Lesena pasivna hiša ni bila na seznamu njunih želja, ko sta pred leti iskala hišo oziroma parcelo, na kateri bi zrasel dom za petčlansko družino. Pravzaprav, pravi lastnica, se s tem, ali bo hiša zidana ali montažna ter kako energijsko varčna bo, sploh nista ukvarjala: »Vedela sva le, da hočeva majhno hišo, z racionalno zasnovanim tlorisom, v kateri bo ravno toliko prostora, kot ga potrebujemo, brez dodatnih kotičkov, v katerih bi se nabirala navlaka. Tri leta sva iskala, pa je bilo vedno kaj, kar nama ni ustrezalo. Enkrat je bila hiša prevelika, drugič nisva bila navdušena nad lokacijo ... Ko sva prvič videla hišo v Vodicah, takrat še na papirju, pa sva oba takoj vedela, da so stvari končno sedle na svoje mesto.«

Hiša ni bila velika, a 150 kvadratnih metrov bivalne površine v dveh nadstropjih se je bodočima investitorjema zdelo dovolj. V pritličju imajo velik odprt prostor s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, še eno sobo, ki jo zdaj uporabljajo kot pisarno, majhno kopalnico, kurilnico, ki je hkrati pralnica, v nadstropju, kjer so stropi visoki od 2,5 do tri metre, pa so spalnica, tri otroške sobe (vsaka meri 12 kvadratnih metrov) in kopalnica. »Pritegnila naju je racionalna zasnova, zato je nisva spreminjala, le v nadstropju sva se namesto za dve manjši kopalnici raje odločila za eno večjo. Vse drugo je ostalo tako, kot so si zamislili v podjetju Jaris, ki je hišo zgradilo,« našteva lastnica, Boris Mihovec iz omenjenega podjetja pa doda, da so v projektiranje vložili veliko truda, saj so želeli čim bolj funkcionalno in racionalno izkoristiti majhno kvadraturo.

»Zasnova je zelo preprosta, tako da je čim bolj ugodna za pasivno hišo, tloris pa kar se da racionalno izkoriščen. Lahko rečem, da nam je uspelo na 150 kvadratnih metrov spraviti vse, kar imajo, denimo, 180 kvadrat­nih metrov velike hiše, a smo prihranili najmanj 30.000 evrov,« pove sogovornik.

Vgrajenih 25 kubičnih metrov lesa

V hišo je po njegovi oceni vgrajenih približno 25 kubičnih metrov lesa. Gre namreč za skeletno gradnjo, to je odprt sistem, ki se razlikuje od panelne montažne gradnje. Na temeljno ploščo postavijo skelet, ogrodje, posamezne tramove povežejo z lesnimi zvezami, ki zadostujejo, da konstrukcija samostojno in trdno stoji, nato pa začnejo zapirati konstrukcijo. Gledano z zunanje strani je sestava zunanjih sten takšna: zaključni fasadni omet, 10-centimetrska fasadna plošča iz lesnih vlaken, 22 centimetrov debel skelet iz smrekovega lesa, katerega notranjost je zapolnjena s toplotno izolacijo iz lesnih kosmičev, sledi OSB-plošča, ki ni izolacijska, 10 centimetrov inštalacijske ravnine, v kateri so skrite vse napeljave, in mavčnokartonska plošča. Pod enokapno streho je vgrajenih 50 centimetrov lesnih kosmičev. Stavbno pohištvo je leseno, z zunanje strani obloženo z aluminijem, tla v notranjosti prekriva parket, v vsakem prostoru je ena stena z ilovnatim ometom, druge so obložene z mavčnokartonskimi ploščami. »Zdaj bi ilovnate omete dala na vse stene, takrat pa si, po pravici povedano, nisva upala, ker nisva poznala njihovih prednosti,« pravi lastnica in doda, da ni bilo malo ljudi, ki so jima odsvetovali nakup lesene hiše.

