Zelo natančno je določeno, kakšne zahteve mora izpolnjevati hiša, da je nizkoenergijska, in kakšne, da je pasivna. Obe ravni energijske varčnosti lahko dosežemo v lesenih montaž­nih in zidanih hišah. Osnova so zadostna toplotna izolacija zunanjega ovoja, pravilno načrtovani in izdelani detajli, izbira kakovostnega stavbnega pohištva in kakovostna montaža, s katero vse elemente sestavimo v celoto, ki zagotavlja ustrezno zrakotesnost in energijsko varčnost, pravi Nataša Teraž iz podjetja Lumar. Vendar je najobčutljivejša izvedba detajlov, se strinjajo vprašani. Detajli so tisti, ki tako rekoč odločajo, ali bo hiša nizkoenergijska ali pasivna, in kakor zatrdijo sogovorniki, jih je zaradi tehnologije gradnje in uporabe večinoma naravnih materialov laže kakovostno izvesti pri montažni kot pri zidani gradnji.

Stiki brez toplotnih mostov

Posledica nepremišljeno in nekakovostno izvedenih detajlov so toplotni mostovi, ti pa v energijsko zelo varčnih hišah, še posebno v pasivnih, porušijo energijsko bilanco, poleg tega vplivajo na kakovost bivanja in trajnost vgrajenih materialov, pravi Nataša Teraž. Ključno je, kako so načrtovani in izvedeni detajli na stiku različnih konstrukcij: talna plošča in zunanja stena, vogali zunanjih sten, vgradnja oken in stik zunanje stene z okenskim okvirjem, zunanje stene in strešne konstrukcije. Vi našteti stiki morajo biti izdelani brez toplotnih mostov. V montažnih hišah, najsi je njihova osnova okvirna lesena ali skeletna konstrukcija, so načrtovani zelo natančno že na papirju. Še več, pri okvirni konstrukciji so definirani in standardizirani ter izdelani v nadzorovanem okolju brez zunanjih vplivov, pravi Branka Močnik iz podjetja Marles hiše. Vnaprej predvidena in po točno določenih postopkih je izvedena tudi montaža na terenu, še dodajata sogovornici. Podobno velja za skeletno gradnjo, pri kateri na podlagi natančnih načrtov pripravijo vse lesene elemente konstrukcije. Proces nadzorujejo računalniško, predvideni so tudi vsi detajli stikanja in ojačitev teh elementov na gradbišču, pojasni Marko Štirn iz podjetja Damahaus.

Sobivanje naravnih materialov

Toplotnih mostov v montažnih hišah ne preprečujejo le z načrtovanjem in proizvodnjo v nadzorovanih razmerah, temveč tudi z izbiro materialov. V njih so združeni materiali, ki sobivajo že v naravi, pravi Štirn in pojasni, da ni enako, če stikamo lesena tla z leseno steno ali opeko z betonom. V prvem primeru ne bo toplotnega mostu, v drugem pa se bo pojavil, če stik ne bo kakovostno in izdatno toplotno izoliran, kar pa zahteva zelo kakovostno izvedbo – možnosti za nastanek toplotnega mostu so v tem primeru torej večje. Stena montažne hiše je sestavljena iz materialov, ki imajo vsi po vrsti slabo toplotno prevodnost. Celotna stena je izolacija, lahko tudi rečemo, da je celoten zunanji ovoj toplotna izolacija, pravi mag. Klemen Pogačnik iz podjetja Jaris. Podobno velja za medetažne plošče in ostrešje, pri balkonih, nadokenskih prekladah, zato je na stikih med njimi manj možnosti za nastanek toplotnih mostov, še doda.

Zagotovljena zrakotesnost stikov in prebojev

Drugi vidik pri doseganju visoke energijske varčnosti je zrakotesnost hiše. Ta pomeni, da so popolnoma vsi stiki in preboji ustrezno zatesnjeni oziroma je preprečen pretok zraka. V lesenih montažnih hišah so zato vsi prej našteti stiki še dodatno zatesnjeni z ustreznimi zrakotesnimi tesnilnimi trakovi. Poskrbijo pa tudi za razvod inštalacij. V večini montažnih hiš je izvedba inštalacijskega kanala, po katerem so razpeljane vse napeljave, stalna praksa, pravita Teraževa in Močnikova. Tudi kanal je toplotno izoliran, s čimer še povečajo debelino toplotne izolacije zunanje stene. V zidanih hišah so kanali za napeljave narejeni v zidake, ki imajo mrežasto strukturo, po kateri zrak lahko nemoteno kroži, pravi Pogačnik. Zrakotesnost je zato v zidanih hišah veliko teže doseči.

