Breuer je v ZDA zaslovel predvsem s svojimi zgradbami, v Evropi pa se je bolj uveljavil kot oblikovalec pohištva. Kot arhitekt se je izražal zelo jasno in bil pozoren na podrobnosti. Bil je eden zadnjih arhitektov, ki je deloval po načelu o povezovanju umetnosti in obrti – zagovarjala ga je šola Bauhaus, iz katere je izšel – in mu je uspelo združiti umetnost in tehnologijo, ki se je uveljavila v drugi polovici 20. stoletja.

Ko govorimo o vsakdanjem življenju, Breuerja najbolj poznamo po njegovem pohištvu oziroma izdelkih, zasnovanih na podlagi njegovih kosov pohištva, ki jih je oblikoval že v obdobju med obema svetovnima vojnama. To so predvsem konzolni stoli, izdelani iz kovinskih cevi, ki nimajo zadnjih nog, težo zadnjega dela sedišča podpirata prednji nogi stola, zaviti nazaj in združeni na tleh pod zadnjim robom sedišča.

Konzolne stole je izumil na začetku dvajsetih let 20. stoletja nizozemski arhitekt Mart Stam, vendar je novo idejo hkrati samostojno razvijal tudi Breuer. Njegova rešitev v primerjavi s Stamovo omogoča nihanje stola zaradi precej debelejše cevi; razlikujeta se tudi v sestavi naslona za hrbet, zaradi katere je Breuerjev precej udobnejši. Na kratko, po vsem svetu so zasloveli prav modeli, zasnovani na njegovi rešitvi. Še danes jih izdelujejo v številnih državah.

Od Avstro-Ogrske do Amerike

Marcel Lajos Breuer se je zaradi štipendije leta 1920 lahko vpisal na dunajsko likovno akademijo, vendar jo je po nekaj tednih zapustil. Odšel je v Weimar, na visoko umetniško šolo Bauhaus, na kateri je bil eden od 143 študentov druge generacije udarne umetniške avantgarde.

V weimarskem Bauhausu je opravil obvezni obrtniški tečaj. Odločil se je za mizarstvo. Dokazal je, da je tudi nadarjen slikar, vendar se je usmeril v oblikovanje pohištva. Nase je prvič opozoril leta 1922 z ekspresionističnim stolom iz letvic – postal je eden od izdelkov, zaradi katerih so začeli razpravljati o pre­usmeritvi Bauhausa od obrtništva k združevanju umetnosti in tehnike.

Breuer je svojo idejo za pohištvo, izdelano iz kovinskih cevi, domnevno dobil, ko je opazoval krmilo pri svojem kolesu. To je bilo leta 1925, ko je že postal vodja Bauhausove delavnice za pohištvo v Dessauu, kamor se je Bauhaus preselil iz Weimarja. Iz tovarne koles Adler je naročil več cevi, vendar so pri Adlerju menili, da je naročilo nesmiselno, zato mu jih niso dostavili. Dostavilo mu jih je podjetje Mannesmann. Breuerju je pri njegovem delu pomagal ključavničar – zaposlen je bil pri proizvajalcu letal Junkers, ki je prav tako imel tovarno v Dessauu –, da je lahko izdelal svoj »kovinski klubski stol«.

Ta stol je postal eno najpomembnejših poglavij v zgodovini oblikovanja pohištva za sedenje. Zdaj se imenuje Wassily po slikarju Kandinskem, ki je prav tako deloval v Bauhausu. Serijsko ga je najprej izdelovalo podjetje Standard iz Berlina pod imenom model B3 (B zaradi Breuerja). Breuer je nato prodal pravice zanj znanemu proizvajalcu pohištva Thonetu, v šestdesetih letih 20. stoletja pa italijanskemu podjetniku Dinu Gavini, čigar istoimensko podjetje je stol poimenovalo Wassily. Zdaj ga izdeluje ameriški Knoll, ki je kupil Gavinovo podjetje.

Nad končno različico se je takoj navdušil vodja Bauhausa Walter Gropius in Breuerju naročil, naj opremi novo stavbo Bauhausa v Dessauu. Tako je oblikoval več kosov, ki jih je poimenoval »kovinsko pohištvo«: stole brez naslonjal za gostinske lokale, in sicer v štirih velikostih, da so nekatere lahko uporabljali tudi kot mizice; zložljive mizice za veže; stole za ateljeje in več drugih kosov pohištva.