»Takrat sva razmišljala, da naravni materiali pač ne morejo biti slabi, ne nazadnje so ljudje včasih živeli v lesenih hišah, zato sva se odločila, da poskusiva. Danes se za nič na svetu ne bi več vrnili v zidano hišo. Živeli smo v zidani hiši in v bloku in povem vam, razlika je očitna. Tam stene in tla sevajo hlad, tu toploto. In še po treh letih v njej diši po lesu.«

Za ogrevanje prostorov in sanitarne vode manj kot 150 evrov na leto

Da je bila hiša načrtovana in grajena v pasivnem standardu, se je izkazalo za dodatno prednost. Ob nakupu nista razmišljala o njeni energijski varčnosti, zdaj pa vsem brez zadržkov priporočata višjo naložbo v pasivno gradnjo, saj se ta delno povrne že s subvencijami Eko sklada, preostanek pa v zelo kratkem času s prihranki za ogrevanje.

Za ogrevanje prostorov in pripravo tople sanitarne vode namreč odštejejo manj kot 150 evrov na leto. Za oboje skrbi toplotna črpalka zrak/voda z močjo 4,5 kW, povsod v hiši je talno gretje, vgrajen je tudi prezračevalni sistem z rekuperacijo, nad katerim je lastnica navdušena: »Nobenih težav z zatohlim zrakom v bivalnih prostorih, ne poleti ne pozimi. Zlasti pozimi je dobrodošlo, da ti ni treba odpirati oken in v notranjost spuščati mrzlega zraka.«

Porabo električne energije beleži poseben merilnik. V letu 2014 so porabili skupaj 3821 kWh električne energije, od tega za ogrevanje prostorov 750 kWh, kar pomeni približno 54 evrov (to je strošek zgolj za porabljeno električno energijo, brez omrežnine, trošarin in drugih postavk, ki jih sicer najdemo na položnici za električno energijo). Pri tem je sicer treba dodati, da je bila zima mila. Letos so do 10. avgusta porabili 2433 kWh električne energije, od tega za ogrevanje prostorov (ogrevalna sezona v njihovi hiši je trajala od 10. novembra lani do 3. marca letos) 870 kWh, kar pomeni, da je bil strošek za ogrevanje približno 67 evrov. »Če prištejemo še strošek za pripravo tople sanitarne vode (toplotna črpalka jo segreva večinoma ponoči, v času nižje tarife), pridemo pod 150 evrov, kar je resnično malo, tako rekoč nič,« pravita lastnika.

Njuna hiša je, kot že rečeno, grajena v pasivnem standardu, po besedah Borisa Mihovca pa je prva in edina skeletna hiša pri nas, ki se ponaša s certifikatom nemškega inštituta za pasivno gradnjo (Passiv­haus Institut): »Pasivni standard omejuje porabo toplote za ogrevanje pod 15 kWh na kvadratni meter površine, pridobljeni certifikat pa dokazuje, da porabi manj kot 10 kWh, kar v praksi potrjujejo tudi prej omenjene številke.«

Pozimi imajo v hiši vedno 21 stopinj Celzija, poleti se živo srebro tudi v najbolj vročih dnevih ni povzpelo čez 25 stopinj. Od jutra do večera se pri normalni stopnji prezračevanja segreje za največ dve stopinji, saj je zaradi vgrajenih materialov (les oziroma materiali na bazi lesa) fazni zamik pri prehodu toplote daljši kot pri zidani hiši. Da se hiša zaradi sončne pripeke ne pregreva, poskrbijo prosojni roloji, vgrajeni na zunanji strani oken. Ti sicer prepuščajo svetlobo, a zunaj zadržijo vročino. »Niso tako učinkoviti kot žaluzije, a kot kaže, še vedno dovolj, da preprečijo pregrevanje,« pravi Mihovec. Čez dan se skozi prosojno tkanino ne vidi v notranjost, ponoči pa, zato so na notranji strani oken še notranji roloji. V idejnem projektu so bila načrtovana drsna polkna, a bi bila po Mihovčevih besedah predraga: »Strošek smo ocenili na 30.000 evrov, kar se nam je zdelo preveč. Zunanje žaluzije bi bile po našem preveč vsakdanje in na koncu smo se odločili za screen roloje.«

Na temperaturo v pasivni hiši vpliva vsak stanovalec in vsakršna aktivnost, a hiša v Vodicah je le redko prazna. »Kaj naj rečem, zelo radi smo doma, sama rada in veliko kuham, tudi trikrat na dan, vsi skupaj pa se najraje zadržujemo tu, v dnevnem bivalnem prostoru v pritličju. Tudi otroci, le kadar dobimo obiske, se poskrijejo vsak v svojo sobo,« za konec v smehu pove lastnica.