Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Prenova inštalacij: dober načrt je temelj

Ko se lotevamo prenove kuhinje, je smiselno preveriti, v kakšnem stanju sta električna in vodovodna napeljava. To je še zlasti pomembno, če bo treba zaradi drugačne razporeditve kuhinjskih elementov in gospodinjskih aparatov prestavljati vodovodne cevi in namestiti dodatne priključke.

Kdaj se odločiti za prenovo električne napeljave? Najbolj preprost odgovor je: ko ni več varna. To pa je takrat, ko so električni vodniki, po katerih poteka, dotrajani. Če na prvi pogled ni videti poškodb zaradi dotrajanosti, nam bodo pravi odgovor dale meritve, ki jih bo opravil elektroinštalater. Te so sicer potrebne pred vsakim priklopom na javno distribucijsko omrežje.

Prenove električne napeljave se je najbolj smiselno lotiti ob prenovi stanovanja. Dvajset let stari kabli in vodniki praviloma ne bi smeli biti dotrajani, a če bo v stanovanju že vse razkopano, jih morda ne bo odveč zamenjati. Že zato, ker se nove prenove verjetno ne bomo lotili naslednjih petnajst ali dvajset let. Prenova električne napeljave pa je nujna, če nameravamo spreminjati razpored vtičnic in stikal ali pa nanjo priključiti nove porabnike in torej potrebujemo več priključkov ali drugačne, pravi Zdravko Kokolj iz podjetja Domstan iz Velenja. Indukcijske kuhalne plošče, na primer, ne moremo priključiti na isti priključek kot navadni štedilnik z električno pečico.

Vsi priključki morajo biti ustrezno varovani oziroma ozemljeni, pri čemer je treba upoštevati priključno moč in sočasnost priključenih naprav. Vsakršna improvizacija se nam lahko hitro maščuje – če bomo na posamezen odsek priključili preveč porabnikov, se bodo vtičnice in kabli pregrevali, zaradi kratkega stika pa je zagorelo že v marsikaterem domu, opozarja sogovornik in dodaja, da delo z elektriko nikakor ni primerno za domače mojstre, saj lahko že najmanjša napaka povzroči hude posledice. Celotna napeljava mora biti ustrezno dimenzionirana, kar med drugim vključuje kable ustreznih presekov in primeren razpored varovalk.

Nikoli na pamet

Osnova vsake prenove električnih inštalacij je dober načrt, na katerem morajo biti označene vse varovalke pa tudi tipi ozemljitvenega sistema. Naredi ga projektant ali inštalater, ki pa ga dosledno izvaja. Tako se izognemo marsikateremu zapletu ob morebitni poznejši okvari oziroma napakah na napeljavi. Če smo kupili starejšo hišo, zelo verjetno nimamo načrta električne napeljave in lahko o tem, kje v stenah se skrivajo kabli, samo ugibamo, še zlasti če so bili posamezni vodi napeljani »po domače«. V tem primeru si elektroinštalater pomaga s posebnimi senzorji, ki zaznajo potek kablov pod ometom. V kakšnem stanju je električna napeljava, je mogoče preveriti tudi s termografijo, ki se ponavadi uporablja za iskanje toplotnih mostov na objektu. Termovizijska kamera namreč odkrije tista mesta na napeljavi, ki se pregrevajo in na katerih lahko zato pričakujemo težave, kot so kratki stiki.

Najbolj problematični so spoji na stari električni napeljavi, kot so razdelilne doze, stikala ali vtičnice, ki so pogosto vzrok za kratek stik, sploh če je bila napeljava že večkrat predelana. Dobrega načrta pa ni mogoče narediti, če uporabnik ne ve, kaj bi sploh rad in kaj potrebuje. Vedeti mora, koliko stikal in vtičnic potrebuje, kjer naj bodo nameščeni, odločiti se mora tudi o sistemu vgradnje. V zadnjem času je najbolj razširjen tako imenovani modularni sistem. Med njegovimi prednostmi je treba omeniti več prostora v dozah, poljubno sestavljanje posameznih elementov in podobno.

