Pasivne hiše v švicarskem Churu in avstrijski Predrarlberški so zelo drugačne od večine drugih v okolici in tudi od slovenske klasike, ki jo gradimo že desetletja. Ne gre le za to, da so pasivne, kar pomeni, da za ogrevanje in pripravo tople vode porabijo ne več kot 15 kWh/m2 na leto, pri tem pa izkoriščajo zgolj obnovljive vire energije, sonce, zrak in lesno biomaso. Navdušenje ali nestrinjanje so sprožile s konceptom gradnje, za katerim se skriva povsem drugačna, večini celo tuja filozofija.

Celovit in racionalen pogled na gradnjo

Arhitekt Walter Unterrainer, ki je avtor teh hiš, v eni od njih tudi živi, je filozofijo bivalnega prostora in gradnje predstavil takole: vsi potrebujemo bivalni prostor in spoznanje, da je treba zanj delati tako rekoč celo življenje, je za večino grozljivo. Ob tem pa je treba te štiri stene in vse, kar je za njimi, ves čas vzdrževati, ogrevati in hladiti. Zato moramo o hiši razmišljati celovito in zelo racionalno. Stavba je celota, ki mora delovati, biti učinkovita, ekološka, udobna in gospodarna, je povedal. Nobenega od naštetih vidikov pri njenem načrtovanju in gradnji ne smemo zanemariti, hkrati pa nobenega izpostaviti na račun drugega. Unterrainer, ki hiše načrtuje že več kot dvajset let, je prepričan, da vse našteto lahko zelo uspešno združimo prav v pasivni hiši.

Glavni poudarki, ki jih je treba upoštevati, navaja, so minimalistična arhitektura, najbolje kub z ravno streho v enem ali dveh nivojih, južna fasada z velikimi steklenimi površinami, majhna okna ali celo le podolgovate ozke line na vzhodni in severni strani, če gradimo leseno hišo, mora biti montažna konstrukcija iz najkakovostnejšega lesa. Toplotna izolacija iz celuloznih kosmičev ali ovčje volne mora biti na stenah in strehi debela vsaj 30 centimetrov, približno toliko naj bo penjenega stekla za izolacijo talne plošče. Poleg tega so obvezni sončni kolektorji za ogrevanje tople vode in sistem prezračevanja z rekuperacijo toplote, ki je lahko povezan še s toplotno črpalko zrak/zrak. Unterrainer je tudi poudaril, da gradnja takšne hiše ne sme biti več kot štiri odstotke dražja od gradnje klasične hiše. Sistem prezračevanja, ogrevanja in hlajenja je cenovno primerljiv s klasičnim, dražja so le okna, ki morajo biti visoko toplotnoizolativna, s trislojno zasteklitvijo in kakovostnimi lesenimi okvirji.

Največ štiri odstotke dražja od klasike

Kljub navedenemu je treba načrtovanje hiše prilagoditi finančnim možnostim investitorja. Precej se lahko privarčuje, če dražjo leseno fasado iz macesnovih desk nadomesti veliko cenejši material. Pokazalo se je namreč, da nalogo varovanja osnovne konstrukcije zelo dobro opravlja tekstilna obloga, ki je narejena iz polietilena, navaja Unterrainer. Ali pa stroške le razporedimo, tako da se odločimo za cenejšo fasado in razliko porabimo za namestitev sončnih celic za pridobivanje električne energije. Zaradi čim manjše investicije načrtujejo majhne, od 80 do 120 kvadratnih metrov velike hiše, kar zadostuje za štiričlansko družino. Nižji so tudi stropi v spalnih prostorih, ker se s tem zmanjša prostornina prostora in varčuje tako pri porabljenem materialu kot pri energiji, potrebni za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje. Povedati je treba še, da les, ki ga uporabijo za konstrukcijo, fasado ali za posamezne elemente v notranjih prostorih, ni zaščiten z nobenimi zaščitnimi premazi. Prepričani so, da se les ščiti sam, zato ga želijo ohraniti čim bolj naravnega, premazi pa bi bili le nepotreben strošek, poleg tega običajno niso povsem ekološki, saj vsebujejo različne okolju lahko škodljive dodatke, je razložil gostitelj. Deske, iz katerih so narejene fasade in so obvezno položene navpično, da voda z njih odteka, z leti dobijo sivo srebrno patino, kot smo izvedeli, pa jih bo treba čez približno 35 let zamenjati.

Cenovno gospodarna je tudi notranjost. Predelne stene, stropi in ponekod tudi zaključne talne obloge so lesene in montažne. To omogoča zelo preprosto prilagajanje notranjega tlorisa potrebam prebivalcev v različnih življenjskih obdobjih. Montažni strop ali tla omogočajo preprost dostop do vseh napeljav v hiši, kar je posebno pomembno zaradi prezračevalnega sistema, ki je v pasivni hiši obvezen. Montažni elementi so cenejši in veliko hitreje postavljeni kot pri klasičnem načinu gradnje, poleg tega se izognemo večjim posegom pri pregledu in vzdrževanju napeljav, ki so pri klasični gradnji običajno vzidane v stene, tla ali strope.

