Proizvajalci stavbnega pohištva v sledenju ciljem, ki jih narekuje sodobna in trajnostno naravnana gradnja, na trg pošiljajo vedno bolj energijsko učinkovita okna. S tem seveda ni nič narobe, če hkrati ne zanemarimo drugih vlog, ki jih okna igrajo v našem življenju. Energijska varčnost je v zad­njem času res v ospredju, a to še ni razlog, da bi v želji po čim boljši energijski bilanci vgrajevali premajhna okna, na primer, ki ne morejo opravljati dveh osnovnih funkcij, to je zagotavljanje zadostne količine naravne svetlobe in omogočanje stika z okolico, kar močno vpliva na bivalno udobje. Okenskih površin zato nikakor ni smiselno zmanjševati na minimum, saj bomo s tem zmanjšali tudi pasivne toplotne dobitke, predvsem pa poslabšali naravno osvetljenost.

Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj zato vsebuje varovalko, ki postavlja spodnjo mejo naravne osvetljenosti: neposredna osvetlitev je dosežena, če skupna površina obdelanih zidarskih odprtin (pri tem se upošteva samo tisti del odprtine, ki je več kot pol metra nad gotovim podom), namenjenih osvetlitvi, dosega najmanj 20 odstotkov neto tlorisne površine teh delov stanovanja. Zgornja meja velikosti okenskih površin (ali razmerje med površino prozornih in neprozornih delov) ni predpisana, posredno pa jo je mogoče za vsak konkreten primer določiti na podlagi izbranih toplotnih lastnosti oken s kontrolo povprečne toplotne prehodnosti ovoja oziroma toplotnih lastnosti celotne stavbe, pojasnjuje Miha Tomšič z Gradbenega inštituta ZRMK.

Ustrezna energijska orientiranost

Pri načrtovanju okenskih odprtin je zato treba upoštevati vse našteto. Izbira izdelka, ki bo ustrezal našim željam in potrebam, je šele predzadnji korak (zadnji je, seveda, kakovostna vgradnja stavbnega pohištva). Že med projektiranjem je treba opraviti vrsto računskih postopkov, med drugim izračun toplotnih izgub in toplotnih dobitkov skozi okna na konkretni lokaciji in za konkretno orientacijo oken. Toplotne lastnosti oken vplivajo tudi na specifične transmisijske izgube oziroma na povprečno toplotno prehodnost ovoja stavbe, katerih mejne vred­nosti so prepisane s tehnično smernico za gradnjo (TSG-1-004:2010). Ta določa gradbene ukrepe oziroma rešitve za dosego zahtev iz pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (Pures 2) ter metodologijo izračuna energijskih lastnosti stavbe.

V skladu s pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah je treba hišo zasnovati in graditi tako, da je ustrezno energijsko orientirana, da so prostori v njej energijsko čim bolj optimalno razporejeni, materiali in elementi konstrukcije ter celotna zunanja površina stavbe, torej tudi okna, pa morajo omogočati učinkovito upravljanje energijskih tokov. Pri vsem naštetem je treba najprej preveriti vse možnosti za naravno prezračevanje in naravno osvetlitev prostorov. Pripadajoča tehnična smernica še podrobneje določa, da mora arhitekturna zasnova hiše z vidika učinkovite rabe energije omogočati še zlasti obliko in razmerje zasteklitve, da bodo hkrati zagotovljeni ustrezna osvetljenost prostorov, čim večji toplotni dobitki pozimi in čim boljša zaščita pred čezmernim sončnim obsevanjem in segrevanjem poleti.

Tehnična smernica obravnava tudi minimalno potrebno osončenje novogradenj in prinaša zahteve glede trajanja osončenja soncu izpostavljene površine zunanjega ovoja stavbe (zunanje stene in streha oziroma tako imenovane zbiralne površine), ki opravlja toplotno energijsko funkcijo. Minimalna osončenost je predpisana za oba solsticija in oba ekvinokcija za določene orientacije zbiralnih površin od povprečne višine meter od terena navzgor, pojasnjuje Tomšič. Omenjene zahteve smernice se sicer uporabljajo šele od 1. januarja 2011, smernica pa se ne ukvarja z vplivom novogradenj na obstoječe stavbe.