Sodobni elementi, ki sestavljajo električno napeljavo, so praviloma bolj zanesljivi. Tako imenovana fit stikala v električnih omaricah preprečujejo, da bi ob okvari po nesreči prišli v stik s previsoko napetostjo. Namesto klasičnih varovalk se zdaj vgrajujejo avtomatske oziroma tako imenovani inštalacijski odklopniki, ki jih lahko uporabimo večkrat. Klasične varovalke smo namreč morali ob kratkem stiku ali preobremenitvi zamenjati.

Plastične, nič več svinčene cevi

Prenove vodovodne napeljave se lotimo takrat, ko imamo željo po spremembi in seveda denar, najpozneje pa takrat, ko nam začne kje zamakati, napol za šalo, napol zares pove Zdravko Kokolj. Idealen čas za tovrstne posege je, ko prenavljamo stanovanje. Če prenavljamo kuhinjo, je dobro pregledati, v kakšnem stanju so cevi vodovodne napeljave. Morda še nikjer ne zamaka, a če imamo v stenah še svinčene cevi, jih je vsekakor treba zamenjati s plastičnimi. Prav tako ni nujno, da bodo pomivalno korito, štedilnik ali pomivalni stroj po prenovi ostali na istem mestu, kar pomeni, da bo moral inštalater kakšno cev speljati malce drugače. To bo moral storiti tudi, če smo se odločili, da bomo imeli po novem v kuhinji tudi pomivalni stroj, saj bo treba napeljavo prilagoditi novemu porabniku in premakniti cevi.

Preden vodoinštalater začne prestavljati cevi, je treba zapreti vodo v celotnem objektu. V hiši s tem ni težav, v dvajset in več let starih blokih pa stanovanja nimajo svojih ventilov, kar pomeni, da bodo med prenovitvenimi deli v našem stanovanju začasno brez vode vsi stanovalci. O tem je treba obvestiti upravnika, da bo poskrbel za zaprtje vode, pa tudi sosedom je treba povedati, da bo nekaj časa motena preskrba z vodo in bo v bloku malce bolj hrupno.

Koliko časa bodo trajala dela, je odvisno od tega, kako temeljite prenove smo se lotili, a če, denimo, nameravamo samo za meter ali dva premakniti vodovodno cev v kuhinji, več kot štiri ure en mojster skoraj nima kaj početi, pravi Kokolj. Najprej bo odstranil stare cevi in izdelal rege za nove. Načrt ni nujen, je pa dobrodošel, pravi sogovornik, vsaj kakšno skico je dobro imeti, saj ljudje pogosto hitro pozabijo, kje v stenah potekajo cevi. V blokih z njihovim iskanjem ni večjih težav, saj so napeljave po Kokoljevih besedah izdelane po nekem sistemu, zato vodoinštalater lahko predvideva, kje potekajo cevi, če nima načrtov, pa sledi cevi od porabnika – glavni vod je namreč vedno v bližini porabnikov oziroma od njih ni nikoli dosti oddaljen. Potek cevi je mogoče odkriti tudi s poslušanjem; odpremo pipo in poslušamo, kaj oziroma kje v steni se kaj dogaja.

Dvajset let stara vodovodna napeljava bi morala biti še čisto v redu, izjema so odtočne cevi, ki so še vedno večinoma svinčene, in ne plastične. Je pa še nekaj drugega, zaradi česar se hkrati z novimi kuhinjskimi elementi odločimo tudi za posodobitev vodovodne napeljave – večina starih stanovanj ima pipe na zidu, vsa nova pa jih imajo na koritu. Že zato je treba cevi nekoliko prestaviti, sicer nimaš »moderne« kuhinje, malce v šali pove Kokalj.