Medtem ko se pri zidani gradnji največ dogaja na samem gradbišču, je pri panelni montažni gradnji najpomembnejša prepriprava oziroma skrbno načrtovanje projekta ter priprava tako imenovane delavniške dokumentacije, poudarjata direktor tehničnega sektorja v podjetju Marles hiše Maribor Janko Trebše in direktor podjetja Lumar IG Marko Lukić. V načrtovanje idejne zasnove hiše je poleg arhitekta vpletenih več ljudi, še zlasti pomembni sta vlogi gradbenega fizika in statika. Težave zaradi gradbene fizike, na primer, se lahko na hiši pokažejo tudi šele čez deset ali dvajset let, opozori Lukić. Tesno sodelovanje omenjenih treh pa že v fazi idejne zasnove hiše zagotovi optimizacijo projekta, saj lahko natančno določijo že 90 odstotkov cene celotne naložbe.

Na podlagi idejnega načrta izdelajo načrte za projekt za izvedbo del (PZI), ki vključujejo podrobnejše tehnične rešitve in detajle. Načrti za PZI so podlaga za izdelavo natančnega popisa dela in materiala, ki se bo uporabljal pri gradnji, hkrati pa so ključnega pomena za poznejšo natančno in kakovostno izvedbo del. Sledi načrtovanje strojnih in elektroinštalacij, nato pa priprava delavniške dokumentacije za vsak konstrukcijski element hiše.

Do milimetra natančno izrisan načrt

Delavniško dokumentacijo zaposleni v proizvodnji potrebujejo za izdelavo posameznih konstrukcijskih elementov. V njej so združeni načrti arhitekture, strojnih in elektroinštalacij ter statični izračuni, pravita sogovornika in pojasnita, da vsak načrt na milimeter natančno določa položaj in dimenzije posameznih lesenih nosilcev v konstrukciji, okenskih in vratnih odprtin ter z njimi povezanih preklad v konstrukciji. Prav tako natančno določa položaj stikal in vtičnic, razvodov za vodovod in sistem ogrevanja ter prezračevanja, saj v proizvodnji stene ustrezno pripravijo na poznejšo vgradnjo vseh inštalacij.

V fazi izdelave delavniške dokumentacije, ki je tudi podlaga za načrtovanje dela v pro­izvodnji, se izdelata še nakladalni načrt za odvoz izdelanih konstrukcijskih elementov na gradbišče in načrt za samo montažo. Ta med drugim vključuje natančen popis materiala, ki ga bodo pri delu potrebovali monterji, od veznih sredstev, kot so vijaki in žičniki, do tesnilnega in drugega materiala.

Konstrukcijski les iz tujine

V montažni gradnji se za konstrukcijske elemente najpogosteje uporablja les smreke in jelke, ki ima z vidika statike vse potrebne lastnosti, po drugi strani pa je sprejemljiva tudi njegova cena. Tako v Lumarju kot Marlesu glavnino konstrukcijskega, dolžinsko lepljenega lesa uvozijo iz tujine, predvsem iz Avstrije in Nemčije. Kakovostnega in certificiranega lesa namreč pri nas ni na voljo, pravita sogovornika.

Ves konstrukcijski les, ki se vgrajuje v lesene montažne hiše, mora biti obvezno označen z oznako CE, ki zagotavlja, da bo pravilno projektiran in zgrajen objekt, v katerega je tak les vgrajen, izpolnjeval s predpisi o graditvi gradbenih objektov določene zahteve glede nosilne in požarne varnosti, sproščanja nevarnih snovi, zrakotesnosti in vodoodpornosti.

Les za nekonstrukcijske elemente v Lumarju dobijo s svoje žage v Rušah, ki so jo odprli z namenom, da bi jo sčasoma spremenili v center predelave lesa, v katerem bi lahko proizvajali dolžinsko lepljen konstrukcijski les in druge zahtevnejše lesne proizvode. Žal, pravi Lukić, jo še vedno uporabljajo zgolj za razrez hlodovine, saj ne morejo zagotoviti primerne kakovosti lesa, ki mora biti za konstrukcijsko uporabo ustrezno sušen (vsebnost vlage mora biti manj kot 18-odstotna). Največja težava pri zračno sušenem lesu je namreč po sogovornikovih besedah nevarnost zvijanja in pokanja, kar lahko pomeni zgolj estetsko napako, če gre za ostrešje, na konstrukciji sten pa se lahko pojavijo lasne razpoke, ki vplivajo na statiko celotnega objekta.