Zaradi sestave, v kateri prevladuje toplotna izolacija, osnovni gradnik pa je les, je stena montažne hiše lahko tanjša kot stena zidane, če želimo doseči enako toplotno prehodnost. Kakor pravi Močnikova, imata enak toplotnoizolativni učinek 1,09 centimetra debela izolacija iz mineralne volne in 29,5 centimetra debela opeka. Za toplotno prehod­nost pod 0,15 W/m2K, kar je zgornja meja za pasivno hišo, bo stena v montažni hiši debela nekaj več kot 40 centimetrov (skoraj toliko je tudi toplotne izolacije), v zidani pa najmanj 55 centimetrov, saj je treba približno 30-centimetrski zidak obložiti še z vsaj 25 centimetri toplotne izolacije. Naravna toplotna izolacija, ki jo običajno vgrajujemo v montažne hiše, to so celulozni in lesni kosmiči, lesne vlaknenke ter tudi mineralna volna, ima visoko gostoto in specifično toploto, kar zagotavlja visok fazni zamik oziroma toplotno stabilnost konstrukcije, pravi Nataža Teraž. S tem poskrbimo, da se hiša poleti ne bo pregrevala, pozimi pa ne hitro ohlajala.

Energijsko varčnost moramo gledati tudi z vidika vpliva novogradnje na okolje, in ne le stroškov za energijo med njeno uporabo, pravi Štirn. Če uporabljamo naravne materiale, ki so obnovljivi, hkrati pa za njihovo predelavo ne potrebujemo veliko energije in jih ob koncu njihovega življenjskega cikla lahko še recikliramo, je vpliv na okolje zaradi majhnih izpustov ogljikovega dioksida bistveno manjši. Tu se skriva še en vidik lažjega doseganja energijske učinkovitosti pri lesenih montažnih hišah v primerjavi z zidanimi.

Obnovljivi viri energije za ogrevanje

Korak od nizkoenergijske do pasivne montažne hiše je lahko majhen. Načeloma je treba le povečati debelino toplotne izolacije zunanjega ovoja in obvezno vgraditi centralni prezračevalni sistem z vračanjem toplote odpadnega zraka, se strinjajo sogovorniki. Vendar v praksi ni vedno tako preprosto. Da bi lahko dosegli pasivni standard, so pomembni parcela in klimatske razmere na njej, orien­tacija hiše, njena arhitekturna zasnova, oblikovni faktor, možnost zajema toplotnih dobitkov. Marko Štirn svetuje, da ni treba za vsako ceno graditi pasivne hiše in pretiravati z debelino toplotne izolacije. Za vsak primer posebej je treba glede na prej naštete dejavnike izračunati, kaj se splača. Če se dodatna naložba v toplotno izolacijo, prezračevalni sistem in druge tehnologije za izkoriščanje obnovljivih virov energije ter morebitne dodatne detajle, ki jih je treba izvesti zaradi specifičnih razmer na parceli, ne bo povrnila v 25 letih, potem pasivna hiša ni najbolj smiselna odločitev, še pravi.

Tehnologija, ki jo vgradimo v energijsko varčne in pasivne hiše, sicer ni odvisna od tega, ali je hiša montažna ali zidana, pa vendar nas je zanimalo, kakšne so na tem področju izkušnje sogovornikov. Zelo podobne: najpogostejši vir ogrevanja so kompaktne naprave, ki združujejo toplotno črpalko za ogrevanje prostorov in sanitarne tople vode, zalogovnik in centralno prezračevalno napravo z vračanjem toplote odpadnega zraka. Tudi če ne gre za kompaktno napravo, so toplotne črpalke zrak/voda in zemlja/voda najpogostejši vir ogrevanja. Ogrevala so praviloma nizkotemperaturna, največkrat talno gretje. Graditelji se po izkušnjah sogovornikov pogosto odločijo tudi za sprejemnike sončne energije za ogrevanje sanitarne tople vode. Ta je predvsem v pasivnih hišah precej večji strošek kot ogrevanje prostorov. Manj pogosta izbira je toplozračno gretje prek prezračevalne naprave. Kakor pravi Nataša Teraž, je to primerno za izjemno dobro toplotno izolirane hiše manjše površine, v večjih pa je pozimi zaradi večjih toplotnih potreb in pokrivanja temperaturnih konic ob ekstremno nizkih zunanjih temperaturah lahko zrak presuh, kar ni dobro za ugodje bivanja.

Delo in dom, 14. september 2011