Odločitev za montažno hišo je padla hitro, saj zanje velja, da so »toplejše«, vse površine imajo majhno toplotno kapaciteto, se sicer hitro segrejejo in ohladijo, vendar nikoli ne sevajo hladu, kakor je to značilno za klasično (toplotno slabo zaščiteno) gradnjo. Gospo Andrejo so ob ogledu mogočih bodočih domov posebej pritegnili odlično izdelani in vidni leseni deli, ki vnašajo mehkobo, toploto in prijaznost.

Za toplozračni sistem ogrevanja jih je navdušilo zagotovilo, da bo hiša le s tem sistemom ponudila največje mogoče udobje in prijazno bivanje. Znatno dražji sistem so torej kupili samo zaradi večjega udobja! To pa je bistveno sporočilo, saj se energijsko varčne in pasivne hiše ne tržijo zgolj zaradi majhne porabe energije, ampak predvsem zaradi bivalnega razkošja, ki ga omogočajo.

Gradnja za sladokusce

Izbrali so skeletno gradnjo, imenovano Vitanova, ki je edina te vrste v Sloveniji, v tujini pa jo ponujajo le najbolj luksuzne in drage montažne hiše Huf. Razlika med skeletno in panelno (klasično montažno) gradnjo je v tem, da imamo pri skeletni lep, viden lesen nosilni skelet, med temi nosilci pa se vgradijo polnila, ki se tovarniško pripravijo. Gre torej za gradnjo za sladokusce, za zahtevnejše kupce; v tem sistemu izdelajo pri Kagerju, od koder je hiša Klančar - Majhen, le desetino hiš.

Fasadni paneli imajo toplotno prevodnost 0,17 W/m2K. Steklena polnila dosegajo 0,8 W/m2K, če je zasteklitev fiksna, če se okna odpirajo, pa 0,9 W/m2K, kar je zelo solidno. Hiša ima 160 kvadratnih metrov uporabne bivalne površine v dveh etažah, brez kleti. Grajena je v tako imenovanem sistemu DOH, to pomeni, da so vsi elementi difuzijsko prehodni, da lahko zračna vlaga brez upora potuje po vseh sestavah zunanje stene. Toplotna izolacija je iz kamene volne, na željo pa jo lahko nadomestijo z volno iz lesa.

Poraba energije za ogrevanje znaša približno tri litre (30 kWh/m2 na leto), a ker je treba ogrevati tudi sanitarno vodo, skupno doseže približno 4,5 litra na kvadratni meter na leto, kar je tudi standard za nizkoenergijsko hišo. Hišo pripravljajo v tovarni tri mesece, še tri mesece pa jo montirajo, tako da se vselimo že tri do štiri mesece po pridobljenem gradbenem dovoljenju.

Ogrevanje je premišljeno

Hiša v Podpeči se ogreva do plus pet stopinj s toplotno črpalko zrak-zrak-voda, ki greje bivalne prostore in sanitarno vodo, pri nižjih temperaturah pa se sistem preklopi na ogrevanje s plinom. To je cenovno primerna in energijsko dobra rešitev – kombinacija cenejše toplotne črpalke s plinskim kotlom.

Toplozračno ogrevanje zagotavlja popolno udobje bivanja. Razmeroma velike zastekljene površine namreč ne prinašajo samo veliko svetlobe in odličnega stika z okoljem, ampak pomenijo v ekstremnih poletnih in zimskih razmerah tudi določeno potencialno »nevarnost«, da se prostor preveč ogreje oziroma ohladi. Tudi ko sončno energijo potrebujemo in želimo za ogrevanje prostorov, torej pozimi in v prehodnih obdobjih, je v običajnih objektih iz prostorov, kjer se zajema, ne moremo pošiljati v druge dele hiše. S toplozračnim ogrevanjem je to seveda mogoče, vsako uro se ves zrak v objektu zamenja in premeša, zato so sončni dobitki skozi južne površine enakomerno porazdeljeni po objektu.

Zajemanje zunanjega zraka je urejeno z zemeljskim prenosnikom toplote, ki je izveden s 50 metrov dolgo orebreno cevjo na globini 1,5 do 2 metra: tu se zrak poleti ohladi, pozimi pa predgreje. Sistem še ni opremljen s klimatsko napravo, ki bo poleti ta delno ohlajeni zrak še dodatno ohladila.

Andreja biva v hiši s svojo družino že (šele) štiri mesece. Za zdaj je izredno zadovoljna, ugaja ji, ker ni treba odpirati oken, pa je zrak vedno svež in čist; pol ure po tem, ko je kosilo pripravljeno, ni več nobenih vonjav po hrani. Všeč ji je tudi to, da je menjava filtrov za zrak preprosta in da niso pri tem od nikogar odvisni. Talna keramika, ki je položena v delu pritličja, je »topla« brez talnega ogrevanja, položena je na suhi estrih in nekako »mehka«, kar je nasprotje od tistega, česar se je najbolj bala: da bi bila tla mrzla in »trda«.

Andreja je sicer malo razočarana nad tem, da so ji naprave v strojnici vzele veliko prostora, saj hiša nima kleti. Na to ni računala in zato pogreša kak kvadratni meter skladišča.

Kljub višjim stroškom se naložba v energijsko varčno gradnjo izplača. Najprej zato, ker bo račun za energijo trajno manjši kot sicer, predvsem pa se ljudje za to odločajo zaradi večjega ugodja, ki jim ga takšni objekti omogočajo. Stalna temperatura zraka, visoka površinska temperatura notranjih površin ovoja, zaščita pred hrupom, čist in svež zrak brez odpiranja oken so pogoji za bivalno udobje, ki jim zadostijo le sodobno načrtovane in izvajane stavbe. Ta primer to gotovo potrjuje in dokazuje.

Spomnimo:
Nizkoenergijska hiša je izraz za nadstandardno toplotno zaščiten objekt, ki v naših podnebnih razmerah v letu dni ne sme porabiti več kot 40–50 kWh energije na uporabni kvadratni meter površine za ogrevanje prostorov in sanitarne vode (30 za ogrevanje prostorov in približno 15 za pripravo sanitarne vode). Ker to ustreza energijski vrednosti treh oziroma petih litrov kurilnega olja, komercialno imenujemo tako hišo tudi trilitrska hiša, pri čemer se misli samo na ogrevanje prostorov. Dejansko so te hiše štiri- do petlitrske, ker je treba prišteti še energijo za ogrevanje sanitarne vode. Objekt mora biti zgrajen zrakotesno, imeti mora prezračevalni sistem, ki je lahko hkrati ogrevalni in ohlajevalni sistem, kar pa ni nujno – ogrevanje in hlajenje je lahko izvedeno klasično. Debelina toplotne izolacije je v povprečju 15 cm na zidovih in 25 cm na strehi ter 10 cm proti tlem.

Delo in dom, 22. marec 2006