduje Korsičeva.

Sedemdeseta leta so prinesla invazijo malih gospodinjskih aparatov, pri katerih je bilo zlasti pomembno, da jih imamo, ne pa da jih uporabljamo. Pojavile so se tudi zamrznjena hrana in pločevinke, kar je bila posledica vedno hitrejšega načina priprave hrane in pomanjkanja časa. Način in kakovost prehranjevanja nista bila pomembna.

Kuhinja kot statusni simbol je v 80. letih znova poskušala postati srce doma. Razvijala se je v do zadnjega detajla dovršen izdelek, tako v funkcionalnosti kot v videzu. Po besedah sogovornice je dobila enak pomen kot dober avto, oboje smo namreč s ponosom pokazali.

V devetdesetih je v ospredje že prihajala zavest o pomenu zdravega življenja. Hitri tempo iz prejšnjih desetletij, slaba prehrana in slabe življenjske navade so človeka prisilili, da je začel skrbeti zase. Hrana nenadoma ni bila več zgolj biološka potreba, ampak pomembna vrednota. Kuhinja je postala prostor za kakovostno pripravo hrane in skupaj kopalnico, ki se je prav tako spreminjala, dobila vlogo najpomembnejših prostorov v domu.

Kuhinja v tretjem tisočletju

»Internacionalizacija, globalizacija, hitri način življenja, raznoliki življenjski slogi, različna verstva, različne navade, tudi prehranjevalne, opuščanje nekaterih vzorcev vedenja … – vse to nas je zdaj pripeljalo v neko obdobje, v katerem niso natančno definirani niti moda niti slogi, skoraj vse je mogoče in dopustno,« poudarja Korsičeva. Tako po njenem mnenju tudi pri kuhinji ne moremo govoriti o strogo začrtanih slogih. Pri vseh ponudnikih je opazen neskončen trud za vedno boljše estetske in ergonomske rešitve. Vse teže že na prvi pogled prepoznamo različne proizvajalce, na primer Valcucine, Dada, Varenna, Scic, Salvarani, zelo redki namreč izstopajo.

Po mnenju Korsičeve kot projektantke, ki se ukvarja z arhitekturo in oblikovanjem notranje opreme, zdaj prevladuje kuhinja, ki je srce hiše, kjer kuha ali eksperimentira in se druži cela družina, pa tudi prijatelji so dobrodošli.

Pravzaprav je pogosto povezana z dnevno sobo v tako imenovani »open space« prostor, še raje pa je dnevna soba tisti del doma, kamor gost nima vstopa in je res namenjena samo intimi družine. To dokazujejo tudi oblike kavčev, ki so vse bolj podobni posteljam.

Današnja kuhinja naj bi po, na primer, prepričanju A. Citteria, ki razvija nove koncepte za podjetje Arclinea, imela posamične funkcionalno različne enote, večje delovne površine, ki so na sredini kuhinje, kjer je vsem vse zlahka dosegljivo in je več prehodnega prostora. Opaziti pa je tudi velike shrambe – stenske omare, ki spominjajo na garderobne omare v spalnicah.

Oblikovalci kuhinj so po mnenju sogovornice dobili navdih pri večjih profesionalnih kuhinjah v restavracijah, kjer je poudarek na organizaciji dela in higieni (torej na materialih).

Pred dvema letoma so pri Balthaupu, katerega oblikovalci trdijo, da je v kuhinji pomembna zlasti prilagodljivost, predstavili drzno kuhinjo B3. Bistvo te je multifunkcionalna in fleksibilna stena s kovinskim ogrodjem, ki ga pritrdimo na steno. To nam omogoča najrazličnejše postavitve omaric, predalov, polic …

Sprehod po Milanu

S tako inovativno ali revolucionarno novostjo nam na letošnjem milanskem pohištvenem sejmu, ki je potekal med 5. do 10. aprilom, niso postregli. Na takšnih prireditvah se vedno zdi, da je oprema namenjena le za zelo velike prostore, zlasti pri kuhinjskem pohištvu. Tokrat ni bilo nič drugače. Na videz so kuhinje delovale precej monotono. To pa je zlasti zaradi barv. Prevladovali so namreč beli, temno rjavi, črni in kovinski odtenki. Tu in tam smo lahko opazili kaj bolj živahnega, na primer pri podjetju Dada travnato zeleno, pri Comprexu sončno rumeno, pri Alessiju živo oranžno. Kuhinjsko pohištvo je videti minimalistično in izčiščeno, brez odvečnih dodatkov, in prav to mu daje poseben čar. Kar težko si je predstavljati, da kuhaš v takšni kuhinji. A za tem se skriva pravo razkošje. Višino spodnjih in zgornjih elementov lahko prilagodimo svoji telesni višini. Spodnji kuhinjski elementi so na nogicah, na koleščkih ali pritrjeni na steno in prilagojeni naši višini. Spodnje kuhinjske elemente ponavadi sestavljajo globoki predali, v katerih je že določeno, kje bo kaj, hkrati pa so dovolj veliki, da vanje pospravimo tudi večje lonce. Predali pa imajo še eno prednost pred policami: veliko bolj so praktični, saj se nam ni treba sklanjati in skoraj zlesti v omarico, da bi dosegli posodo, ki smo jo zložili čisto zadaj.

Materiali ostajajo podobni iz leta v leto, le da je bilo tokrat več kovine in odtenkov v visokem sijaju. Med priljubljene vrste lesa (pogosteje so to furnirji) še vedno sodijo bukev, hrast, češnja, jelša in breza, ki so običajno v svetlih odtenkih (od bež do rdečkastih), v zelo temnih pa prevladujejo oreh, hrast in nekatere tropske vrste (venge, palisander ...).

Precej pozornosti je med obiskovalci milanskega pohištvenega sejma vzbudilo italijansko podjetje Riva, ki je v svojo kuhinjo postavilo mogočno mizo (dolgo 11,5 metra in široko 1,8 metra) iz enega kosa neobdelanega lesa. Pa ne katerega koli, ampak iz posebnega novozelandskega močvirskega lesa z imenom kauri. Takšne jedilne mize si pri proizvajalcu sicer niso zamislili za kuhinjo ali jedilnico, temveč za zbujanje pozornosti, in to jim je uspelo.
»Kuhinja je prav gotovo tisti ambient v hiši ali stanovanju, kjer se najtesneje povezujejo ergonomija, funkcija in estetika, ter najbrž poleg kopalnice tudi tisti prostor, ki se najhitreje prilagaja vedno novim potrebam in zahtevam,« še dodaja sogovornica.

Delo in dom, 19. april 2006