Na splošno certifikat z znakom CE za lesene montažne hiše pomeni, da so zgrajene iz materialov in na načine, ki so skladni z evropskim tehničnim soglasjem, veljavnim za gradbene proizvode. Ta je torej podlaga, da neki gradbeni proizvod lahko dobi znak CE, vse skupaj pa temelji na evropski direktivi o gradbenih proizvodih iz leta 1989, ki velja za vse članice Evropske unije, ter na nacionalni zakonodaji, pri nas na leta 2000 sprejetem zakonu o gradbenih proizvodih. Pot do evropskega tehničnega soglasja in znaka CE je precej zapletena in za različne vrste montažnih hiš različna, zato naj najprej pojasnimo, katere so bistvene razlike med njimi.

Lesena okvirna konstrukcija

Pri nas najbolj razširjena lesena montažna gradnja so panelne hiše, v strokovnih krogih imenovane tudi montažne hiše z leseno okvirno konstrukcijo. Njihovo bistvo je, da stene z vsemi potrebnimi elementi in materiali, ki jih sestavljajo, izdelajo v pro­izvodnih halah v nadzorovanih razmerah. Proizvajalci na podlagi načrta arhitekture in natančnih tehničnih načrtov vseh detajlov na računalniško vodenih procesnih linijah izdelajo stene in druge potrebne elemente, kot so medetažne plošče in ostrešja. Tudi okna vgradijo že v proizvodnji.

Če pogledamo prerez tipične stene, si plasti oziroma materiali od znotraj navzven sledijo tako: notranja stenska obloga (po želji naročnika), OSB-plošča, inštalacijski kanal, polnjen s toplotno in zvočno izolacijo, lesena nosilna konstrukcija iz masivnega lepljenega lesa, parna ovira, debelejši sloj toplotne izolacije, fasadna lesna vlaknenka, zunanji zaključni fasadni sloj z vgrajeno armirno mrežico. Različic, kako je stena sestavljena in katere materiale proizvajalci izberejo, pa je v praksi veliko. Temeljijo predvsem na tem, kako energijsko učinkovito hišo želi naročnik in koliko mu pomenijo naravni materiali, saj lahko celulozno toplotno izolacijo, ki je pogosta izbira v teh hišah, zamenjajo na primer z ekspandiranim polistirenom. Zaključni fasadni sloj je lahko lesen ali iz kakšnega drugega materiala, ne pa nujno tankoslojna kontaktna fasada.

Popolnoma izdelane stene in druge elemente hiše pripeljejo na gradbišče in jih po vnaprej predvideni tehnologiji sestavijo skupaj. V votle stene vpihajo še toplotno izolacijo, pred tem pa zatesnijo vse stike in izdelajo zaključke. Proizvodnja sten poteka tri do pet dni, dela na gradbišču pa še dodatnih tri do pet dni. V tem času je hiša že zavarovana pred vremenskimi vplivi, kar pomeni, da je na streho položena sekundarna kritina.

Konstrukcija iz masivnega lesa

Podobno poteka proizvodnja druge vrste lesenih montažnih hiš, in sicer tistih z masivnimi stenami iz lepljenega lesa. Tudi v tem primeru so vsi elementi hiše narejeni v nadzorovanem proizvodnem procesu v točno določenih razmerah. Razlika je v tem, da masivne stene z vgradnjo oken in toplotne izolacije vred dokončajo na gradbišču. Čeprav je stena sestavljena nekoliko drugače kot pri prej omenjenih panelnih montažnih hišah, so v njenem prerezu parna ovira, inštalacijski kanal, toplotna izolacija, zaključni fasadni sloj. Razlika je še, da je v njej precej več masivnega lesa, ki je pravzaprav njena osnova. Med prednostmi lahko navedemo, da lesena masivna stena v takšni hiši lahko predstavlja tudi zaključno stensko in strop­no ter talno oblogo, saj je površina primerno obdelana in zaščitena. Za to možnost se seveda odločijo tisti, ki želijo bivati v objemu lesa, hkrati pa tako privarčujejo, saj ne potrebujejo dodatnih oblog.

V to skupino montažnih hiš spadajo tudi brunarice, stene katerih so sestavljene iz bolj ali manj masivnih brun. Če so njihovi premeri dovolj veliki, lahko samostojno tvorijo stene, če izberemo polkrožna bruna, pa so ta običajno zunanja ali notranja obloga stene, drugi potrebni elementi oziroma plasti so dodani na zunanji ali notranji strani.

