Da izraz senca ne pomeni vsem enako, ugotovimo, ko predstavljamo svoj vrt in govorimo o globoki senci, težki senci, svetli senci, polsenci, prosojni senci, pa še bi se našli izrazi, s katerimi želimo opisati tisti del vrta, kamor sonce redko zaide. Vsak ima svoje merilo za opis sence, kar lahko velikokrat povzroči izgubo dragocenih nam rastlin.

Senca, morda bi bilo bolje reči stopnja sence na našem vrtu, se spreminja čez dan in z let­nimi časi. Neka gredica je lahko v senci čez poldne, ko je sonce najviše, vendar jo jutranji in večerni sončni žarki osvetljujejo po več ur. Takšni bi težko rekli, da je senčna.

Mogoče je najbolj preprosto, če rečemo, da je senčni vrt tisti, v katerem uspevajo senčne in polsenčne rastline. To je najbolj enostaven opis, ne pove pa nam kaj dosti o vrtu samem.

Vrste senčnega vrta

Senco lahko ustvarjajo drevesa s svojo kroš­njo ali pa je posledica človekovega posega v prostor. V prvem primeru lahko govorimo o gozdnem senčnem vrtu, v drugem primeru pa o vrtu urbane sence. Tu jo mečejo sosednje stavbe ali sosedova drevesa, zato je celo južna stran vrta lahko večino dneva ali ves dan v senci, na severni strani pa tako ali tako vedno kraljuje.

V obeh primerih lahko oblikujemo vrt tako, kot nam je najbolj pri srcu. Lahko postavimo skalnjak, oblikujemo vodni vrt, mahovnjak ali kombiniramo tisto, kar nam je všeč. Omejeni smo samo pri izbiri rastlin. Napačno je mišljenje, da imamo lahko lep skalnjak samo na soncu. Za senčni skalnjak imamo na voljo neverjetno veliko izbiro ustreznih rastlin, ravno tako za senčni vodni vrt. Ustvarimo lahko fantastičen senčni vrt, oblikovan s cvet­ličnimi lončki, ali pa senčno gredico zasadimo na gozdnem robu ali pod drevesi, ki so ostala od starega sadovnjaka. Tudi eno samo drevo ali malo večji grm ponuja primerne razmere za senčne ali polsenčne rastline.

Mahovnjak

Ker je v senci izhlapevanje vode manjše, so mnogi senčni vrtovi vlažni, skoraj nikoli izsušeni in kot taki primerni za zasajanje z rast­linami, ki ljubijo oboje, senco in vlago. Napake ne moremo narediti z zasajanjem host in praproti. Če pa tak prostor pogledamo bolj natančno, bomo vedno videli zeleni žamet mahu, ki si je sam našel prostor na tleh, po skalah, pobočjih in celo po drevesnih deblih. Vrtovi, katerih glavno vodilo je mah, so zelo priljubljeni na Japonskem. Ponekod drugod pa se pojavlja kombinacija mahu in senceljubnih rastlin.

Meni se je taka kombinacija pred več kot petimi leti »zgodila« čisto po naključju, zdaj pa mi je ta del najljubši.

Takole se je začelo: v pričakovanju večje skupine vrtnarskih zanesenjakov, ki so prihajali na ogled vrta, sem že nekaj dni pred obiskom ruvala plevel – in to s tako ihto, da se je na večji dvignjeni gredici pod brezami nenadoma pokazala gola zemlja. Ker nisem imela na voljo primerne zastirke in ker me je rjava zemlja spravljala ob pamet, sem v obupu uporabila tisto, kar mi je najprej prišlo pred oči in pod roke. Nekaj metrov stran, za senčnico, sem opazila zaplato mahu, ki me je kar vabila, da jo prenesem. To sem tudi storila, mah malo potlačila in zalila. Učinek je bil neverjeten, saj so rastline dobile podlago, na kateri so izstopale, jaz pa sem čez nekaj časa opazila, da se je mah vrasel in začel širiti. Na lepem na tej gredici ni bilo več toliko dela kot prej in začela sem razmišljati, da bi to izkušnjo uporabila še kje drugje.

Ideja se je nenavadno hitro uresničila, saj je bilo za hišo ob robu gozda kar nekaj »praz­nega« prostora, ki je bil ves čas v senci in je kar klical po zasaditvi. Seveda je bilo vseeno treba upoštevati pravila oblikovanja, tako za premoščanje višinskih razlik kot urejanje poti in postavitve zanimivih točk. Ko so bili nenavadno oblikovani štori, veje in kamni razmeščeni, poti speljane, smo vmes nasuli vrtno zemljo in jo pokrili z zaplatami mahu. V začetku je bilo treba malo zalivati, pozneje pa ne več, saj se je mah v teh razmerah odlično počutil in začel preraščati vse, kar mu je bilo na poti. Tla je tako prekrila »živa zastirka« in mi olajšala delo, saj je rast plevelov zelo upočasnjena, ta del vrta pa zaradi enot­nega videza lepši.

Tudi tu so težave

Čisto brez težav kljub temu ne gre, je pa njihovo obvladovanje preprostejše. Največjo težavo povzročajo nekatera drevesa, ki so zelo žejna. Da bi se oskrbela z zadostnimi količinami vode, razvijejo močan koreninski sistem, ki običajno v bitki za vodo in hranilne snovi z našimi senčnimi rastlinami zmaga. Mah se temu uspešno upira, včasih malo porjavi, a ob prvem dežju spet dobi žametno podobo. Tisti, ki bodo z zasajanjem dreves šele ustvarjali tak tip senčnega vrta, naj izberejo drevesa, ki nimajo korenin zelo na površju. Dobro je tudi vedeti, da je mah, preden se spoji s podlago, podnevi pravi magnet za kose, ki brskajo za žuželkami, ponoči pa to nalogo opravljajo ježi. Pa vendar se nikar ne jezimo nanje, saj bo tudi to minilo, mi pa se bomo ob simpatičnih prizorih večkrat nasmejali. Šele zdaj vem, od kod nekateri navdihi ustvarjalcem risank. Najbrž so opazovali kose, kako se z nogami upirajo v tla, ko vlečejo črve iz zemlje, se jezijo, kadar jim ne uspe, in potem besno razmetavajo mah.

Kaj saditi v mahovnjaku?

Odgovor je seveda preprost: mah oziroma različne mahove. Pa vendar izkoristimo ta zeleni žamet za poudarke, ob katerih nam bo igralo srce. Vsakomur so seveda všeč drugačni, vsem pa mora biti skupno to, da senco ne samo prenašajo, ampak ljubijo. Le tako bodo pokazali vso svojo lepoto. Navadno so to manjše rastline, ki šele skupaj z mahom dobijo posebno očarljivost. Le kdo bi se lahko upiral zardelim ciklamam, nedolžnim vetrnicam, nežnim srčkom, aristokratskim čeveljcem, eksotičnim ognjenim betičem, preprostemu kopitniku, nenavadnim podo­filom, barvitim žabjim lilijam in številnim drugim? Na zeleni podlagi jih bomo laže opazovali in spoznavali.

Ko postanemo s senco prijatelji ali vsaj zelo dobri znanci in spoznamo njen značaj, postane naše vrtoljubsko življenje precej lažje. Izrabimo njene prednosti in je ne poskušajmo spreminjati. Morda je mahovnjak za vrtoljubce to, kar je jagoda na torti za sladokus­ce ali capriccio za ljubitelje glasbe.