Breuerjevo pohištvo, izdelano iz nikljanih in kromanih cevi, se je pogosto pojavljalo v tedanjih publikacijah Bauhausa ter navdihovalo številne druge oblikovalce. Postalo eden najpomembnejših sestavnih delov »novega stanovanja« – vedno je bilo pri roki, bilo je racionalno, funkcionalno, praktično, lahkotno, čisto ... Več modelov kovinskega pohištva, ki ga je oblikoval Breuer, zdaj izdeluje nemško podjetje Thonet.

Med obema svetovnima vojnama so Breuerja poznali po vsem svetu tudi po oblikovanju pohištva iz aluminija in večslojnih vezanih plošč. Številni njegovi sodelavci iz Bauhausa, umetniki, arhitekti in meceni iz več evropskih držav – med njimi je bil tudi slavni arhitekt in oblikovalec Alvar Aalto – so opremljali svoje domove s takšnimi kosi pohištva. Breuer je nato v Veliki Britaniji in ZDA oblikoval notranjost stanovanj in tudi te ideje so močno vplivale na stanovanjsko kulturo 20. stoletja.

Konec dvajsetih let je prišel v Berlin, kjer je večinoma ustvarjal kot arhitekt, specializiran za notranje oblikovanje. Po več daljših potovanjih se je leta 1933 odločil, da bo dokončno zapustil Nemčijo. Bil je judovskega rodu, zato po prihodu Hitlerja na oblast tu ni mogel več živeti. Vrnil se je na domačo Mad­žarsko, vendar je leta 1935 zapustil tudi to državo. Emigriral je v London in tam ustvarjal kot arhitekt.

Zasebne in poslovne zgradbe, zimska letovišča, muzeji in cerkve

Leta 1937 se je dokončno preselil v ZDA, kjer je najprej postal docent, nato pa tudi profesor na Graduate School of Design na harvardski univerzi. Skupaj z nekdanjim mentorjem iz Bauhausa Walterjem Gropiusom je ustanovil zasebni arhitekturni biro. Ko sta ga leta 1941 zaprla, je Breuer ustanovil lastni biro.

Svoje zlato obdobje je doživel v ZDA po drugi svetovni vojni, ko se je odločil, da bo deloval kot arhitekt, ne pa kot oblikovalec. Izdelal je načrte za več zgradb, ki so postale vzor številnim arhitektom. Vendar je eden od njegovih biografov Arnt Cobbers v knjigi Breuer (2007, založba Taschen, Köln) zapisal, da je »Breuerjevemu ugledu škodilo to, da zdaj povojni modernizem močno kritizirajo – od postmodernističnih kritik si nikdar ni zares opomogel«.

Njegove številne zasebne stanovanjske hiše, zgrajene večinoma na severozahodu ZDA, so brezčasne, funkcionalne in lepe, izdelane so predvsem z združevanjem različnih kvadrov. Vendar Cobbers trdi, da jim manjka revolucionarni zagon. Poleg tega je Breuer pri svojih pomembnih stavbah, za katere je izdelal načrte v petdesetih letih, uporabljal vidni, goli beton, nato pa celo pročelja iz že izdelanih betonskih delov, po čemer se zdaj le redkokdo lahko zgleduje.

Breuerja se kljub temu spominjamo ne le po njegovi produktivnosti in poslovni uspešnosti, temveč tudi po tem, da je bil eden najbolj inovativnih in zanimivih arhitektov 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni je izdelal načrte za več zasebnih vil, poleg tega je bil glavni arhitekt oziroma eden izmed glavnih načrtovalcev več pomembnih projektov: sedeža Unesca v Parizu (skupaj s Pierom Luigijem Nervijem in Bernardom Zehrfussom), opatije in univerze St. John's v Collegevillu v ameriški zvezni državi Minnesota (1953–1961), razširitve stavbe Univerze v New Yorku (zdaj Bronx Community College, načrte je izdelal skupaj s Hamiltonom P. Smithom), velikega raziskovalnega središča IBM v mestu La Gau­de pri Nici (skupaj z Robertom F. Gatjejem), celotnega zimskošportnega središča Flaine v Franciji (skupaj z Robertom F. Gatjejem), zgradbe znanega newyorškega muzeja ameriške umetnosti Whitney Museum of American Art (skupaj s Hamiltonom P. Smithom), sedežev dveh zveznih ministrstev v Washingtonu in tako naprej.