Skeletna konstrukcija

Tretja vrsta so skeletne montažne hiše. Njihovo bistvo je, da je konstrukcija sestavljena iz masivnih pokončnih in prečnih stebrov in nosilcev iz lepljenega lesa. Delež lesa je večji kot pri panelnih ter manjši kot pri masivnih lesenih hišah. Glede na želeno konstrukcijo proizvajalci pripravijo nosilne elemente različnih dimenzij v obrtni delavnici, kar pomeni, da jih ustrezno sušijo, razrežejo na potrebne dimenzije in obdelajo njihovo površino. Vnaprej tudi natančno predvidijo vse vezne elemente, kot so lastovičji repi, čepi, zagozde in podobno, ter ojačitve, ki zagotavljajo mehansko stabilnost in nosilnost. Pripravljeni skelet v celoto povežejo na gradbišču, kjer ga tudi zaprejo z različnimi lesnimi in drugimi ploščami, med katere vpihajo ali vgradijo izbrano toplotno izolacijo in parno oviro. Tudi strope oziroma medetažne plošče naredijo skeletno. Dimenzijo stropnikov in razdaljo med njimi določijo glede na potrebno nosilnost oziroma na podlagi statičnega izračuna. S spodnje strani jih navadno zaprejo s ploščami OSB, na zgornji pa ulijejo mokri estrih, ki zagotavlja dodatno zvočno izolacijo, čeprav plast te vstavijo tudi med stropnike. Namesto za mokrega se naročnik lahko odloči tudi za suhomontažni estrih. Skelet povprečno velike hiše je postavljen v treh do sedmih dneh, njegovo zapiranje in namestitev izolacije ter priprava okenskih odprtin pa traja še približno mesec dni.

Evropsko tehnično soglasje

Strokovnjaki se strinjajo, da ni toliko pomembno, ali ima hiša okvirno, skeletno ali leseno masivno konstrukcijo, temveč da je narejena kar se da kakovostno. Eden od bistvenih znakov kakovosti, ki je določen tudi z zakonom, je uvodoma omenjeni znak CE. Ta potrjuje, da gradbeni proizvod, v tem primeru montažna hiša, izpolnjuje več zahtev, ki jih določa evropsko tehnično soglasje. Prva je zahteva o mehanski trdnosti in stabilnosti, ki potrjuje nosilnost osnovnih nosilnih elementov, veznih sredstev in standarde, po katerih so narejeni statični izračuni. Sledi ocena požarne odpornosti, v kateri pregledajo klasifikacijo uporabljenih materialov glede gorljivosti nosilnih in nenosilnih elementov, na podlagi laboratorijskih testiranj pa se določi požarni razred. Tretja je ocena paroprepustnosti in odpornosti proti vlagi, ki temelji na pregledu projektiranih in izvedbenih detajlov stikov. Četrta je ocena emisij nevarnih snovi, pri čemer se upoštevajo navodila evropske komisije glede klasifikacije materialov, ki vsebujejo nevarne snovi. Določijo se tudi akustične značilnosti stenskih in stropnih elementov in oceni, kakšna je odpornost proti hrupu v zraku in udarnemu hrupu ter kolikšen je količnik absorpcije zvoka notranjih površin. Za pridobitev znaka CE se hkrati opravi test toplotne prehodnosti elementov, ki je določena po veljavnem evropskem standardu, pri čemer se upoštevajo tudi morebitni toplotni mostovi. Za pridobitev tehničnega soglasja mora proizvajalec predložiti še opis materialov, tehnične specifikacije, načrte, specialne načrte montaže, načrte detajlov, dokumentacijo o tem, kako embalira, skladišči in transportira sklope, ter priročnik, ki opisuje postopke montaže. Dokumentacija mora prav tako vsebovati navodila za vzdrževanje in popravila.

Če je proizvajalec pridobil znak CE, pomeni, da je njegov proizvod prestal vse teste. Za naročnika oziroma graditelja to pomeni, da ve, kaj lahko pričakuje. Hiša, ki jo je naročil, bo zagotavljala potresno in požarno varnost, trajnost, gospodarnost in zdrave bivalne razmere, pravi Mirjana Bračič, sekretarka pri sekciji slovenskih proizvajalcev lesenih montažnih hiš. Poleg tega so izpolnjene zahteve o neuporabi materialov, iz katerih bi se sproščale nevarne snovi, o zrakotesnosti, vodoodpornosti ter toplotni in zvočni izoliranosti, še doda.

