Lucija še vedno združuje več poklicev in dejavnosti: uči na dramski šoli, nastopa s stand-up komedijo, igra v gledališču, pred kratkim je nastopila tudi na premieri nove otroške lutkovno-igrane predstave Gledališča iz desnega žepka Gospa Pehtra. »Za vse velike in male otroke, ki nas boste prišli gledat, je treba povedati, da gospa Pehtra ni Pehta iz Kekca, temveč gre za zgodbo po motivih pravljice bratov Grimm in govori o gospe Pehtri, ki živi med oblaki in dela vreme,« pojasni Lucija, ki energijo za svoje delo in ustvarjanje dobi tudi od Neže, muce, ki je novembra praznovala peti rojst­ni dan.

Mačja kosmatinka je bila stara dva meseca, ko je prišla k skrbnici. »Našli so jo na enem od ljubljanskih dvorišč. Prijateljica jo je vzela k sebi, jo očedila in peljala k veterinarju, da so jo pripravili za prihod v moj domek. Ime sem ji izbrala sama. Ker je bila tako nežna in prijazna, je postala preprosto Neža. Še dobro se spomnim dne, ko sva se spoznali in postali sostanovalki. Stanovanje je kar nenadoma oživelo! Veliko sva se igrali in se učili ter navajali na hišna pravila.« Muca je prišla v dobre roke, saj ji Lucija še vedno omogoča vse, kar potrebuje za lepo preživljanje vsakdanjika. Ko je njena lastnica doma, uživata skupaj v stanovanju, kdaj pa kdaj jo spusti tudi ven, da se naužije svežega zraka in si pretegne nožice.

Zaradi odgovorne skrbi zanjo Neža še ni bila resneje bolna. Razen vnetih oči ni imela hujših zdravstvenih težav, le enkrat si je priprla tačko med balkonska vrata, vendar za to ni bilo treba k veterinarju, z njim se je Lucija zgolj posvetovala po telefonu. »Neža sicer veterinarjev ne mara preveč, vendar ni agresivna, zato jo lahko mirno pregledajo. Treba jo je le dobro držati, kajti njena strategija je – pobeg iz ordinacije!« Muca je zelo družabna, rada ima Lucijine domače, prijatelje in prijateljice, tudi z neznanci nima težav. »Z veseljem jim zleze v naročje, sploh tistim, ki imajo alergijo na mačjo dlako,« se zasmeje sogovornica in doda, da večinoma med ljudmi ne dela razlik. »Njen šef je tisti, ki ji da hrano. Če sem odsotna dlje časa in jo hrani kdo drug, me nekaj časa niti povoha ne. Od nje dobim malce užaljen, predvsem pa nezainteresiran pogled: kdo si pa ti?«

Pri hrani ni izbirčna. Rada in obilno je, kar se ji tudi pozna. Med njene najljubše posladke spadajo mesne palčke, narejene posebej za muce, in briketi, narejeni iz mač­je trave. »Od kar jé te brikete, so lončnice varne,« zatrdi igralka, ki Nežo vsako jutro počeše, za njeno lepoto pa poskrbi še na poseben način. »Ne kopam je z vodo, ampak jo umivam s posebnim razpršilom. Zato niti ne vem, ali bi se vode bala ali ne. Zelo rada jo sicer pije iz kadi, medtem ko se prham,« navdušeno pove sogovornica. Mačja kosmatinka ni le prijetna in simpatična na pogled, ampak jo krasi tudi njen značaj – nežen in prijazen. Včasih je malo lena in preveč požrešna, ampak tega ji nihče ne šteje za zlo. Dan večinoma prespi v tišini, proti večeru pa z mijavkanjem opozori nase, da bi jo skrbnica spustila ven skozi vhodna vrata. »Seveda le, če so zaklenjena. Če so odklenjena, si jih odpre kar sama. Enkrat je tako odšla na hod­nik. Vedno pride čez 15 minut nazaj, takrat pa je ni bilo vso noč. Iskala sem jo, klicala, a nobenega odgovora. Proti jutru je končno prišla, nič več sivo-bela, ampak črna. Izkazalo se je, da je bila vso noč na podstrešju hiše, kjer je preganjala golobe.«

Lucija razloži, da je Neža hišni ljubljenček, ki sicer zahteva čas in skrb, a jo hkrati razveseljuje s svojim vragolijami in crkljanjem. »Skupno nama je to, da obe radi veliko jeva, sva prijazni, če se le da, popoldne počivava, hitro najdeva kotiček, kjer imava lahko mir samo zase, hkrati pa naju obe vleče ven med ljudi in k novim odkritjem. Različni pa sva si v tem, da jaz ne puščam toliko dlake kot ona in znam odkleniti vrata,« se ob koncu pogovora pošali gostiteljica.