Kako daleč je izdelava NSP oziro ma zakaj – tak je splošni vtis – nastaja tako počasi?

Po mojem vedenju kot članice stanovanjskega sveta je izdelava novega Nacionalnega stanovanjskega programa (NSP) še precej na začetku, saj ni bila dokončno oblikovana niti odločitev, ali naj bi šlo za »dolgoročni (10-letni) program« ali bolj smiselno, npr. 5-letno strategijo, katere izvajanje se letno spreminja. Zadnji predlog, ki smo ga člani dobili (7. marca letos), so bile štiri temeljne smernice za nov NSP, na katere smo verjetno vsi podali svoje pripombe.

Kakšne so po vašem prioritete na stanovanjskem področju v naslednjem desetletju?

Ljudem bi bilo treba omogočiti izbiro načina bivanja glede na njihove želje in možnosti (predvsem finančne). Za uresničitev tega cilja je treba na novo urediti najemninsko politiko ter politiko subvencioniranja ter obdavčitev oddajanja stanovanj v najem, kadar so najemodajalci fizične osebe. Vsekakor pa je treba zagotoviti finančni vir za izvajanje ukrepov stanovanjske politike, ki je sestavni del zagotavljanja ne le blagostanja državljanov in državljank, temveč osnovnih človekovih pravic do primernega bivališča.

Doslej je bil glavni izvajalec državne stanovanjske politike Stanovanjski sklad RS, a so se pojavile resne težnje po reorganizaciji, s katero bi sklad vsaj deloma utegnil izgubiti to funkcijo. Kdo bi moral po vašem mnenju izvajati državno stanovanjsko politiko in kako bi jo morali financirati?

Če hočemo doseči rezultate, bi morali nacionalno stanovanjsko politiko izvajati vsi: ministrstva v okviru svojih pristojnosti in odgovornosti, Stanovanjski sklad RS, lokalne skupnosti in lokalni skladi. Eden izmed virov (vendar pa nezadosten) so prav gotovo sredstva SSRS, ki so se in se še vedno namensko zbirajo na osnovi privatizacije po stanovanjskem zakonu.

Prav zaradi zagotavljanja zadostnih virov je zakonodaja že zdaj predvidevala sodelovanje javnega in zasebnega kapitala pri financira nju stanovanjskega področja, a javno-zasebno partnerstvo ni zaživelo. Kako bi ga lahko spodbudili?

Osnovni pogoj za javno-zasebno partnerstvo so realne (stroškovne s predvidenim donosom) najemnine namesto sedanjih administrativnih. Spodbude pa so možne s tako imenovanimi objektnimi subvencijami, ugodnejšimi krediti, davčnimi olajšavami … (kar so ukrepi, ki so pred mnogimi leti povzročili »razcvet« zadružništva).

Več na www.delo.si.