Obvezna oznaka CE

Poudariti je treba, da navedeno ne velja povsem enako za proizvajalce panelnih oziroma okvirnih konstrukcij in za izvajalce oziroma obrtnike, ki gradijo skeletne hiše. Drugi morajo zagotoviti le, da imajo vsi uporabljeni materiali z masivnim lesom vred, ki ga uporabljajo za skeletno konstrukcijo, oznako CE. Ni pa za te hiše predpisan certifikat za način sestavljanja hiše, ker ta v celoti poteka na gradbišču, pojasni sogovornica. Povedano drugače. Vsako vgrajeno okno, lesna plošča, toplotna izolacija, tesnilni trak, parna ovira ... mora imeti znak CE. Nasprotno morajo proizvajalci panelnih elementov izpolnjevati prav vse prej navedene pogoje oziroma zahteve. Da bi certifikat lahko dobili, morajo vse faze od načrtovanja do končne izvedbe skozi več različnih zelo strogih testov in analiz, ki jih opravljajo različne inštitucije in laboratoriji, v katerih strokovnjaki ugotavljajo, ali so skladne z evropskimi tehničnimi standardi. Po izkušnjah nekaterih proizvajalcev traja celoten postopek približno dve leti.

Če obveznih znakov CE proizvajalci ali obrtniki nimajo, po zakonu o gradbenih proizvodih ne bi smeli graditi oziroma sploh nastopati na trgu, saj kršijo zakonodajo. V praksi je drugače. Za zdaj so oznako CE pri nas dobili le trije proizvajalci montažnih hiš, in sicer Jelovica, Lumar in Marles, medtem ko podjetja Kager hiša, Rima, Riko hiše in Rihter šele pridobivajo ta certifikat. Podatkov, ali so drugi proizvajalci, domači in tuji, ki nastopajo na slovenskem trgu, že začeli te postopke, na sekciji nimajo. Graditelji morajo to pri posameznem ponudniku preveriti sami in se odločiti, ali bodo gradnjo hiše zaupali nekomu, ki certifikata nima oziroma ni v postopku njegovega pridobivanja, pravi Bračičeva.

V zadnjih dvanajstih letih je bila večina montažnih stavb – od leta 1999 so jih samo člani sekcije zgradili nekaj več kot devet tisoč – zgrajena brez obveznega certifikata. Pri tem je treba sicer poudariti, da oznake CE ni bilo mogoče dobiti pred letom 2007, saj je zakonodajalec od leta 2000, ko je bil sprejet zakon o gradbenih proizvodih, najprej potreboval štiri leta, da je začela veljati smernica za izdelavo evropskega tehničnega soglasja za montažne hiše z okvirno konstrukcijo, in pet let za smernico za masivne lesene montažne hiše. Pet let je tudi trajalo, da je ministrstvo za gospodarstvo določilo Zavod za gradbeništvo kot certifikacijski organ za izvajanje postopkov ugotavljanja skladnosti za sklope proizvodov za montažne hiše z leseno okvirno konstrukcijo in sklope proizvodov za lesene masivne montažne hiše.

Vendar že vsaj zadnja štiri leta ni razloga, da vsi ponudniki na trgu montažnih hiš ne bi imeli soglasja o skladnosti gradbenih pro­izvodov in oznake CE. Zakaj kljub temu lahko gradijo, smo vprašali na pristojni inšpekcijski službi, ki bi morala odkrivati te nepravilnosti. Pojasnili so, da je njihova pristojnost le, da po prijavi nepravilnosti obiščejo gradbišče in proizvajalcu ali izvajalcu naložijo, da dostavi zahtevano dokumentacijo, ki dokazuje skladnost gradbenih proizvodov s predpisi oziroma odpravi nepravilnosti. Gradbeni inšpektorji opravljajo tudi redne preglede na gradbiščih, vendar podatka o tem, koliko nepravilnosti so odkrili v zad­njih letih, nimajo, niti kako so ukrepali. Povedali so le, da so doslej dobili eno samo prijavo. Nadzor nad proizvodnjo gradbenih proizvodov in nadzor gradbenih proizvodov na trgu sicer opravlja tržni inšpektorat RS, nadzor nad uvozom iz držav zunaj EU pa Carinska uprava RS.