Zaradi izjemnega napredka tehnologije izdelave posameznih elementov in sklopov, iz katerih so narejene montažne hiše v zadnjem desetletju in pol, težko postavimo ločnico med arhitekturo montažnih in zidanih hiš, pravi profesorica dr. Martina Senegačnik Zbašnik s Fakultete za arhitekturo. Ne glede na to, iz katerega konstrukcijskega materiala bo, gre preprosto za načrtovanje individualne hiše. Omejitev ni, saj vsi materiali dopuščajo zelo ambiciozno in sodobno načrtovanje, ki je odvisno predvsem od želja naročnika in smelosti arhitekta, je prepričana sogovornica. V zadnjem času montažno hišo zelo težko ločimo od zidane. Vidimo lahko zidane hiše, ki imajo leseno fasado, zaradi katere domnevamo, da so montažne. Pogosto pa se zgodi tudi nasprotno. Večina montažnih hiš ima tankoslojno kontaktno fasado, ki bi jo pripisali zidanim. Po obliki pa se sploh več ne razlikujejo, pravi sogovornica. Les, ki je osnovni konstrukcijski material montažnih hiš, je zelo prilagodljiv in omogoča najrazličnejše oblike, tudi okrogline.

Posnemanje duha časa in prostora

S tem se strinja arhitekt in urbanist Janko Rožič, ki je skupaj z arhitektom Gašperjem Drašlerjem izrisal načrte za tri različne montažne hiše podjetja Rima: »Gradnja montažnih hiš je šele v zadnjih letih doživela velike spremembe, nekateri proizvajalci so spoznali pomen arhitekturnega oblikovanja in urbanističnega načrtovanja, tehnologija gradnje je veliko bolj prilagodljiva, montažne hiše pa do človeka in narave bolj prijazne.«

Vendar dodaja, da je še vedno preveč slepega posnemanja tirolskih, finskih, ameriških in drugih tržnih vzorcev, ki niso usklajeni s posebnimi potrebami ljudi in z lokalnimi posebnostmi slovenskega prostora. Sodobna hiša, montažna ali zidana, mora združevati najnovejša spoznanja stroke, ki upoštevajo duha časa in staro modrost gradnje, v kateri se čuti duh prostora, je prepričan Rožič. O arhitekturnem slogu današnjega časa je zato težko govoriti. Idejna zasnova mora spoštovati pokrajinske posebnosti, arhitekturne principe z upoštevanjem tradicionalnih izkušenj, hkrati pa omogočati izpeljavo različic po željah naročnikov in glede na danosti posamezne lokacije. Našteto pa naj bi imelo še pečat avtorskega dela arhitekta, razmišlja Rožič. Različni arhitekti so tako za podjetje Rima pripravili načrte montažnih hiš, ki posnemajo značilnosti barjanskega okolja, dve različici gorenjske hiše, osrednjeslovensko ter štajersko hišo, ki so jo razvili iz tradicionalne štajerske kašče.

Osebni pečat arhitekta in naročnika

Sodobna montažna hiša ima osebni pečat arhitekta, ki pri oblikovni in funkcionalni zasnovi prisluhne željam naročnika, pritrdita tudi arhitektka Tatjana Šeško in vodja marketinga Mirijana Bračič iz mariborskega Marlesa. Tehnologija proizvodnje sestavnih delov, ki se na gradbišču zložijo v celoto, omogoča gradnjo povsem klasičnih hiš. Te so lahko eno-, dvo- ali večnadstropne, lahko imajo mansardo, dvo- ali večkapno streho z različnim naklonom. V zadnjem času pa za najsodobnejše veljajo tiste z enokapno ali celo ravno streho.

Arhitekturno zasnovo vse bolj narekuje tudi zahteva po energijski varčnosti. Standardi nizkoenergijske in pasivne gradnje postavljajo vrsto omejitev pri arhitekturni zasnovi, zato je ta precej preprosta in kompaktna. Pri takšnih hišah izginjajo lomljene stene z vrsto vogalov, stolpiči, nadstreški in razgibane strehe s frčadami. Površina oken se povečuje na južni strani, na severni pa je hiša zelo zaprta, okna so majhna in jih je čim manj.

A kakor pravita sogovornici, to pravzaprav ni značilno le za montažne hiše, temveč za vse, ne glede na to, iz kakšnih materialov so grajene. Zato sta prepričani, da je slabši sloves montažnih hiš povsem neupravičen. Čas je, da se začnemo zavedati, da ima takšna gradnja vrsto prednosti, ne le arhitekturnih, temveč tudi v kakovosti materialov, hitrosti gradnje in ugodju bivanja, sta še prepričani.

Prve hiše iz majhnih plošč

Sodobne hiše so povsem nekaj drugega kot prve montažne hiše, ki so jih postavljali pred tridesetimi in štiridesetimi leti. Takrat je tehnologija proizvodnje omejevala ustvarjalnost arhitektov in narekovala videz hiš, pravita sogovornici iz Marlesa. Friderik Kager iz podjetja Kager hiše pojasnjuje, da so bile prve narejene iz tako imenovanih majhnih plošč, ki so se kot kocke sestavljale na gradbišču. Te niso omogočale velikih razponov sten in različnih oblik. Bilo je premalo znanja za razvoj naprednejše tehnologije, poleg tega majhni elementi tudi konstrukcijsko niso bili primerni za bolj smele načrte, dodaja Kager. Rezultat so bile preproste hiše, ne preveč prijetnega videza, ki se jim je na daleč videlo, da niso zidane.

Že pred leti so začeli drznejši proizvajalci v tujini eksperimentirati, saj industrija ni bila sposobna slediti idejam arhitektov in naročnikov. Nekatera tuja podjetja so začela iskati različne rešitve, ki so jih najprej lahko uresničili le zelo dobri tesarji, pripoveduje Kager. Ti so bili sposobni izdelati prav vse in pozneje so se proizvajalci učili od njih ter jim marsikatero znanje celo »ukradli«, še pove sogovornik. Zdaj ni omejitev, razen cene, še doda. Izdelajo lahko kar koli, saj je znanja dovolj. Hiše so zgrajene iz v proizvodnji izdelanih sten velikih razponov z dobro premišljenimi konstrukcijskimi elementi.

Omejitev je le cena

Tako kot vsaka zidana je tudi montažna hiša narejena po željah naročnika. Seveda obstajajo tipske, zasnovo katerih lahko stranka delno prilagodi svojim željam, a večina je unikatnih, še dodajo v Marlesu in podjetju Kager Hiše. Friderik Kager še enkrat opozori na ceno, ki največkrat narekuje arhitekturno zasnovo. Opozarja, da arhitekti pri načrtovanju zelo sodobnih hiš, z različnimi netipskimi elementi, kot so na primer okrogline, pozabljajo, kaj to pomeni za ceno hiše. O arhitekturnem slogu še doda, da je tako kot modna zapoved in se spreminja zelo hitro. Težko je sicer reči, kateri je prevladoval pred leti in kakšne so zadnje smernice, a pravi, da lahko videz in kakovost montažnih hiš primerjamo z oblačili. Ločimo tista, ki so konfekcijska, nekatera imajo pečat priznane blagovne znamke, tretja pa so narejena po meri pri krojaču.

Delo in dom, 7. januar 2009