Ni nepredušno zaprta kletka

Ugodje bivanja v takšni hiši je zagotovljeno z velikimi steklenimi stenami na južni strani. Pozimi delujejo kot sprejemniki toplote, poleti pa so zasenčene, da v notranjost ne prehaja preveč toplote. Hkrati zaradi prelepih pogledov, ki se odpirajo za njimi, omogočajo udobje in občutek neposredne povezanosti z zunanjim svetom. K ugodju zelo pripomore tudi prezračevalni sistem. Ta skrbi za stalen dotok svežega zraka, ki se pred vstopom v bivalne prostore očisti v dveh filtrih. Zaradi tega je v prostorih prijetna klima s konstantno temperaturo in potrebe po odpiranju oken ni.

Vendar so prav zaradi tega hiše pri marsikom zbudile veliko nestrinjanja. Kakovost bivanja naj bi bila po njihovem zato veliko slabša, nekateri obiskovalci so se počutili celo utesnjene ob misli, da ne bi odpirali oken. Še bolj tesnobno jim je bilo zaradi nekoliko nižjih stropov, kot smo jih vajeni pri nas. Predvsem strojniki pa so se spraševali, ali dokaj preprost sistem prezračevanja, ki zunanji zrak zajema na dvorišču in ga greje s toploto že uporabljenega zraka, ki izhaja iz notranjih prostorov, lahko zagotovi potrebno toploto. Prepričalo jih ni niti to, da v hišah, ki smo jih videli, ljudje živijo pet ali deset let in da očitno nimajo nikakršnih težav.

O oknih so gostitelji povedali, da jih v prehodnih obdobjih, ko so zunanje temperature podobne notranjim, seveda lahko odpirajo, zato je prepričanje, da je pasivna hiša nepredušno zaprta kletka povsem zmotno. Pozimi in poleti pa takšno zračenje niti ni smiselno, ker so temperaturne razlike prevelike. Takrat za udobje in svež zrak poskrbi prezračevalni sistem.

Programi za izkoriščanje obnovljivih virov energije

Na ekskurziji, ki jo je pod okriljem mednarodne organizacije za varstvo Alp Cipra Climalp organizirala Cipra Slovenija, se je pokazalo, da obstajajo velike razlike tudi na državni in lokalni ravni med Avstrijo in Slovenijo. Severni sosedje se potrebe po varčevanju z energijo in možnosti izkoriščanja obnovljivih virov veliko bolj zavedajo kot mi. Že pred leti so pripravili program postavljanja sončnih celic in ga finančno podprli. S posamezniki in podjetji, ki so se odločili postaviti omenjene celice, so podpisali 20-letne pogodbe o odkupu električne energije. Za kilovatno uro jim elektrogospodarstvo plača 60 centov, porabljeno kilovatno uro pa plačujejo le po 20 centov. Podobno velja tudi v Švici. Zato ni nič nenavadnega, da je večina streh in mnogo dvorišč opremljenih s sončnimi celicami. Ob eni od občinskih stavb so iz njih postavili celo strešno konstrukcijo nad dvoriščem.

Pripravili pa so še druge programe, po katerih občine, bogate z gozdovi, iz državnih in evropskih skladov črpajo sredstva za postavitev central za ogrevanje z lesno biomaso ter za postavitev bioloških čistilnih naprav. Lokalne skupnosti imajo tako možnost, da so povsem neodvisne od državnih inštitucij, in za vso komunalno infrastrukturo, ogrevanje in električno energije poskrbijo po s svojih potrebah in možnostih, ki jih imajo v neposredni bližini. Kot je povedal župan ene od takšnih občin, je življenje njenih prebivalcev zadnja leta veliko bolj kakovostno, predvsem pa veliko cenejše.

Pasivne hiše, ki smo si jih ogledali, bomo v prilogi Deloindom natančneje predstavili v poletnih mesecih. Izpostavimo lahko zelo preprosto, v macesnovo fasado oblečeno hišo arhitekta Unterrainerja, ki za ogrevanje, prezračevanje in tudi hlajenje uporablja zgolj prezračevalni sistem z rekuperacijo toplote, vodo pa ogrevajo sončni kolektorji. Zelo zanimiva je majhna, le 80 kvadratnih metrov velika lesena hiša, ki je dvignjena nad teren ter jo ogrevajo s kompaktno napravo, ki združuje prezračevalni sistem in toplotno črpalko. Največ mešanih občutkov je pri udeležencih ekskurzije pustila precej velika, v črno blago oblečena atrijska hiša, ki ima za ogrevanje prav tako prezračevalni sistem in toplotno črpalko, za dodatno ugodje pa še peč na pelete. Hiša ima celo svojo elektriko, ki jo proizvajajo sončne celice na strehi. Predstavili bomo tudi eno od avstrijskih lokalnih skupnosti, ki je povsem samostojna in v celoti izkorišča lokalne danosti tako za potrebe individualnih družinskih hiš kot za občinske in druge skupne stavbe.

Delo in dom, 20. junij 2007