Žena še bolj kot jaz, čeprav so tudi meni pri srcu ravne, čiste linije, pove lastnik. Odločitev za hišo EE, ki so jo za Lumar zasnovali v biroju Sono arhitekti, sta zato sprejela malodane v trenutku. Ponudbo montažnih hiš na slovenskem trgu sta bolj ko ne le preletela, saj je lastnik zaradi obveznosti pogosto v tujini, a to ne pomeni, da končna odločitev ni bila premišljena. »Zelo dobro sva vedela, kaj želiva: montažno, energijsko čim bolj varčno hišo, za gradnjo katere bo uporabljenih čim več naravnih materialov. Iskala sva čiste linije, moderno zasnovo s funkcionalnim tlorisom. Glede na to, da sva oba astmatika, pa je bilo samo po sebi razumljivo tudi, da bo imel najin novi dom prezračevalni sistem,« našteva sogovornik.

Njuni predstavi o bodočem domu za tričlansko družino, ki se bo v začetku prihod­njega leta povečala za novega člana, družbo pa jim že ves čas delata tudi dve psički, je najbolj ustrezala ravno hiša EE. »Zaznamujejo jo čista linija fasad, naravni materiali, moderna zasnova in optimalna razporeditev prostorov. Sestavljena je iz treh monolitnih kubusov, postavljenih na transparent­no zastekljeno bazo pritličja. Trije ločeni volumni nakazujejo tridelnost programa v nadstropju, ki združuje starševski del, otroški del in komunikacijski del z igralnico,« pravi Edvard Blažko iz biroja Sono arhitekti in dodaja, da se zasnove vsakega stanovanjskega objekta lotevajo na enak način, pri čemer si prizadevajo ustvariti pretočno in dinamično, hkrati pa kompleksno in nekonvencionalno domovanje, ki mora, seveda, zagotavljati udobno in prijetno bivanje.

Vendar sama linija hiš, ki je navdušila mladi par, ponuja le osnovo, ki jo je mogoče brez večjih težav prilagoditi željam in potrebam naročnika. Kakor pravi Blažko, sodelovanje z naročnikom prinese usklajevanje in kompromise, ki upoštevajo želje bodočih stanovalcev. Končni izdelek tako sledi željam zdajšnjih lastnikov, a osnovni koncept je še vedno viden. Velike zastekljene površine so ostale, namesto prezračevane fasade na zunanjih zidovih v nadstropju, ki je bila v osnovni različici zamišljena kot kombinacija velikoformatnih prefabriciranih plošč in lesenih elementov, pa je uporabljena klasična tankoslojna fasada v različnih svetlejših odtenkih. »Zdelo se nama je, da se prvotno zamišljene temnejše fasadne površine ne podajo v to okolje. Nekaj pomislekov pa sva imela tudi zaradi strahu, da bi bilo pod nadkrito teraso ob tako temnem zidu prevroče, zato sva raje izbrala svetlejši odtenek,« pravi sogovornik.

Veliko leseno teraso pred hišo, ki se z ožjim in za dve stopnici nižjim lesenim »pločnikom« nadaljuje okrog in okrog hiše, sicer zaključujejo veliki kamniti bloki z nekoliko grobimi, neravno obdelanimi robovi. Ti so bili predvideni že v prvotni arhitekturni zasnovi in naročnikoma je bila nadvse všeč kombinacija toplega lesa, hladnega, robust­nega kamna in živega zelenja.

Drugi kompromis, ki sta ga morala last­nika sprejeti pri gradnji novega doma, je povezan s prostorskoureditvenimi načrti, ki v tem okolju prepovedujejo ravno streho. Hiša sicer ima ravno streho, a je na njej vse pripravljeno za morebitno dograditev nadstreška pod ustreznim naklonom. »Čakamo, kaj se bo zgodilo z napovedanimi spremembami občinskih prostorskoureditvenih predpisov, ki naj bi po novem, tako nam je bilo rečeno, dovoljevali tudi ravne strehe. Če se ne bodo spremenili, bomo streho nadgradili s poševnino, kot je izrisano v načrtih, za katere smo ravno zaradi morebitne naknadne spremembe odšteli precej več, kot je bilo predvideno,« pravi gostitelj. To je tudi razlog, da je na ravni strehi zdaj le pesek namesto zelenja. Z ženo sta namreč želela ozelenjeno streho, vendar bi imeli zaradi nje ob morebitnih naknadnih gradbenih posegih preveč težav in tudi občutno večje stroške.

»Glede energijske varčnosti ni bilo dileme, hiša bo pasivna. Zaradi premajhne ravne površine na sicer veliki parceli pa se njena notranjost ogreva in hladi z energijo okoliškega zraka namesto z energijo zem­lje,« pravi lastnik. Za napeljave zemeljskega kolektorja ni bilo dovolj prostora, vrtine bi bile predrage. »Potem ko smo v novem domu preživeli že eno zimo in poletje, lahko potrdim, da je bila odločitev pravilna,« doda sogovornik. Ob žledu v začetku leta, na primer, so bili štiri dni brez elektrike, torej brez ogrevanja, a se je hiša v tem času shladila le za tri do štiri stopinje Celzija (na 18 stopinj), medtem ko je temperatura v hiši lastnikovih staršev že drugi dan električnega mrka padla na 11 stopinj Celzija. Če sta se morala pri zunanji podobi hiše in izbiri energijskega vira prilagajati okolici in naravnim danostim parcele, jima glede notranjosti ni bilo treba sprejemati kompromisov. Razporeditev prostorov je bila po lastnikovih besedah izjemno funkcionalna, obema skoraj dobesedno pisana na kožo. Z izjemo nekaj bolj ko ne kozmetičnih popravkov zato notranje zasnove nista spreminjala.

Opremljanja novega doma sta se lotila v lastni režiji. »Takoj ko sva imela v rokah arhitekturne načrte, sva načela to temo. Ker imava zelo podoben okus, obema je namreč všeč bolj minimalističen slog opremljanja s pohištvenimi elementi izčiščenih linij, brez nepotrebnih okraskov in dodatkov ter s čim manj izstopajočimi barvami, sva zelo hitro našla skupni jezik. Hišo so komaj začeli postavljati, ko sem v posebnem računalniškem programu že izrisal njeno notranjost, skoraj do zadnje podrobnosti,« se spominja lastnik.

Arhiv revije Deloindom+.