V Marlesu na leto obdelajo, vgradijo, predelajo in razrežejo 900 kubičnih metrov lesa in obrata v Sloveniji, ki bi jim zagotovil takšne količine kakovostnega konstrukcijskega lesa, preprosto ni, pravi Trebše. Zato konstrukcijski les z večjim presekom (80 milimetrov) kupujejo v tujini, les iz slovenskih gozdov pa sušijo in predelujejo v svojem obratu v Podvelki; iz njega izdelujejo pokončnike s presekom do 60 milimetrov, tudi v lepljenih prekladah je večina lesa slovenskega, doda sogovornik.

Samo certificirani materiali

Tako v Lumarju kot Marlesu kakovost svojih hiš dokazujejo s pridobljenim evropskim tehničnim soglasjem in drugimi certifikati ustreznih inštitucij. Dejstvo je namreč, da lahko v svoje hiše vgrajujejo zgolj in samo certificirane materiale, kar vpliva tudi na končno ceno izdelka. Pridobivanje evropskega tehničnega soglasja, na primer, pomeni dve leti dela pri pripravi ustrezne dokumentacije, nadzor neodvisnih inštitucij, opravljanje vrste preizkusov (požarni in zvočni preizkus, izračune toplotne prehod­nosti, meritve zrakotesnosti in podobno), kar je za proizvajalca nemajhen strošek, ki ga mora vključiti v ceno. Proizvajalci, ki nimajo evropskega tehničnega soglasja, delajo z nižjimi stroški in so ne po kakovosti, ampak po ceni konkurenčnejši, kar za imetnike soglasja pomeni nelojalno konkurenco.

Do sprejetja zakona o gradbenih proizvodih v Sloveniji ni bilo nikakršnega merila za zagotavljanje kakovosti, je pa podoben način zagotavljanja kakovosti že 30 let veljal v Nemčiji in Avstriji, zato so slovenski proizvajalci pridobivali tako avstrijsko kot nemško tehnično soglasje, ki je zelo podobno evropskemu (predvideva notranjo in zunanjo kontrolo kakovosti, požarne teste, teste zvočne zaščite in podobno). Avstrijsko in/ali nemško tehnično soglasje imajo vsi člani sekcije Slovenskih proizvajalcev lesenih montažnih hiš, medtem ko imajo evropsko le štirje (Marles hiše Maribor, Jelovica hiše, Lumar IG, Riko hiše), drugi so v postopku pridobivanja.

Sestavljanje v proizvodni dvorani

Na podlagi delavniške dokumentacije se začne proizvodnja konstrukcijskih elementov montažne hiše v proizvodni dvorani. V Lumarjevi lahko v eni izmeni izdelajo od 90 do 100 hiš na leto, s tlorisno površino okrog 140 kvadratnih metrov. Toliko jih tudi izdelajo, pravi Marko Lukić, lani so denimo kljub recesiji povečali proizvodnjo za 40 odstotkov. Skoraj 70 odstotkov predstavljajo zahtevnejši individualni projekti.

V Marlesovem obratu v Podvelki, kjer izdelujejo stene (ostrešja izdelujejo v obratu v Lovrencu pod Pohorjem), lahko izdelajo 500 do 600 hiš na leto, trenutna zmogljivost pa je po besedah Janka Trebšeta 250 hiš na leto. Raje sicer govori o kvadratnih metrih, izdelanih na leto, saj izdelujejo tudi vrtce in šole. Tretjino prodajo na slovenskem trgu, preostalo je namenjeno v tujino.

Tehnološki proces izdelave konstrukcijskih elementov za montažne hiše je v obeh obratih zelo podoben. Elementi za povprečno veliko družinsko hišo (okrog 140 kvadratnih metrov) so pripravljeni v dveh do treh dneh. Groba montaža (z dvigalom) na gradbišču je končana v dnevu do dveh, tri do pet dni (odvisno od zahtevnosti ostrešja) je potrebnih, da je hiša zaščitena pred vremenskimi vplivi, in še dva do tri dni za dela v notranjosti, kot so priprava in vgradnja inštalacij, zapiranje stropov, mansarde in podobno.