Finsko savno lahko načeloma postavimo v kateri koli prostor. Zanimivo je, da so vsi ponudniki za to predlagali kopalnico. Razlog je očitno pravilna uporaba savne. Priporočljivo je, da se pred savnanjem in po njem oprhamo. Zato je najbolj preprosto, da je prha pri roki.

V konkretno kopalnico, za katero lahko rečemo, da je po velikosti primerljiva s povprečnimi kopalnicami v slovenskih domovih, lahko postavimo majhno savno, primerno za dve ali tri osebe. Tako je dovolj velika za domačo uporabo, poleg tega zanjo ne potrebujemo trifazne napeljave 380 V, temveč je dovolj enofazna napeljava 220 V. Velja namreč, da ta zadostuje za savno s prostornino do štiri kubične metre. Oblika oziroma mere posameznih stranic so odvisne od razpoložljivega prostora in želja uporabnika. Vendar je treba vedeti, da so učinki segrevanja in razporejanja toplote boljši, če je savna kvadratne ali šesterokotne oblike, ne pa preveč podolgovate.

Če imamo dovolj prostora in trifazno napeljavo, je, kakor pravijo ponudniki, bolje izbrati večjo, približno sedem kubičnih metrov veliko savno, ki ima eno stranico dolgo na primer dva, drugo 1,6 metra, v višino pa meri približno 2,1 metra. V takšni naj bi bili učinki savnanja najbolj optimalni, poleg tega lahko v njej ležita dva ali celo trije ljudje. Večje odsvetujejo, saj se za ogrevanje porabi veliko časa in energije.

V manjši savni zadostuje približno 3,5 kW močna peč, za večjo pa je treba izbrati v razponu moči od 6 do 8 kW. Moč peči pomeni tudi količino porabljene energije v uri delovanja.

Savna naj bo izdelana iz lesa, primerni so smreka, ki ima lahko grče, ter bor in trepetlika brez grč. Klopi naj bodo iz lipe ali jelše, ki se ne cepita, tako da ni nevarnosti, da bi se nam v kožo zadrla kakšna trska. Vrata savne, ki se morajo zaradi varnosti obvezno odpirati navzven, so lahko iz debelega kaljenega stekla.

Ponudniki še pravijo, da mora biti savna samostoječa, kar pomeni, da ni nobena stranica prislonjena na zunanjo steno. Zaradi visokih temperatur v notranjosti in veliko hladnejšega zunanjega zidu obstaja nevarnost nabiranja kondenza. Zato je bolje, da je vmes vsaj tricentimetrski prostor, ki omogoča kroženje zraka. Savna mora biti tudi primerno prezračevana. Pod pečjo se naredi približno pet centimetrov velik zračnik, izhod zraka pa naj bo na nasprotni strani na višini enega metra.

Savno lahko opremimo z različnimi dodatki, kot so higro- in termometer, peščena ura, škaf z zajemalko za polivanje vročih kamnov, luč s 15- ali 20-vatno žarnico, ki mora biti 400-stopinjska in zaščitena z lesom. Ponudniki poudarjajo, da se je smiselno odločiti tudi za samodejno krmiljenje peči. To je lahko nameščeno na zunanji strani ali pa je z njim opremljena peč. Samodejno krmiljenje omogoča časovne nastavitve prižiganja in ugašanja peči ter nastavitev temperature in merjenje. Bolj izpopolnjene različice imajo tudi varovala, ki savno izključijo, če temperatura v njej čezmerno naraste.

Pred montažo savne naročniku ni treba ničesar pripravljati. Zagotoviti mora le dovolj ustreznega električnega kabla za priključitev savne. Natančne napotke o tem bo dobil pri ponudniku. Pomembno je še, da so tla pod savno obložena s keramičnimi ploščicami ali kamnom.

Delo in dom, 31. januar 2007