Nujno senčenje in prezračevanje

Že pred uveljavitvijo pravilnika o učinkoviti rabi energije na področju toplotnih lastnosti oken sta v Sloveniji veljala predpisa, ki sta bila med najstrožjimi v Evropi, ob uvel­javitvi Puresa julija 2010 se zahteve niso bistvene spremenile. Toplotna prehodnost zasteklitve je navzgor omejena na 1,1 W/m²K, kar je mogoče doseči z na trgu že vrsto let uveljavljeno dvojno zasteklitvijo s plinskim polnjenjem in nizkoemisijskim nanosom. Za vertikalna okna z okvirji iz lesa ali umet­nih mas (ali kombinacije naštetih materialov je največja toplotna prehodnost 1,30 W/m²K, za vertikalna okna s kovinskimi okvirji 1,60 W/m²K, za strešna okna 1,40 W/m²K, za svetlobnike in svetlobne kupole do skupaj pet odstotkov površine strehe pa je toplotna prehodnost omejena z 2,40 W/m²K.

V tehnični smernici so zapisani tudi ukrepi za zmanjševanje pregrevanja, poudarjen je pomen pasivnih ukrepov, kot sta senčenje in naravno prezračevanje. Zahteve po senčenju so razumljive (kot senčila po smernici štejejo samo tista, ki so vgrajena na zunan­ji strani), saj tako nadzorujemo stopnjo osvetljenosti in preprečujemo bleščanje, v toplejših mesecih pa v prostorih laže vzdržujemo primerno temperaturo.

Za piko na i kakovostna vgradnja

Posebnega predpisa ali smernice za vgradnjo zunanjega stavbnega pohištva pri nas nimamo, nekatere zahteve s tega področja pa so zajete v pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (v določilih o zrakotesnosti stavb in toplotnih mostovih), v tehnični smernici učinkovita raba energije in v zahtevah pravilnika o zaščiti stavb pred vlago. Strokovnjaki priporočajo vgradnjo stavbnega pohištva po načelu tesnjenja v treh ravninah. Pri določanju dodatnih zahtev za zagotovitev učinkovitega tesnjenja stika med okvirjem oken in konstrukcijo se zdaj naslanjamo tudi na standarda, ki ju uporabljajo v Nemčiji in Avstriji (oziroma na nemško tehnično smernico, po kateri sta bila pripravljena). Investitorjem je lahko pri izbiri ustreznega izvajalca v pomoč tudi znak kakovosti v graditeljstvu, ki ga podeljuje Gradbeni inštitut ZRMK. Če želijo pridobiti nepovratna sredstva Eko sklada, pa je vgradnja s tesnjenjem v treh ravninah nujna.

---

Predpisi, ki obravnavajo količino potrebne dnevne svetlobe v prostorih, so sicer pomanjkljivi in določajo le spodnjo mejo zadostne osvetlitve. Glede na zahteve pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj mora površina okna skupaj z okvirjem predstavljati 20 odstotkov tlorisne površine prostora, globina prostora pa ne sme presegati njegove trikratne višine. Pravilnik tudi ne upošteva kakovosti osvetlitve in njene razporeditve v prostoru, med drugim pa je v njem navedeno, da mora biti v vsakem prostoru najmanj eno okno in da je obvezna vgradnja senčil. Strokovnjaki se strinjajo, da pravilnik postavlja komaj še zadostne zahteve po potrebni svetlobi, in poudarjajo, da bi moral opredeliti minimalno osvetljenost na najgloblji točki prostora ali določiti vrednosti količnika dnevne svetlobe glede na namembnost prostora.